Darja Zgonc: Moški in ženska sta lahko le prijatelja

Bila je in je še vedno temeljni ženski simbol najvplivnejše televizije v Sloveniji. Koprčanka Darja Zgonc, ki na programu Pop TV dela od začetka, to je vse od decembra 1995, namreč slovi po ambicioznosti in nezlomljivi profesionalni drži kot iz učbenika o kakovostnem televizijskem vodenju. Ob kapučinu med pogovorom o pristnih prijateljstvih govori v prijetno sproščeni in hkrati odločni primorščini. Ne smeji se pogosto, a kadar jo zagrabi smeh, je brezkompromisen in nalezljiv. Po ogledu članka pred oddajo v tisk sicer zapiše drugače večino svojih izrečenih razmišljanj, nekatere tudi izbriše – vse s pojasnilom, da se bolje izraža pisno.

Darja, kariero ste začeli kot novinarka ter pozneje urednica na javni regionalni televiziji v Kopru, kamor ste se vrnili po študiju novinarstva v Ljubljani. Štiri leta ste bili urednica tudi v hiši, kjer ste zdaj.

Ja, te izkušnje so neprecenljive. Kot urednik skrbiš za celoto, videti in upoštevati moraš vso sliko, medtem ko novinarji pogosto vidimo predvsem svoje delo in svojo zgodbo. Toda vsaka oddaja je zmes različnih zgodb in plod dela različnih ljudi – od snemalcev, grafikov, montažerjev, realizatorjev do novinarjev, voditeljev in urednikov. Zdrava ambicioznost je seveda pri novinarskem delu potrebna, vendar pa je delo na televiziji izrazito timsko.

V medijskem svetu ni malo tekmovalnosti, hkrati pa se pogosto spletajo intimne vezi, sploh ko zaposleni preživijo ogromno časa skupaj. Ste se v 23 letih, odkar vodite oddajo 24 ur, kdaj romantično zapletli s sodelavcem?

Ne, nikoli. Vedno se mi je zdelo, da gre eno z drugim težko skupaj, da bi bilo preveč prepletanja zasebnega in službenega. Da ni nujno tako, pa dokazuje veliko parov, ki so se spoznali in zaljubili v službi in že leta uspešno krmarijo svoj odnos.

Z leti dojemam svojo naivnost kot prednost. Do ljudi zavestno pristopam pozitivno, z dobrim v mislih. Le zakaj bi morala biti ves čas previdna in z dvomom gledati na druge, češ, gotovo je nekaj v ozadju. Kam to vodi? V slabe odnose in zagrenjenost.    

Saj smo le ljudje.

Seveda, in če v službi preživiš skupaj večino dneva, je razumljivo, da se kdaj zgodi kemija in se iz naklonjenosti razvijejo močnejša čustva. To seveda ne velja le za medijski svet, ampak tudi za druge poklice, ki človeka potegnejo vase. Če nimaš dovolj prostega časa, teže spoznaš sorodno dušo, poleg tega je verjetnost, da boš našel nekoga med ljudmi, ki opravljajo enak ali podoben poklic in jih zanimajo podobne stvari, veliko večja. Tisti udar strele, ki ga lahko vidimo v romantičnih komedijah, se v resničnem življenju zgodi zelo redko; globlja čustvena vez se običajno razvije med človekoma, ki se poznata, si delita določene vrednote, se spoštujeta.

Vi ste že dolgo v partnerski zvezi z arhitektom Tomažem Lajovicem.

Drži. Dvajset let. (Prijazno me opozori, da o zasebnem življenju ne bo govorila.)

Kako pomembno je v stresnem poklicu, kot je vaš, da imaš nekoga, h komur se vračaš domov in z njim ustvarjaš intimno vez? Ali bi bilo enako zadovoljujoče, če bi bili sami?

Nedvomno je laže živeti s podporo bližnjih, prijateljev, širše družine. Novinarstvo je eden tistih poklicev, ki ga tudi doma težko odmisliš. Fino je, če imaš ob sebi ljudi, ki to razumejo in upoštevajo tvoj način življenja, ki je malce drugačen od običajnega. Ti torej zato ne težijo preveč, kar je že samo po sebi velik uspeh. (Prisrčen smeh, ki pribuči iz nje kot morski val.) Enako pomembno je, da tudi ti drugih ne obremenjuješ s svojimi službenimi temami, da torej znaš odklopiti. Preskoki v druge svetove, v nove, drugačne izzive so ne le nujen odklop, ampak nas tudi bogatijo in izpopolnjujejo naša življenja.

Kakšno je bilo vaše otroštvo? Niste edinka, kajne?

Ne, imam starejšega brata. Kot družina smo bili zelo povezani in veliko stvari počeli skupaj. Že v otroštvu me je zanimalo ogromno stvari, bila sem nadvse radovedna in polno angažirana pri najrazličnejših krožkih oziroma dejavnostih – od športnih do matematičnih. Starši so me pri tem ves čas podpirali in spodbujali.

Zakaj ste si izbrali prav novinarstvo?

Že v mladosti me je zanimalo vse, kar se dogaja okoli mene in v družbi. Poleg tega sem tip človeka, ki mora biti nenehno v pogonu. Prav dinamičnost novinarskega poklica je tisto, kar je pretehtalo pri izbiri. Vsak dan nove zgodbe, novi dogodki; verjetno bi me manj dinamično delo dolgočasilo. Sicer sem se odločala med matematiko in novinarstvom. Prevladalo je zadnje in danes mi ni žal.

Matematični um, torej.

Tako je, natančnost in lepota številk sta me od nekdaj navduševali.

Zagotovo poznate čudovito logiko po Nikoli Tesli, ko med seboj poljubno seštevamo trojke, šestice in devetice, pa bo seštevek številk v vsoti vedno prinesel eno od prej omenjenih številk?

(Z drobnim nasmeškom pokima.) To je matematika – ki ima svoja pravila. Matematične formule so lepota skladnosti. Eden od utemeljiteljev kvantne fizike Paul Dirac je bil denimo prepričan, da je formula zelo verjetno napačna, če ni lepa. Prej sva govorili o izpopolnjenosti v življenju – lahko bi jo poimenovali tudi nekakšna notranja skladnost, ki jo lahko prinašajo najrazličnejši odnosi, vezi, doživetja, ki jih imaš, neguješ in seštevaš.

Včasih pozabljamo, da sami sprožamo in širimo določene reakcije; kadar smo tečni in slabe volje, bomo težko pri drugih sprožili pozitivno razpoloženje. Morali bi biti bolj pozorni drug do drugega in se zavedati, da pomembno sooblikujemo okolje, v katerem živimo.    

Bi lahko zase rekli, da ste bogati?

Materialno sicer ne ravno (smeh), drugače pa bi lahko rekla, da ja. Zaradi ljudi, ki so bili in so z mano in okoli mene, zaradi priložnosti, ki so se mi odpirale in se mi še odpirajo v življenju, ker imam srečo, da profesionalno delam tisto, kar me res zanima, zaradi odklopov, ki si jih znam privoščiti. Pri teh nimam v mislih le dopustov – seveda so tudi ti izjemno blagodejni – ampak predvsem potovanja v čudovite in enkratne svetove, ki nam jih v naših glavah omogočajo knjige, podobe, glasba.

Med drugim se uspešno ukvarjate z gledališčem.

(Pokima.) Imela sem srečo, da sem dobila tudi to priložnost. Dal mi jo je Matej Filipčič. V Mariji Antoinetti sem po svoje predstavljala to, kar počnem v profesionalnem življenju – voditeljico pogovornega šova. Predstava Diracov akord, ki smo jo nedavno izvajali v Drami, pa je bila večji in težji izziv, saj v njej raziskujemo odnos med znanostjo in mistiko, zavestnim in nezavednim, med lepoto in minljivostjo. Poleg tega sem imela izjemno čast, da sem lahko sodelovala s tako velikimi igralskimi imeni, kot so Jožica Avbelj, Boris Cavazza in Igor Samobor. Enkratno je od blizu spremljati njihovo igralsko moč.

Menda niste občutili večje treme. Kaj pa pred kamerami in zasloni, preden se začne televizijska oddaja v živo, jo še občutite?

Ne, treme v klasičnem pomenu nimam več, zgolj občutek vznemirjenja, povečanega adrenalina. Ta je nujen, saj ti pri delu nikoli ne sme biti vseeno. Pa ne le zato, ker gredo oddaje v živo in ne smeš česa »zafrkniti«, ampak predvsem zaradi zavedanja, da te ljudje poslušajo, spremljajo, ti verjamejo, zato moraš biti tudi sam prepričan o tem, kar govoriš. Prav zato ves čas poudarjam, da morajo biti vse informacije preverjene, vsaka zgodba, o kateri poročamo, osvetljena in preverjena z vseh strani.

Pred petnajstimi leti ste v intervjuju izjavili, da trdno verjamete v dobronamernost ljudi. Letos ste dejali podobno, pa vendar ne enako – da verjamete v dobro v ljudeh. Kaj pa pravite na star pregovor, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni?

Žal je včasih res lahko tudi tako, nikakor pa ne verjamem, da so dobri nameni pot v pekel. Nasprotno je – so pot v boljše življenje, seveda če jih tudi uresničujemo. Dobro v ljudeh in dobronamernost se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta. Prepričana sem, da je v vsakem od nas nekaj dobrega, je pa res, da je včasih treba koga k dobronamernosti spodbuditi.

Želite ostati zdravo naivni.

Absolutno. Morda sem včasih celo preveč naivna, vendar z leti dojemam svojo naivnost kot prednost. Do ljudi zavestno pristopam pozitivno, z dobrim v mislih. Le zakaj bi morala biti ves čas previdna in z dvomom gledati na druge, češ, gotovo je nekaj v ozadju. Kam to vodi? V slabe odnose in zagrenjenost.

Sovražnost?

Ne nazadnje tudi to, ja. To ni v redu.

Kako se vam uspe umiriti, če vas napadajo sovražni ljudje, da tudi v vas ne sprožijo jeznih odzivov?

Znam se ustaviti. Zares me lahko iz tira vrže le, če me prizadene kdo, ki mi je blizu. Kadar pa je do mene nesramen in neotesan kdo, ki ga ne poznam in nima pravega razloga za to, je to njegov problem, ne moj.

Skratka, treba je biti usmerjen k dobroti.

Absolutno. Ni vedno tako težko, kot se zdi. Morda banalen, a preverjeno učinkovit preizkus: ves dan zavestno prijazno pozdravljajte ljudi, ki jih srečate, in se jim ob tem nasmehnite. Verjemite, da bodo odzivi pozitivni, na koncu dneva pa boste dobre volje, svet bo lep, saj je poln nasmejanih in prijaznih ljudi. Včasih pozabljamo, da sami sprožamo in širimo določene reakcije; kadar smo tečni in slabe volje, bomo težko pri drugih sprožili pozitivno razpoloženje. Morali bi biti bolj pozorni drug do drugega in se zavedati, da pomembno sooblikujemo okolje, v katerem živimo.



Ali je še vedno vaš življenjski moto: Zadeti loto?

(Smeh.) Tole je bilo takrat izrečeno bolj kot šala, ker se rima. Toda če dobro pomislim, moto – zadeti loto – niti ni tako napačen.

Verjetno niste imeli v mislih le denarja, pa čeprav je tudi pomemben.

Ne vem, kdo bi se ga branil. (Se spet zares prisrčno zasmeje.) Šalo na stran, verjetno si vsi želimo zadeti loto tako v zasebnem kot profesionalnem življenju. Življenje bi radi delili z dobrimi ljudmi, delali stvari, ki nas veselijo, v spodbudnem okolju, ujeli krasnega princa na belem konju. (Nasmeh.) Toda to se skoraj nikoli ne zgodi kar tako. Za vse, kar nam nekaj pomeni, je v večini treba trdo garati.

V resnici princev na belih konjih sploh ni.

Seveda ne, ampak sanjamo pa lahko, a ne? (Smeh.) Sicer pa tudi ženske nismo princeske in vprašanje je, koliko bi si jih v resnici sploh želelo biti. Če mene vprašate, bi bila raje kraljica, ki odloča oziroma soodloča in sama vpliva na svoje življenje. Nisem človek, ki bi čakal na odločitve drugih.

Po horoskopu ste levinja in takole na štiri oči je več kot očitno, da imate v sebi ogromno mediteranskega temperamenta, ki ga sicer razumno odmerjate po svoji presoji. Ste tudi naravna svetlolaska in veljate za izjemno inteligentno žensko. Od kod po vašem mnenju izvirajo šale o neumnih blondinkah, glede na to, da obstajajo tudi neodvisne znanstvene raziskave, v katerih so svetlolascem ponekod izmerili celo višji IQ.

Gre za tipične šale, ki temeljijo na stereotipih. Tudi sama se jim rada smejim, čeprav mi nikoli ni bilo jasno, zakaj so izbrali svetlolaske, in ne denimo rdečelask ali črnolask, ali pa zakaj je toliko šal o policistih, o vojakih pa skorajda nobene, da Gorenjcev niti ne omenjam. Raziskav, o katerih govorite, pa ne poznam.

Po mojem spominu ste o tem poročali celo v vašem informativnem programu, nisem sicer prepričana, ali je o tem malo za šalo in malo zares govoril Edi Pucer ali Uroš Slak ali morda kdo tretji.

Prepričana sem, da barva las ne vpliva na inteligenco. Poleg tega lahko take in podobne teorije prehitro vodijo v nevarne vode diskriminacije in rasizma.

Imate v mislih arijske smernice?

Tudi. Nedavno sem obiskala muzej evropske zgodovine v Bruslju, kjer me je prav pretresel eden od eksponatov – drobna škatlica za žep uniforme, v njej pa lestvica odtenkov modrih oči. Tako so nacistični oficirji lahko hitro določili, kdo ima dovolj modre oči in kdo ne, kaj je sledilo, pa vemo. Grozljivo.

To so skrajnosti, seveda. Tudi od vzgoje in načina izobraževanja je odvisno, ali znamo videti širšo sliko. Kaj je bilo tisto najpomembnejše, kar sta vas naučila mama in oče? Sta bila hkrati vaša prijatelja?

Moji starši so bili tisti klasični, to še ni bil čas tako imenovane permisivne vzgoje. Jasno je bilo, kaj se sme in kaj ne. Kadar dogovora nisem upoštevala, sem morala sprejeti posledice, ki pa nikoli niso bile pretirano hude. Starša sta me naučila poštenosti ter spoštovanja in upoštevanja drugih. Pokazala sta mi, kako pomembno je, da si ustvarjamo izbire, si upamo premikati lastne meje in da je treba tisto, kar si zastavimo, izpeljati pošteno in temeljito. Mama je name prenesla ljubezen do branja, oče pa mi je približal čar debatiranja, izmenjave mnenj. Pri nas smo vedno veliko razpravljali.

Marsikdo mi je že rekel, da na splošno nimam dobrega instinkta, a pri izbiri prijateljev očitno to ne drži. Zdi se mi, da smo se našli in obdržali pravi. Prijateljstvo seveda ne nastane z danes na jutri, temveč ga je treba graditi in nato negovati. Včasih pa se razideš, še preden nastane.   

Tudi od sorojencev se lahko naučiš marsikaj pomembnega. Kaj ste prejeli od brata?

Brat mi je utiral pot. Če imaš starejšega brata ali sestro, je tebi laže, nekatere stvari so bolj samoumevne, saj so jih starši že izkusili s starejšim otrokom.

Imate še oba od staršev?

Ne, vendar o tem res ne bi govorila, ker mi je še zmeraj težko. (V očeh se zalesketa napoved solz, a jo ustavi. Nadaljuje zbrano in umirjeno.) Izgube bližnjih so nekaj najhujšega, saj so dokončne. Večina nas dolgo živi z občutkom neminljivosti, v objemu varljive varnosti. Ko smrt useka tik ob tebi, v del tebe, se to za vedno boleče zareže vate. Pri takšnih izgubah ne umanjka le del tebe, tvojega življenja, temveč se hkrati prvič zares zaveš svoje minljivosti. Začneš se spraševati o smislu življenja. Naposled ugotoviš, da je življenje, ne glede na vse, lepo. In da tisto, kar so ti dali ljudje, ki so te spremljali skozi življenje, pa jih zdaj ni več, nosiš globoko v sebi.

Kako pa se spoprijemate z izgubo prijateljev, ko vas razočarajo?

Moram reči, da sem glede prijateljev vedno imela srečo. Nihče me še ni zares razočaral.

To je pa redko.

Marsikdo mi je že rekel, da na splošno nimam dobrega instinkta, a pri izbiri prijateljev očitno to ne drži. Zdi se mi, da smo se našli in obdržali pravi. Prijateljstvo seveda ne nastane z danes na jutri, temveč ga je treba graditi in nato negovati. Včasih pa se razideš, še preden nastane.

Ali drži, da si takšen, s kakršnimi se veliko družiš in deliš osebna doživetja? Koliko vam pomenijo prijateljstva?

Prijatelje izbereš. Običajno si izberemo ljudi, ki imajo podobne vrednote in pogled na svet. Zame so prijateljstva izjemno dragocena, saj so to ljudje, s katerimi skupaj jadraš skozi življenje. V dobrem in slabem.

Kako veste, da je nekdo pravi prijatelj?

To preprosto veš, občutiš. Pred nekaterimi ljudmi se lahko odpreš, ker se počutiš varnega, pred drugimi ne.

Sta ženska in moški lahko le prijatelja?

Lahko. Ne strinjam se s tistimi, ki trdijo nasprotno, je pa res, da imam več prijateljic kot prijateljev.

Kdo je vaš najboljši prijatelj ali prijateljica?

Ni ena oziroma eden, ampak so tri. (Nasmeh.) Ne bi jih rada javno izpostavljala, lahko pa povem, da se vse štiri zavedamo, kakšno srečo imamo, da se imamo.

Bi lahko izpostavili bistveno vodilo resničnega prijateljstva?

Zaupanje, spoštovanje, razumevanje, iskrenost.

Je treba biti s pravim prijateljem v stiku vsak dan?

Seveda ne.

Pogovor o polnosti bivanja in pomenu zanesljivih prijateljev sva zastavili pozitivno, a ne moreva brez krutega dejstva, da je pri nas ogromno samomorov, alkoholizma in drugega samouničevalnega vedenja. Pred kratkim je naša zdravniška stroka razkrila, da je depresija tako med mladostniki kot odraslimi postala zdravstvena težava številka ena pred srčno-žilnimi boleznimi, ki so prevladovale do tedaj. Kriva naj bi bila v prvi vrsti prav družba. Kje vi vidite vzroke za to?

Včasih se zdi, kot da imamo samouničevalnost zapisano v genski zasnovi naroda. Že če beremo slovensko literaturo, je v njej polno samoobtoževanja, trpljenja, obžalovanja, občutka krivde. Slovenija velja za okolje z visoko stopnjo avtoagresivnosti, torej agresivnosti do sebe, ki se kaže tako v samomorilnosti kot zlorabi alkohola, verjetno pa tudi v depresiji – to bi najbolje vedeli strokovnjaki. Zdi pa se mi, da je k razširjenosti depresije prispevala kriza, ki je takrat s seboj prinesla negotovost in razkroj vrednot. Po drugi strani pa je virtualni svet, ki so ga vzpostavile nove tehnologije, odnesel del topline, pristnih pogovorov, dotikov, objemov, pogledov. Navidezno smo danes vsi bolj povezani, pa smo res?

Slovenci znamo biti po drugi strani izjemno srčen, neustrašen, pogumen, načelen narod. Kako se prebuditi?

Morda bi se morali bolj zavedati tega, kar imamo. Živimo v deželi s prekrasno in še vedno dokaj čisto naravo, z morjem, gorami, imamo čisto vodo, živimo v okolju, ki je varno, otroci se lahko šolajo, zdravstvo se sicer srečuje s težavami, a je dostopno vsem. Veliko je stvari, ki se jih lahko veselimo, samo videti jih moramo in na njih graditi.

Humor in sproščenost pri tem nikakor nista odveč, kajne? Na youtubu lahko vidimo simpatično zbirko posnetkov, ko ste sami ali v družbi kolegov med resnimi napovedmi padli v smeh.

Joj, o tem naju z Edijem vsi sprašujejo! (Nasmeh.) Včasih se smeh res zgodi. Če je povezan z nečim, kar gledalci vidijo, je razumljiv, bolj nerodno je, če se jim zdi, da se hihitamo brez razloga. Gledalci ne vidijo, kaj se dogaja v studiu. Tam nas je več, včasih se zgodi tudi kaj smešnega in je težko zadržati smeh, saj je zelo nalezljiv. Takrat je pač treba stisniti zobe in se zadržati. Še posebno kadar so dogodki, o katerih poročamo, zelo resni.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE