Kaj je trenutno na vašem slikarskem stojalu? 

Te dni zaključujem eno svojih domišljijskih krajin, kvadratni meter platna poslikan s številnimi barvnimi plastmi in brezštevilnimi detajli. Previdno dodajam zaključne poteze, čakam trenutek, ko mi bo slika povedala, da je končana.



Očitno imate radi naravo, cvetoča drevesa, ovijalke, poti in stezice, žive meje, potoke, ribnike, jezera, morja ... Kdaj ste začutili, da jih morate prenesti na platno? 

Lepo ste povzeli mojo motiviko. Naj sama dodam še stilizirane arhitekturne elemente, ki jih poleg organskih oblik zvesto upodabljam na svojih slikah zadnji dve desetletji. Proti koncu devetdesetih so začeli nastajati vrtovi in pejsaži, na katerih s slikanjem omenjenih motivnih prvin urejam dinamiko na slikovnem polju in preigravam barvne odnose. Slike lahko beremo na dva načina, kot nekakšne abstraktne likovne kompozicije, na katerih se odvija dialog med mehkim, pretočnim in strogim, statičnim ali pa iščemo v njih izpovedne in pripovedne elemente, simboliko, odslikavo podzavestnega in domišljijskega, ki ga na platno prinašata moj izbor likovne tematike in moj slikarski rokopis. Do tega načina obravnave je prišlo v nekem trenutku precej spontano spričo prelomne življenjske izkušnje.

Zgodi se, da me ljudje potem, ko na steno svojega doma obesijo mojo sliko, povabijo na obisk ali mi pošljejo fotografijo. Tak odziv ima zame posebno čustveno vrednost, zato tudi lastnikov svojih slik praviloma ne razkrivam javnosti. 

Veljate za predstavnico poetičnega nadrealizma. Kaj vas najbolj navdihuje pri ustvarjanju?

Ustvarjanje mi omogoča, da se uresničujem v tistem delu moje osebnosti, ki ni strogo vezan na goli eksistencialni, praktični in racionalni del bivanja. Ko vstopim v sliko, se časovno in prostorsko prestavim v območje določene osvobojenosti, odprtosti. Morda bi to najlepše primerjala s potovanjem, na katerem nas presenečajo novi pogledi in izkustva, ki jih doživljamo izven vsakdanjika.

Bi lahko dejali tudi, da ste lovilka sanj? 

Da, lahko bi se opredelila, da spadam med tiste, ki jih sanjski in domišljijski svet močno vznemirja in mami. Od nekdaj iščem navdih v teh prostorih, čeprav se pogosto tudi v običajnem, stvarnem svetu sama po sebi odpirajo nekakšna okna, skozi katera se mojim zaznavam ponudijo vizualni dražljaji, ki jih presnujem, preoblikujem in vkomponiram v proces nastanka nove slike.



Vaša zgodnja likovna dela so veljala za temnejša, kako se je zgodilo, da so poznejši vrtovi postajali vse svetlejši? 

Temnejšo paleto v mojih zgodnjih delih sta verjetno, tako mislim zdaj, določila moja ljubezen do klasičnega slikarstva in vpliv enega mojih profesorjev, ki je prisegal na ubrane, na paleti pripravljene, kultivirane barve. Še zdaj se spomnim njegovih svaril pred kromoksid zeleno, alizarinom ali vijolično, ostrimi prehodi in tako naprej. Tako so bile v zgodnejšem obdobju barve bolj zastrte, temnejše. Na slikah je običajno izstopal svetlejši akcent, nekakšno svetlobno gnezdece. Pred dobrima dvema desetletjema so se ob vstopu v vrtove barve osvobodile.

Včasih poteka delo lahkotno, drugič se čopič rad nekoliko obotavlja. Zna biti tudi napeto in razburljivo pa spet razveseljujoče in v užitek. Barv se že nekaj časa ne bojim več. 

Kako pravzaprav gradite podobe na svojih ilustracijah in katere barvne lestvice jih največkrat prepletajo?

Na beli površini platna najprej nastane nekaj prosojnih, komaj vidnih potez, ki označujejo kompozicijo in razmerja med glavnimi motivnimi elementi. Nato se začne odvijati proces slikanja, pri katerem se izmenjujejo tako lazurni kot pastozni nanosi, intuitivno in premišljeno iskanje barvnih uigranosti in kontrastov, tekstur. Včasih poteka delo lahkotno, drugič se čopič rad nekoliko obotavlja. Zna biti tudi napeto in razburljivo pa spet razveseljujoče in v užitek. Barv se že nekaj časa ne bojim več in na moji paleti se svobodno zvrščajo vse razen izrazito rjavih in črne.

 Kdaj ste najbolj razpoloženi za slikanje?

Najraje pristopim k sliki, ko sem primerno pripravljena, se pravi do neke mere sproščena in razbremenjena ali po neki notranji nuji tedaj, ko se v mislih izkristalizira nova ideja, recimo rešitev čisto konkretnega likovnega problema. Najlažje delam v miru svojega malega ateljeja.



Vselej težite k optimizmu?

Zaradi čiste in razmeroma drzne barvne lestvice, ki nosi s sabo svetlost in živahnost, pri določenemu delu gledalcev moje slike veljajo za optimistične. To gledanje pozdravljam. Ko sem se namreč poigrala z vprašanjem podzavestnega, sem ugotovila, da ga pri meni preveva več svetlobe kot sence.

Kdo so vaši naročniki, imate kakšno najljubše sodelovanje?

Pri mojem načinu ustvarjanja ne prakticiram slikanja po naročilu – enostavno ne gre. Nadvse me je razveselilo vedno, ko so bile moje slike sprejete in tedaj, ko se je kdo odločil za nakup. To se zgodi od časa do časa, v ravno pravih intervalih. Zgodi se, da me ljudje potem, ko na steno svojega doma obesijo mojo sliko, povabijo na obisk ali mi pošljejo fotografijo. Tak odziv ima zame posebno čustveno vrednost, zato tudi lastnikov svojih slik praviloma ne razkrivam javnosti. Kar zadeva sodelovanje s prireditelji razstav in ljudmi ki so moje delo ocenjevali tudi po strokovni plati doma in v tujini, imam same lepe spomine. Verjetno na to v določeni meri vpliva tudi moje vodilo, ki temelji na spoštovanju, razumevanju in čistem ozadju. Stvari potem skoraj morajo teči enostavno in v dobro smer. Prav zdaj se recimo veselim bližajočega se dogodka v Milanu, izida in predstavitve publikacije Artists - International Artbook of Contemporary Art, založbe Mondadori, ki ga bo spremljala tudi skupinska razstava izbranih avtorjev.



Kakšen pa je vaš sanjski vrt? Ste ga tudi že uresničili?

Vrt, realen ali gledano simbolično, je eden najlepših in najbolj izpolnjujočih bivanjskih prostorov. Častile so ga že vse starodavne kulture. Moj zaželeni vrt bi bil približno tak, kot je bil svojčas vrt Omarja Hayama, in ki ga je z besedami oživil Amin Maalouf v Samarkandu. Sicer pa rada vrtnarim, kar daje mojemu dojemanju vrta dodaten mik in razsežnost. Uživam v stiku z zemljo, z rastjem, ki ga spremljam skoz vse letne čase, se včasih pojezim na nagajive naravne elemente, ki mi načrte prekrižajo ali s hvaležnostjo sprejmem njihovo naklonjenost.

Kje na svetu je najbolj vaš svet?

V idealnih pogojih bi bil to vsekakor Mediteran. Realno gledano pa živim na zelo lepem koščku sveta, ne tako zelo oddaljenem od sredozemskih krajev, ki v meni od nekdaj vzbujajo hrepenenje in ki ga morem prav zaradi njihove bližine od časa do časa nekoliko potešiti.