David Razboršek

Vsak nosi krivdo zase

Pred enajstimi leti je med deskanjem na snegu ohromel, danes pa Celjan David Razboršek velja za mednarodnega junaka. Štiridesetletnemu direktorju zavoda Vozim oziroma njegovi ekipi so namreč junija letos podelili najvišje evropsko priznanje odličnosti na področju varnosti v prometu za projekt Heroji furajo v pižamah – prvo te vrste, podeljeno Sloveniji. Pogovarjava se v prijetnih svetlih prostorih zavoda na Trgu celjskih knezov.

Vidim, da imate na levi roki zanimivo, estetsko dodelano tetovažo z drevesom. Takšne še nisem videla. Kaj pomeni?

To je personalizirana tetovaža, ki mi jo je naredil prijatelj. Predstavlja drevo, ki je simbol rasti, napredka, pa hkrati krog kot sporočilo: Kar daješ, to dobivaš. Na levi strani je klasje, slovenski simbol rodnosti, na desni vrtnica kot simbol ljubezni in družine, črtice pa simbolizirajo dinamiko, veter – zato, ker imam rad vse športe, povezane z njim, denimo kolesarjenje. Včasih sem se ukvarjal z jadralnim padalstvom.

Nikoli nisem občutil, da bi z raziskovanjem pravega vzroka za invalidnost dosegel notranji mir. 

Vidijo se tudi korenine drevesa.

Seveda, ker jih je v življenju treba pognati, da te ne odnese. (Smeh.)



Pred desetimi leti ste se povezali z invalidsko organizacijo v Celju. Takrat še niste imeli podpore državnih institucij. Kaj vas je gnalo, da ste želeli doseči nekaj več?

V društvu paraplegikov so me prosili, ker sem delal v marketingu v Tušu, ali bi jim lahko pomagal pri zbiranju sredstev za kombi. Takrat je predsednik Janez Hudej zbral ekipo večinoma mladih ljudi, bilo nas je osem in bil sem edini, ki se ni poškodoval v prometu. Nismo želeli narediti klasičnega projekta, v katerem prosimo za sredstva ter se izpostavljamo kot kakšni ubožci, temveč smo se vprašali, kaj lahko tudi mi damo družbi, torej v obliki preventive in delavnic v šolah. Najprej je bil predviden enkraten projekt; denar za kombi smo zbrali in ga kupili. Hkrati so nas šole pozivale, naj se pri njih oglasimo tudi naslednje leto. Iz tega je potem nastal program, s katerim danes pokrivamo več kot 65 odstotkov srednješolcev v državi. Naša predavanja je poslušalo že 70.000 mladih.

V rokah držite nagrado, na katero ste zelo ponosni. Dobili ste jo za projekt Heroji furajo v pižamah. Kaj je bistveno, kar je po vašem mnenju tudi prepričalo evropsko komisijo?

Ta nagrada je za projekt, ki združuje desetletne izkušnje v prizadevanju za izboljšanje varnosti v prometu, ki zadeva mlade. Pri programu gre konkretno za to, da gremo v lokalno skupnost s poškodovanci v partnerstvu z mladinskimi centri, z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje in Javno agencijo za varnost prometa. Tako mlade povezujemo z glavnimi odločevalci. Mladi povedo, kje konkretno imajo težave, zakaj vozijo pod vplivom alkohola, kje denimo ni na voljo taksijev, ko so na zabavah. Rešitvam, ki jih predlagajo, lokalna skupnost ponavadi prisluhne in jih tudi implementira. Večje ko je mesto, teže je dosegati spremembe na bolje, zato tako zelo poudarjamo lokalni vidik.

Prepričan sem, da vsak nosi krivdo zase. V življenju je ključno, da sprejmemo odgovornost za svoja dejanja, ker potem laže gradiš naprej, uresničuješ svoje želje. Jaz sem si med padcem zaradi lastne neprevidnosti zdrobil vretence. 

Ste član sveta Agencije za varnost prometa in dosegli ste navdušujoče rezultate. Katere bi posebej izpostavili?

V prvi vrsti to, da se je v zadnjih desetih letih število smrtnih žrtev v prometnih nesrečah več kot prepolovilo. Pa vendar je Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi državami nekje na sredini, kar pomeni, da bomo morali, če želimo dohiteti države, ki dosegajo najboljše rezultate – skandinavske države in Veliko Britanijo – številko še prepoloviti.

O kateri številki oziroma odstotkih konkretno govoriva?

Od predlani do lani se je med mladimi za približno dvajset odstotkov zmanjšalo število voženj pod vplivom alkohola ter z njim povezanih smrtnih žrtev. Lani je bilo v Sloveniji 30 smrtno in 189 huje telesno poškodovanih v starosti od 15 do 29 let, kar pa je kljub nižji številki v primerjavi s preteklimi leti seveda še vedno veliko. Za primerjavo: 190 mladih bi lahko sestavilo več kot sedemnajst nogometnih moštev! Premalo se zavedamo, da je v populaciji mladih promet vzrok številka ena za smrtnost in hude telesne poškodbe. Prometne nesreče v celoti zahtevajo kar dva odstotka državnega proračuna. (Poudari.) V devetdesetih odstotkih pa na to, ali se nam zgodi nesreča v prometu, vplivamo sami. Poleg alkohola je vse večja težava telefoniranje med vožnjo.



Kako biti v prometu ne le bolj pazljiv, temveč tudi bolj potrpežljiv, če se toliko ljudi vede, kot da so sami na cesti?

Zelo mi je všeč izjava kolega Andreja Brgleza, ki je dejal, da bomo morali o prometu začeti razmišljati v množini. Torej, kako bo moje dejanje drugemu prineslo nekaj pozitivnega. Konkretno – ne bom se razjezil, ker bo to dobro zame in za drugega; ne bom širil te energije. Tako bomo samodejno poskrbeli za večjo varnost. Ni prav, da vse vidimo le s svojega zornega kota, pa čeprav na drugi strani morda res kdo koga izsili ali naredi kakšno drugo neumnost.

V procesu ozaveščanja, ko mladi zares spregledajo in razumejo, kakšne nevarnosti jim pretijo, to ponavadi velja za njihovo celotno življenjsko obdobje.

Seveda. Veliko smo prisotni v šolah, zelo pomembno je, da začnemo prav tako še več delati znotraj družin, vplivati tudi nanje. Vemo, da je družina celica, v kateri se oblikujejo vse temeljne vrednote. Prav zato imamo v okviru projekta Heroji furajo v pižamah delavnice s starši.

Starši so pogosto slabi vzorniki, prav zato jih pozivamo, naj ne nazadnje tudi s svojim dobrim zgledom pokažejo, kako se stvarem streže, da ne bi zaradi lastne nepremišljenosti naredili usodne napake. 

Osnovno navodilo za starše je, naj gredo, čeprav v pižami, ponoči po svoje otroke na zabavo, da ti ne bi vozili pijani. S tem se spodbuja tudi povezanost med družinskimi člani.

Zagotovo. Poleg tega, kar pravite vi, bi izpostavil še to, da je heroj pravzaprav vsakdo, ki se spravi za volan trezen. Veste, če bi nam uspelo alkohol popolnoma izločiti iz prometa, bi že letos dosegli cilje, postavljene za leto 2022. Za tretjino vseh smrtnih žrtev v prometu je kriv alkohol. Starši so pogosto slabi vzorniki, prav zato jih pozivamo, naj ne nazadnje tudi s svojim dobrim zgledom pokažejo, kako se stvarem streže, da ne bi zaradi lastne nepremišljenosti naredili usodne napake.

Vi za svojo invalidnost, ki sicer ni bila posledica prometne nesreče, krivite predvsem sebe. Nam prosim zaupate, kaj se vam je zgodilo pred enajstimi leti na smučišču v Italiji, da od takrat ne morete več hoditi?

Pred nesrečo sem veliko deskal na snegu – denimo turno s Kredarice – in se rekreativno ukvarjal še z drugimi športi. Tistega dne sem se peljal čisto počasi ob robu smučišča, temu bi lahko z dvema besedama rekli preprosto: podcenjevanje situacije. Gledal sem naokoli, kaj se dogaja, tudi punce, ter se hkrati pogovarjal s prijatelji po CB-postaji; takrat še niso bili tako zelo aktualni telefoni oziroma je bilo telefoniranje v tujini dražje. Nenadoma me je potegnilo po robu smučišča navzdol.



Kako zelo so se potem morali vaši prijatelji obremenjevati s tem, da ste zdrsnili v globino prav med pogovorom z njimi?

Saj niso bili oni krivi, pa tudi punce ne. (Smeh.) Prijatelji niso niti vedeli, da se peljem. Prepričan sem, da vsak nosi krivdo zase. V življenju je ključno, da sprejmemo odgovornost za svoja dejanja, ker potem laže gradiš naprej, uresničuješ svoje želje. Jaz sem si med padcem zaradi lastne neprevidnosti zdrobil vretence. V spletu okoliščin se je med operacijo v Italiji zadeva zapletla in doletel me je infarkt hrbtenjače. Pravzaprav sem imel nesrečo po nesreči.

Ali obstaja možnost, da je šlo tudi za zdravniško napako?

Nekateri pravijo, da bi lahko šlo za zdravniško napako, saj je zdrobljeno vretence mogoče popraviti. Pa vendar nikoli nisem občutil, da bi z raziskovanjem pravega vzroka za invalidnost dosegel notranji mir. Verjamem, da so zdravniki naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, čeprav morda ne dovolj dobro. Potem ko so me po več kot tridesetih dneh prepeljali nazaj v Slovenijo, prav zaradi infarkta hrbtenjače še kar v ležečem stanju, so me dva dni pozneje v ljubljanskem kliničnem centru še enkrat operirali. Mojim staršem so rekli: Vašega sina bomo operirali, da bo lahko sedel. Sledili sta rehabilitacija, ki je podobna pri vseh s takšno poškodbo, ter vrnitev v domače okolje.

Pravi boj te čaka po vrnitvi v običajen svet oziroma v lokalno okolje, kjer se mi zdi socialna integracija najbolj pomembna. Soočiti se moraš namreč s stvarmi, ki si jih prej lahko počel, zdaj pa jih ne moreš več. 

Ste edinec?

Ne, imam mlajšo sestro. V tistem obdobju mi je zelo pomagalo več stvari. Prva je bila družina. Poleg nje so bili zelo razumevajoči tudi v službi, saj so zame prilagodili delovno okolje. Prav tako sem prišel precej hitro v stik s poškodovanci v društvu paraplegikov, na podlagi česar sem se prej dokopal do spoznanja, da so omejitve v glavi, da ni konec sveta, saj smo še vedno lahko srečni. Ne nazadnje sem hvaležen svoji partnerici Anji in prijateljem, ki so mi stali ob strani.

S partnerico, zdaj tudi sodelavko, sta se spoznala pred vašo nesrečo, kajne?

Res je, vendar takrat še nisva bila par. Bolje sva se spoznala šele po nesreči. Februarja sem se poškodoval, septembra sva že bila par.

Nekateri se v takšnih okoliščinah ustrašijo, zbežijo, ne prenesejo pogleda na hudo poškodovano bližnjo osebo. Poznam zgodbo o dekletu na vozičku, ki jo je fant zapustil takoj po poškodbi, ko se tudi še ni vedelo, ali bo sploh preživela.

Ja, po mojih izkušnjah oziroma na podlagi pogovorov z ljudmi na inštitutu za rehabilitacijo fantje v takšnih okoliščinah, ko se poškodujejo punce, to velikokrat prenašajo bistveno teže oziroma se s tem ne znajo spoprijeti. Verjetno gre za tisto temeljno gensko zasnovo, kar zadeva čut za sočloveka in družino, ki je pri ženskah ponavadi bolje razvit.



S podporo ljudi, ki te imajo radi, pa je vse laže.

Zagotovo. Hkrati se je treba zavedati, da si med bivanjem na inštitutu za rehabilitacijo zavit v vato. Zakaj? Si v okolju, ki je v celoti prilagojeno, kjer imaš povsod na voljo strokovno pomoč, tako psihično kot fizično. Hitro se počutiš kot eden med podobnimi, imaš svoje pleme. Pravi boj te čaka po vrnitvi v običajen svet oziroma v lokalno okolje, kjer se mi zdi socialna integracija najbolj pomembna. Soočiti se moraš namreč s stvarmi, ki si jih prej lahko počel, zdaj pa jih ne moreš več. Seveda prideš v stik tudi z ljudmi, ki ne vedo, kako bi komunicirali s teboj, in čutiš njihovo bolečino. Na začetku, ko še nisem bil zadosti trden, sem hotel od takšnih ljudi kar odleteti, če bi znal. (Nasmeh.) Prav zato igrajo pri vračanju v svet ključno vlogo društva, zveze paraplegikov in naši programi zavoda Vozim, da spet najdeš stvari, ki te veselijo in motivirajo. Bistveno je, da se čim prej vključiš nazaj v družbo in se počutiš koristnega. Vsakogar v življenju doleti kakšna težka preizkušnja, verjetno zato, da se okrepi in pusti nekaj lepega, vrednega za naslednje rodove.

Novo motivacijo ste dobili tudi z rojstvom sina pred dobrimi petimi leti. Kako je biti oče?

(Žareč nasmeh.) Tisti, ki so starši, vedo, kako je. Potem ko imaš otroka, je to tudi dodatna motivacija, da se razvijaš, osebnostno rasteš. S tem, ko se izboljšaš in prerasteš kar največ pomanjkljivosti, presežeš omejitve ega, daješ tudi boljšo popotnico svojemu otroku.

Včasih greva na kolo skupaj s sinom in tudi tako lahko kakovostno preživljava skupni prosti čas. Prav včeraj sva po dolgem času spet napihnila kajak in veslala po jezeru. 

Načrtujete še kakšnega?

Za zdaj ne, bomo videli, kako bo v prihodnje.

Pred dvema letoma je bil vaš zavod sprejet v globalno zvezo nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s prometno varnostjo na cestah.

Drži. Sem tudi eden tridesetih ambasadorjev, ki se trudimo v svoji državi in širšem prostoru doseči pozitivne spremembe. Lani sem bil na dvotedenskem izobraževanju v ZDA v Memphisu. Z velikim ponosom lahko povem, da smo naš program prenesli tudi v Srbijo, to je bilo leta 2015, dve leti pozneje pa še v Bosno in Hercegovino. Na teh območjih nekdanje Jugoslavije se prav tako kaže precejšen problem, ki zadeva vožnjo pod vplivom alkohola in posledične poškodbe. V programih pomagamo poškodovancem, da si kar najbolj učinkovito opomorejo, tudi na dolgi rok.

Vi se redno gibate, med drugim ročno kolesarite. Koliko vam pomeni šport?

Ogromno. Z njegovo pomočjo vzdržujem mišično maso ter imam tako samodejno manj težav s hrbtenico. Seveda se tudi učinkovito sprostim, sploh med gibanjem v naravi.



Kje najraje kolesarite?

Doma sem v Braslovčah, kjer imamo na voljo veliko poti. Vsa Savinjska dolina je precej zelena. Včasih greva na kolo skupaj s sinom in tudi tako lahko kakovostno preživljava skupni prosti čas. Prav včeraj sva po dolgem času spet napihnila kajak in veslala po jezeru. (Nasmeh.)

Tudi dobro plavate?

Kar dobro. Brez težav preplavam od dva do tri kilometre.

Sicer pri svojem delu izobražujete tudi kolesarje in motoriste. Bi morda izpostavili še kakšno akcijo, ki jo pripravljate v kratkem?

Moja strast ostaja socialni marketing. Med drugim bomo še bolj pozivali mladinske centre, naj po najboljših močeh vplivajo na tiste, ki točijo alkohol mladoletnim. To bi sicer morali urediti že na ravni inšpekcije in zakonodaje. Prav zato smo v obravnavo dali predlog, da kršitelj, bodisi gostinec bodisi prodajalec, izgubi licenco. Prav tako smo predlagali, da bi se v primeru suma prometne nesreče zaradi telefoniranja policiji olajšal oziroma skrajšal postopek za dostop do zadnje aktivnosti telefona. Tu moram pohvaliti ministrstvo za zdravje oziroma se mu posebej zahvaliti, saj na zadevo gleda širše z zavedanjem, da močan nevladni sektor z dobrimi programi na dolgi rok prinaša boljše zdravje ljudi. Hkrati bi bralke in bralce, če smem, pozval, da se jih kar največ udeleži velike dobrodelne nogometne tekme, ki bo v soboto, 1. septembra, v Biljah pri Novi Gorici, ter nam tako pomagajo, da še naprej izboljšujemo varnost mladih v prometu. 


POMAGAJMO!
Tudi vi lahko podprete preventivne aktivnosti in delavnice varnosti v prometu za mlade v Sloveniji z nakupom vstopnice za lokalno in globalno naravnano dobrodelno nogometno tekmo v Biljah na prodajnih mestih Eventima ali tako:
- z SMS-donacijo: pošljite SMS s ključno besedo VOZIM5 na 1919 in donirajte 5 EUR;
- s klicem na donacijsko številko: pokličite na 090 93 30 36 in donirajte 2,99 EUR na klic;
- z nakazilom: na TRR SI56 6100 0001 4770 537, odprt pri Delavski hranilnici, d. d., Ljubljana, s pripisom namena »Bilje 2018«.
Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE