Darja Bright Tome: Z ločitvijo ne spremeniš svojega življenja

Radijska voditeljica Darja Bright Tome je po petnajstih letih zakona zmogla stopiti na svojo pot in kljub ločitvi ostala zgled svojim štirim otrokom.

»Počutila sem se, kot da za sabo vlečem večtonski tovornjak,« pravi, hvaležna za vse težke trenutke, ob katerih je spoznala, da so občutki zanjo edino merilo v življenju. Danes je Darja nežna, a odločna ženska v začetku štiridesetih, radijska voditeljica, predavateljica in izvajalka delavnic pri zavodu Na svetlo stran, ki ponuja pomoč vsem, ki se želijo vrniti k sebi; in ne nazadnje mati, ki jo je ljubezen do otrok naučila, da se mora postaviti zase. 

Postaviti se zase pri štirih otrocih zveni nekoliko utopično, pa vendar, najbrž lahko le tako otrokom sporočimo, da so vredni.

Res je. Da smo vredni mi in oni. Če mati postavlja sebe na zadnje mesto, bo tudi hči v odrasli dobi najverjetneje ravnala podobno. Tudi moja mati je sebe in svoje potrebe potisnila v ozadje, kar razumem in spoštujem, a sem na določeni točki spoznala, da je njena pot zame preveč boleča. To »spoznanje« je v nasprotju s pričakovanji mojih staršev, zato sem nekako izločena.

Danes se mi zdi bolno, ko gledam, kaj vse sem počela za druge. Bila sem bitje brez lastnih potreb, namenjeno oskrbi drugih. Nisem bila nezadovoljna z možem, temveč s sabo, saj nisem bila izpolnjena v svoji vlogi. Že po letu zakona sem videla, da ne sodiva skupaj, a sem vztrajala, saj sem bila tako vzgojena. 

Moj oče je bil strog, močnih prepričanj, ob njem sem imela velikokrat občutek, da nič ne znam in ne vem. Velik del življenja sem se počutila manjvredno. Ker je bila mami dosti bolna, sem že kot deklica pogosto skrbela za mlajšega brata. Da sem pomagala drugim, je bilo zame nekaj samoumevnega. Pri 12 letih sem opravljala že vsa gospodinjska dela, kuhala sem, pospravljala, likala. Starši so me naučili veliko dobrih stvari, niso pa me naučili poskrbeti zase v odnosu do zunanjega sveta, misliti s svojo glavo. Vem, da so delali po najboljših močeh, a jaz sem kot občutljiv otrok potrebovala vse kaj drugega kot slepo uboganje.

Iz tega odnosa ste zbežali tako, da ste si našli moža, in še zelo mladi, pri 19, rodili prvo hčer, Blažko.

Bila sem mlada in neumna. (smeh) Nisem gledala na svoje potrebe. Niti nisem razmišljala, da je to zame pomembno. Srečala sem človeka, s katerim sva ustvarila nekakšno soodvisnost. Potrebovala sem nekoga, da skrbim zanj, in kot sem začutila, je tudi on potreboval osebo, da zanj skrbi. Vpisala sem se v študij sociologije, a sem ga po rojstvu hčere opustila, saj ga ob rednem delu in skrbi za otroka nisem zmogla. »Če si se odločila za družino, se posveti družini,« sem najpogosteje slišala. Zakona nisem načrtovala, svojega življenja nisem imela domišljenega. Tudi tega me ni nihče nikjer učil. Vidiš, kar vidiš, stvari si po svoje zložiš v glavi, in ko dopolniš določena leta, naj bi bil odrasel. V glavi pa je kup nesoglasij in nepovezanosti. (smeh)

Odnos, ki ga imam danes do sebe in do družine, je neprimerljiv s tistim izpred desetih let. Predvsem pa je izboljšano moje počutje, zdravje, nimam več tesnobnih in paničnih napadov, tudi socialna anksioznost je le občasna. Včasih sem neštetokrat otrpnila, roke, noge so mi odpovedale, iz sebe nisem spravila stavka, bila sem povsem zamrznjena. 

Otroci in vzgoja so mi pisani na kožo, zato je bila to zame dobra izbira. »Če je kruha za dva, ga bo tudi za tri,« mi je odzvanjalo v glavi. V družini sem prevzemala vse stvari, od skrbi za otroke do mešanja betona. Tudi po treh carskih rezih se nisem ognila nobenemu fizičnemu delu. Moj delovnik je pogosto potekal po 20 ur na dan; ponoči sem kuhala in zraven bruhala, tresla sem se, bila sem izčrpana, nemočna. Celo na stranišče nisem šla, kar se sliši smešno, a ko skrbiš za tri majhne otroke, gradiš in hodiš v službo, je dan zelo kratek. Pogosto nisem šla spat, da je bilo vse pripravljeno za tekoči dan. »Več boš delala, bolje bo,« sem mislila. Tako so rekli. V resnici sem bila samouničevalna.

Moje napačne izbire, posledice tudi »nastavitev« iz otroštva, so bile poplačane s popolno izgorelostjo. Leta 2012 sem dosegla lastno dno, občutek nemoči in strahu je bil grozen, razmišljala sem, da lahko, v najslabšem primeru, končam svoje življenje. Nisem ga poskušala, saj sem vedela, da sem lahko najsvetlejši zgled otrokom. Če jim lahko danes v praksi pokažem, kako iz stiske in pomanjkanja energije v obilje, sem zanje naredila vse.

Preberite še: Urša Drofenik: Ločitev me je naučila, da se ne smeš bati sprememb 

Je bila to tista točka, na kateri ste začrtali zdrave meje, ko ste se odločili, da imate dovolj?

Od mladih nog sem veliko brala, razmišljala, pisala zapise, ukvarjala sem se z radiestezijo, EFT, NLP, reikijem, access barsi. Vse to sem počela zato, da rešim sebe, da se mi ne zmeša v lastnih občutkih. Močan pečat je na meni pustila knjiga Louise Hay Življenje je tvoje in potem številne druge. Zavedati sem se začela sporočil, določenih stavkov, eden takšnih je: »Tudi ti si otrok, postavi se v vrsto, vsi ste enakovredni. Če boš nahranila enega, nahrani sebe, če boš pobožala enega, pobožaj sebe. Ne izločaj se.«

Danes se mi zdi bolno, ko gledam, kaj vse sem počela za druge. Bila sem bitje brez lastnih potreb, namenjeno oskrbi drugih. Nisem bila nezadovoljna z možem, temveč s sabo, saj nisem bila izpolnjena v svoji vlogi. Že po letu zakona sem videla, da ne sodiva skupaj, a sem vztrajala, saj sem bila tako vzgojena. Nikoli si nisem mislila, da se bom ločila. V zakon sem vložila veliko truda, a se ni spremenilo nič. Z možem sva imela različne potrebe in želje, jaz sem jih večkrat ubesedila, a nisem bila slišana, on jih ni ubesedil. Prejokala sem številne noči. Več let sem tehtala, premlevala, se trudila, preden sem se odločila za ločitev. Ko sem se na neki točki zavedela, da sem v uničevalnih odnosih, ki vodijo v bolezen mene in otroke, sem rekla: Dovolj.

Ste veliko razmišljali o tem, kako bodo ločitev sprejeli otroci?

Ne vem, ali bi lahko zase zbrala toliko moči, to sem storila v dobro otrok. Preprosto nisem prenesla misli, da bi šli hčeri po moji poti. Pa ne zato, ker sem tako dobra mati, ampak sem doživela močan občutek, ko sem morala to storiti.

Partnerstvo v klasičnem pomenu me v tem življenju ne zanima več. Ne želim odnosa, v katerem moram igrati vlogo in biti pridna žena. To nisem jaz. Še manj, da me kdo omeji, od kod do kod lahko grem. 

Ker ste vedeli, da boste tako vi srečnejši in jim boste lahko nudili še več?

Spoznanje, da je za otroke najpomembneje, da sem umirjena in zadovoljna, je bilo bolj posledica tega, ker sem jaz to privoščila njim.

Je šlo pri možu za kakršne koli neprimerne vzgojne ukrepe, morda zlorabo, zaradi katerih ste začutili, da bi vam bilo bolje brez njega?

Odvisno od tega, kaj je za koga zloraba. Zame je zloraba že to, da ne opaziš otrokovih potreb, tudi če so »zgolj« komunikacijske. Da so človeku pomembnejši pivo, televizija in prijatelji, da se ne zmeniš za otroka, ko želi s tabo vzpostaviti stik. Bolelo me je, ko sem vsa leta gledala, kako so drugi ljudje pomembnejši od nas med štirimi stenami. Zdi se mi, da so dandanes otroci zaradi obremenitev, stiske, tudi apatičnosti, pogosto potisnjeni v ozadje ali pa se, nasprotno, vse vrti okrog njih. Pogosto slišim izjave staršev: »Saj imaš streho nad glavo, polno rit vsega, računalnik, tablico, vse tisto, česar jaz nisem imel.«

A nimajo tega, kar je bistveno, čustvene povezanosti v družini.

Res je. Otrok potrebuje občutek sprejetosti, varnosti, ljubezni, to pa moramo znati vzpostaviti starši. Tudi jaz nisem čutila čustvene povezanosti z bivšim možem, jo pa potrebujem, kot roža vodo. Čustvene povezanosti, ki bo zadovoljila moje potrebe, nisem začutila niti s starši, a mi jo je uspelo vzpostaviti s svojimi otroki. Dolgo sem vztrajala v odnosih, ki mi niso ustrezali, a se ne morem več pretvarjati, da obstaja nekaj, česar ne čutim.

Otroci so me ob ločitvi podpirali, imeli so občutek, da gremo na bolje. Morda je bilo najteže najstarejši hčerki, ki se je ravno takrat odpravljala v srednjo šolo, veliko sva se o tem pogovarjali in še se bova. Ves ta čas, ko sem se iz vloge skrbnice spreminjala v vlogo samozadostne ženske, pa so me otroci, normalno, skušali zvleči na stare tire, obenem pa so mi nenehno zaupali. In tu sem črpala moč. Ocenjevanje, obsojanje in tudi osebni napadi različnih ljudi so bili v teh letih intenzivni in pogosti. Ko si dovoliš nekaj, česar večina ne podpira, te nekateri gledajo s prezirom, drugi si o tebi izmišljujejo zgodbe. Resnica me ni nikoli bolela, neresnica pa zelo. Danes mi je vseeno tudi za izmišljene zgodbe.

Moj mož se ni želel ločiti, zato je proces ločitve trajal tri leta. Še danes, po sedmih letih, pa se težko sprijaznim s tem, da ni pokazal prav veliko zanimanja za otroke.

Miselnost žensk iz moje razširjene družine je bila precej drugačna: »Če boš izbirala, boš izbirek dobila. Bodi vesela, če te sploh kdo hoče! Bodi raje tiho in ubogaj, da te ne bo pustil same z otroki.« In tudi po ločitvi je bilo podobno. Vseeno mi je za besede drugih. Ne zdi se mi prav, da smo naučeni najprej druge vprašati, kaj želijo in kako. To me je marsičesa stalo. 

Je bila bolečina zanj tako močna, da preprosto ni zmogel?

Tega, žal, ne vem. Če bi kaj povedal, bi bilo laže. Na začetku sem bila zaradi njegove ignorance prizadeta in ranjena, mislila sem, da mu je zanje vseeno. Najteže je bilo, ko na drobna vprašanja nisem dobila odgovora tedne, mesece, leta. Ko te človek ignorira, pomeni, da te ni, da ne obstajaš. Tako sem to doživljala in sprejela. Nikoli pa ga nisem obsojala pred otroki niti nisem dovolila, da bi oni obsojali njega; sem jih pa vztrajno, iz okoliščin, učila, da je to njegova izbira, in ne njihova krivda.

Z ločitvijo ne spremeniš svojega življenja. Tudi z novo zaljubljenostjo in menjavo moškega se ne spremeni nič, če ni notranje spremembe. Za spremembo moraš temeljito pretresti svoje vrednote in navade. To lahko storiš tudi v dvoje, če sta za to oba pripravljena trdo delati. Ozavestiti, kaj počneš, na način, ki te ne podpira, ni preprosto. Sicer bi to storil vsak.

Meni je pri tem pomagal človek, ki je sploh prva oseba v mojem življenju, ki me je slišala, začutila. Gregor je moja sočutna priča, moški, ki me je sprejel v polnosti in brez pričakovanj pomagal mojo družino postaviti na noge. Partnerstvo v klasičnem pomenu me v tem življenju ne zanima več. Ne želim odnosa, v katerem moram igrati vlogo in biti pridna žena. To nisem jaz. Še manj, da me kdo omeji, od kod do kod lahko grem. Brez jasne presoje človeka, ki mi iskreno želi dobro, pa ne bi zmogla. Njegov vložek v vse nas je neprecenljiv in ga zmorejo le veliki ljudje. Nikoli pa se ne bi ločila zaradi drugega moškega, čeprav so mnogi mislili, da je takšna moja zgodba. To se mi zdi nesmiselno, saj sebi in svoji bolečini ne moreš uiti.

Je to nasvet, ki bi ga delili s svojima hčerama?

Pogosto jima povem, naj se v odnosu ne slepita, povem jima, da morata na energetski tehtnici približno enako dobiti, kot dajeta. Zakaj bi imeli partnerja, o katerem spoznata, da jima ne ustreza? Poišči si pač nekoga, ki ti bolj leži.

Miselnost žensk iz moje razširjene družine je bila precej drugačna: »Če boš izbirala, boš izbirek dobila. Bodi vesela, če te sploh kdo hoče! Otroke moraš imeti, dokler si mlad. Bodi raje tiho in ubogaj, da te ne bo pustil same z otroki.« In tudi po ločitvi je bilo podobno: »Da ne boš mislila, da te bo sploh še kdo pogledal, ko imaš štiri otroke. Zdaj je pa družina uničena in nimaš ničesar več.« Vseeno mi je za besede drugih. Ne zdi se mi prav, da smo naučeni najprej druge vprašati, kaj želijo in kako. To me je marsičesa stalo. Vsak naj dobro ve, kaj počne, in naj bo to usmerjeno v napredek in dobro vseh. Meni je pomembno moje počutje. Moj moto je: »Poskrbi zase in pomagaj drugim tam, kjer ne zmorejo, ne tam, kjer nočejo ali se jim ne ljubi.« Tako vidim tudi vlogo starša, vzgojitelja. Če otroci naredijo nekaj priporočenega, super, če ne, je to njihova odločitev, za katero prevzemajo odgovornost.

Odnos, ki ga imam danes do sebe in do družine, je neprimerljiv s tistim izpred desetih let. Predvsem pa je izboljšano moje počutje, zdravje, nimam več tesnobnih in paničnih napadov, tudi socialna anksioznost je le občasna. Včasih sem neštetokrat otrpnila, roke, noge so mi odpovedale, iz sebe nisem spravila stavka, bila sem povsem zamrznjena. Danes vem, da se vse te težave pojavijo zato, ker ne prisluhnemo svojim potrebam.

Včasih sem res pretirano sočustvovala. Vživljala sem se v zgodbe drugih, reševala njihove težave in jih celo živela, danes jih le zaznam in grem mimo. Vem, zakaj sem bila dolga leta nesrečna, mene zame ni bilo. Nisem se ustavila in si dovolila začutiti, zakaj sem tu, kaj je moj namen, ampak sem počela stvari, ki si jih je nekdo drug zamislil zame. 

Vaši otroci so že veliki, 21-letna Blažka je ljubiteljica gledališča in študentka evropskega prava, 17-letni Gašper je dijak nogometnega oddelka gimnazije Šiška in igralec ND Primorje Ajdovščina, Laura, ki šteje 16 let, je tabornica, ljubiteljica narave in dijakinja gimnazije Idrija, desetletni Benjamin, tudi športnik po duši, pa obiskuje šesti razred osnovne šole. Mislim, da vsako mamo navda s ponosom, če njenemu otroku uspe najti svoj talent, svojo strast. Nam zaupate recept?

(smeh) Jaz sem pri otrocih vedno opazila neravnovesja in obenem držala pesti in verjela, da jim bo uspelo pridobiti lastne odgovore. Ni mi bila pomembna vsebina njihovih besed, temveč energija, ki so jo oddajali. Torej, ali je bila pozitivna ali negativna. Ko je bila pozitivna, sem jih podprla, ko je bila negativna in se je spogledovala z vlogo žrtve, sem to strogo zavrnila.

Ne maram opravljanja in izgovorov, zato tega doma ne dovolim. To je ena od stvari, pri katerih ne popuščam. Ovire in izzivi so čisto nekaj drugega kot izgovori. Toliko stvari zaznam, zelo sem občutljiva, vendar sem se naučila odmakniti od čustev drugih, tudi otrok.

Ste se zaradi pretiranega sočustvovanja bolj ukvarjali s tujimi težavami kot lastnimi?

Včasih sem res pretirano sočustvovala. Vživljala sem se v zgodbe drugih, reševala njihove težave in jih celo živela, danes jih le zaznam in grem mimo. In ja, takrat svojih težav nisem prijela za roge. Hvaležna sem za nova spoznanja. Obstaja znanje, ki ga ljudje preprosto imamo, čeprav ne znamo pojasniti, zakaj. Besede tu preprosto odpovejo. Zdaj se ukvarjam s tistimi ljudmi, ki pridejo k meni z namenom pomagati sebi. Dam jim recepte, kuhajo sami. Človeka si dovolim začutiti. Vem, zakaj sem bila dolga leta nesrečna, mene zame ni bilo. Nisem se ustavila in si dovolila začutiti, zakaj sem tu, kaj je moj namen, ampak sem počela stvari, ki si jih je nekdo drug zamislil zame.

Torej ste bili včasih zgolj igralka, danes ste režiserka lastnega filma.

Tako je. In če mi kakšen soigralec ne ustreza, če me ne sprejme v vsej moji ranljivosti, s to osebo preprosto ne morem igrati. (smeh) 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE