Darinka Kozinc: Današnje ženske so tudi aleksandrinke

»Cena, ki so jo aleksandrinke plačale same in njihove družine, zlasti otroci, je bila visoka,« pravi Darinka Kozinc, predsednica Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, pisateljica in zmagovalka Oninega peresa leta 2017.

O aleksandrinkah, ženskah in dekletih iz Goriške, ki so se od druge polovice 19. stoletja kot dojilje, kuharice, varuške, guvernante in služkinje zaposlovale v Egiptu – tam se je ob gradnji Sueškega prekopa in po njegovem odprtju namreč močno povečalo število evropskih podjetnikov v Aleksandriji in Kairu –, se na domačih tleh dolgo ni govorilo. Lahko bi rekli, da so bile zamolčani del primorske zgodovine, ki so se je sramovali v marsikateri hiši, pa čeprav so s trdo zasluženim denarjem in žulji na duši rešile mnogo domov in prekrižale načrte Mussoliniju, ki si je želel izprazniti primorski prostor. Prav aleksandrinke so uveljavljena pisateljska stalnica Darinke Kozinc: konec lanskega leta je pri tržaški založbi Mladika izšel nov roman z naslovom Les Slovènes, iz katerega se lahko marsikaj naučimo o tedanji ženski solidarnosti. 

V naših vaseh je vladalo prepričanje, da so »tam« počele nekaj nespodobnega, nekaj, kar ni bilo v skladu z likom skrbne in ljubeče žene in matere. V zavesti ljudi je bil najbolj prisoten in obsojajoč lik lepe Vide, matere, ki zapusti svojega otroka. V resnici so zapustile domove zato, da so njihovi otroci imeli kaj jesti. 

K motivu aleksandrink se vedno znova vračate, saj ste o njih pisali že v knjigah Tišina se je uglasila (2011), Les Goriciennes (2016), Krpanke (2019) in v knjigi za otroke Pravili so jim aleksandrinke (2008). Predvidevam, da je ta tematika za vas izziv.

Zgodb o aleksandrinkah je ogromno. Tema je neizčrpna in bi jo lahko primerjala s pogledom na morje: lahko se zazreš le na njegovo površino, ko pa začneš odkrivati globino, se ti odprejo nova in nova prostranstva. Res je, da se kot pisateljica že kar nekaj časa ukvarjam s to tematiko, a me vedno znova pritegne, vedno znova se pojavljajo nove stvari, zato mislim, da zgodba še ni končana. Tematika, ki bi bila zagotovo vredna obdelave in jo že premlevam v sebi, je tematika njihove vrnitve domov, ko so se dogajale zelo različne zgodbe, od tragičnih, manj tragičnih in tudi do veselih.

V romanu Les Slovènes je rdeča nit ženska solidarnost, ki se je pletla tako med aleksandrinkami kot s šolskimi sestrami v azilu sv. Frančiška.

Kar sem v knjigi posebej poudarila – in tega v literaturi doslej še nihče ni upošteval –, je, da so se ženske morale znajti, če so hotele preživeti, zato so se povezovale in si medsebojno pomagale. Nosile so si novice, in sicer med tistimi, ki so ostale v Aleksandriji, in tistimi, ki so se tja vračale. Pomagale so si tudi tako, da so si izmenjavale informacije, katera bogata družina v Egiptu potrebuje bodisi dojiljo bodisi služkinjo. Po drugi strani so bile tu še šolske sestre iz azila sv. Frančiška Kristusa kralja, ki so skrbele za duhovno podporo Slovenk, ki so v tuji deželi delale in živele. Pričakale so jih ob prihodu ladje v aleksandrijsko pristanišče, jim pomagale pri iskanju primernega dela, vodile knjigo nespodobnih družin, jim zagotovile prostor za srečevanje in kulturno druženje ter organizirale bogoslužje v slovenskem jeziku. Šolske sestre iz azila v Aleksandriji in podružnice v Kairu so celo vodile šolo za otroke slovenskih izseljencev in se hkrati vedno odzvale, ko so slišale, da je katera od aleksandrink v stiski, kakršni koli že. Tudi pri starejših aleksandrinkah je bila pomoč šolskih sester neprecenljiva. Ko so odslužile in niso več prinašale denarja, tudi za domače velikokrat niso bile več zanimive. Pogosto se na stara leta niso imele kam vrniti, saj pokojnin in socialnega varstva takrat ni bilo. Skrb šolskih sester za vsako našo žensko, ki se je znašla v stiski, je treba le spoštovati. Vedeti namreč moramo – in to premalo poudarjamo – da so bile aleksandrinke v Egipt poslane in da niso šle tja po lastni volji. No, nekatere že, večina pa najbrž ne.

Veliko aleksandrink je ostalo samskih. Če prav pomislim, so nekako žrtvovale sebe. So pa pisale tudi drugačne zgodbe. Ena najuspešnejših je bila zgodba Milene Faganeli iz Mirna, ki je vzgajala Butrosa Butrosa Galija, nekdanjega generalnega sekretarja Združenih narodov. 

Povejte nam kakšno zgodbo o tem.

V knjigi opisujem zgodbo mladega in zaljubljenega para, ki se je pogovarjal o načrtih za prihodnost. In fant je dekletu rekel, da bo šla za dojiljo v Aleksandrijo, ko bo rodila, saj gredo vse ženske tja. »Tja boš šla« je bila nekakšna prisila, a dejansko je bilo v ljudeh že zasidrano, da bo ženska po rojstvu otroka šla v Aleksandrijo za dojiljo. Tu je še resnična zgodba o ženski iz Prvačine, ki se je na lep sončen dan igrala s svojim dojenčkom, starim dva, tri mesece. Mimo je prišel njen mož in ji rekel: »Ne boš se dolgo valila tu, boš šla v Aleksandrijo.« Nikar ne mislite, da so odšle prostovoljno. Spominjam se tudi gospe iz sosednje Gorice, ki je bila prav tako aleksandrinka in je pripovedovala: »Veliko nas je bilo pri hiši, možnosti pa nobenih, in kaj sem hotela. Podkupila sem italijanskega uradnika, da sem lahko dobila dovoljenje in šla.« V Aleksandriji je preživela vse življenje, poročila se nikoli ni. Ko je praznovala sto let v Gorici, je razmišljala: »Saj sem imela nekega zidarja s Krasa. Kaj vem, ali sem naredila prav, da sem šla, ali bi bilo bolje, če bi se poročila z njim in potem tolkla revščino.«

Preberite še: Frančiška Al-Mansour, Slovenka, ki se je poročila v Sirijo

Grozna izbira.

Veliko aleksandrink je ostalo samskih. Če prav pomislim, so nekako žrtvovale sebe. So pa pisale tudi drugačne zgodbe. Ena najuspešnejših je bila zgodba Milene Faganeli iz Mirna, ki je vzgajala Butrosa Butrosa Galija, nekdanjega generalnega sekretarja Združenih narodov. Tu je bila še vrsta drugih guvernant, vključno z Marijo Cvenk, zadnjo aleksandrinko, ki je umrla v azilu sv. Frančiška. Poznamo tudi zgodbo gospe Judite Krpan iz Renč, ki je vzgajala princa Abasa Hilmija in ostala pri kraljevi družini do smrti. Naj omenim tudi najbogatejšo Slovenko v Egiptu, ki sicer ni bila »prava« aleksandrinka, Jožo Sedmak, poročeno Finney, kraljico aleksandrijske smetane med obema vojnama in po moževi smrti kraljico bombaža. Naša dekleta in ženske so, skratka, napisale veliko uspešnih zgodb v okolju, ki je to omogočalo. Tega nihče ne zanika. Kot je po drugi strani res, da so se domov vrnile drugačne. V Egiptu so se namreč srečale z visoko družbo, navzele so se določenih civilizacijskih navad, dobile življenjsko širino. Postale so samozavestne, zato so s težavo delale korake nazaj in se niso želele vrniti na izhodišče, kamor so jih doma silili.

Pred očmi imam pretresljiv prizor iz dokumentarnega filma Metoda Pevca, v katerem otroci za svoje mame aleksandrinke ob njihovi vrnitvi domov niso hoteli več niti slišati.

Pa vendar so njihove mame šle v Aleksandrijo v službo, ne pa zato, da bi tam živele. Torej bi moral, čeprav v takrat izrazito patriarhalni družbi, vlogo očeta in matere prevzeti oče. Poznam nekaj primerov, ko so očetje dejansko poskrbeli za vse in vzpostavili zdrav odnos z ženo, ko se je vrnila domov. Najlepša mi je bila zgodba para iz Mirna, ki je bil ločen dvajset, trideset let, ko se je žena vrnila, pa sta se dogovorila, da bosta oba pozabila, kaj vse se je medtem dogajalo, in živela od tistega trenutka kot par. Velikokrat je šel mlad par narazen zaradi ekonomskih razmer in je najlepša leta preživel narazen. To je bila največja tragika. V nekaterih primerih je vlogo matere prevzela nona, če je bila še dovolj pri močeh, ali sorodnice. Nekatere otroke so dali tudi v rejo. Dejstvo pa je, da tako kot poskrbi za svojega otroka mama, ne poskrbi nihče. Ta primanjkljaj so občutili številni otroci. Dejstvo je, da se zanje pogosto nihče ni zmenil, saj moramo upoštevati tedanji čas, ko otroci niso bili tako upoštevani kot danes. Ženske, ki so odšle, so seveda obsojali. In njihovim otrokom velikokrat niso povedali, da je mama v tujini, ker tam služi denar. Zdaj pa si predstavljajte: po eni strani moraš iti, po drugi pa si potem avtomatsko kriv za vse, kar je šlo narobe. Te poglede bi želela spremeniti, ker ni bilo vse tako črno-belo. To vam lahko povem iz lastnih izkušenj.

Pri vsaki hiši je bila kakšna, čeprav so pri nas to skrivali, saj je veljalo za nekaj sramotnega, medtem ko je bilo v Prvačini, centru aleksandrink, služenje v Egiptu bolj samoumevno. Se pa velikokrat sprašujem, kaj bi bilo, če njihovega denarja ne bi bilo v Vipavsko dolino. Prav zaradi njega so lahko gospodarji kmetij ostali na svojem. 

Vaša nona se je iz Aleksandrije vrnila zelo hitro, kajne? Zakaj?

Obe moji prateti sta se v Aleksandriji dobro poročili, saj je za žensko tistega časa dobra poroka pomenila varnost. Imeli sta srečo ali pa dobro priložnost za dobro poroko, zato si je moja nona lahko privoščila, da je po treh mesecih odšla domov. Mislim, da ji tam ni bilo všeč biti služkinja. Niso pa seveda imele vse aleksandrinke te možnosti. Meni kot otroku tudi ni nihče hotel povedati, kaj aleksandrinka je, dokler nisem našla v kovčkih fotografij žensk, ki so bile zelo drugačne od tukajšnjih žensk. Pri vsaki hiši je bila kakšna, čeprav so pri nas to skrivali, saj je veljalo za nekaj sramotnega, medtem ko je bilo v Prvačini, centru aleksandrink, služenje v Egiptu bolj samoumevno. Se pa velikokrat sprašujem, kaj bi bilo, če njihovega denarja ne bi bilo v Vipavsko dolino. Prav zaradi njega so lahko gospodarji kmetij ostali na svojem. Tudi pri nas doma je bilo tako. In jaz kot dekle sem bila vedno lepo oblečena, saj je mama znala poskrbeti za to, a je morala za to obstajati tudi osnova. In koliko imenitnih stvari smo imeli zaradi aleksandrink v hiši! Jaz sem v rezljani spalnici spala kot princeska. Nisem pa vedela, da je bila to postelja moje none. V hiši so bile zavese s kvačkano čipko, skodelice iz kitajskega porcelana in seveda nadvse imeniten kovček, ki je tudi prišel iz Aleksandrije.

Vseh teh različnih zgodb torej ni dobro posploševati, da bi dobili prevladujočo sliko fenomena?

V naših vaseh je vladalo prepričanje, da so »tam« počele nekaj nespodobnega, nekaj, kar ni bilo v skladu z likom skrbne in ljubeče žene in matere. V zavesti ljudi je bil najbolj prisoten in obsojajoč lik lepe Vide, matere, ki zapusti svojega otroka. V resnici so zapustile domove zato, da so njihovi otroci imeli kaj jesti. Zato si želimo v Društvu za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink ta fenomen demistificirati, da s časovne oddaljenosti dobimo pogled na dogajanje, kakršno je bilo v nekem času in nekem prostoru in določenih ekonomskih razmerah. Želimo, da pri tem ostanemo realni, brez mistifikacije fenomena aleksandrink kot zgodbe iz 1001 noči. Pogrešam prisotnost strokovne javnosti, ki bi se vanj poglobila. Vemo, da je imel veliko čustvenega naboja; ko so čustva zraven, ne vidiš realne slike, ker si prizadet sam in ker so prizadeti tudi drugi. Zato za aleksandrinke ne želimo mistifikacije, ampak priznanje, ki si ga zaslužijo. Pa še na nekaj bi opozorila: ko smo knjigo Les Slovènes predstavljali v Trstu, je eden od tamkajšnjih izobražencev izpostavil, da se je zgrozil nad številkami žensk, ki so takrat zapustile to območje. Izseljevanje v stari Avstriji je bilo namreč mnogo obsežnejše, kot smo mislili. Res je, da so imeli tisti, ki so ostali, tako boljše možnosti preživetja, a prav neverjetno je, da še nihče od zgodovinarjev in sociologov ni preučil, kaj je odseljevanje pomenilo za naš prostor in kaj za prostor, ki so ga s svojim prihodom zaznamovale aleksandrinke. Država in tisti, ki so za to poklicani, do danes niso pokazali zanimanja, da bi pojav podrobneje proučili.

Aleksandrinke se niso nikoli zanašale na moške, ampak so same izkoristile možnosti, ki so jih imele. To so prenesle tudi na nas: pri sebi vidim, da velikokrat delujem tako.  

Če pogledava današnjo družbo – koliko sodobnih različic aleksandrink vidite v njej?

Seveda poznamo primere iz nerazvitih dežel, ko hodijo ženske za služkinje v razviti svet, kjer vzgajajo otroke, skrbijo za starejše … Pojav torej obstaja tudi zdaj. Po drugi strani so današnje ženske neke vrste aleksandrinke, saj zaradi takšnih in drugačnih obveznosti, pretežno pa zaradi službe, vsak dan oddajo svoje otroke v varstvo, tako da je delovni teden zaznamovan z nenehnim poslavljanjem. Pa vendar je časovna ločenost tu krajša: mama pride še isti dan domov. Seveda na te stvari danes gledamo drugače. Sta bili pa že moji prateti aleksandrinki pri nas tisti, ki sta imeli glavno besedo pri vseh življenjsko pomembnih odločitvah, ker sta bili uspešni in v tujini precej zaslužili. 

V več vaših delih lahko beremo, kako iznajdljive so znale biti Primorke.

Iznajdljivost in trdoživost teh žensk me vedno znova fascinirata. Moja mama je zamejka, a starejša sem, bolj jo občudujem. Kako je znala v tistem času in z možnostmi, ki jih je imela, delati za svojo družino! Lahko bi rekla, da so Primorke za svoje družine dobro skrbele, tudi če so bile odsotne. Veliko jih je šlo v Aleksandrijo s težkim srcem, a najteže je gledati lačne otroke. Najbrž bi se dalo zanje poskrbeti tudi kako drugače, toda pokazala se je priložnost in zakaj je ne bi izkoristile? Veliko iznajdljivosti so tukajšnje ženske – o tem sem pisala v Krpankah – pokazale tudi po drugi svetovni vojni, ko so hodile v sosednjo Gorico prodajat svoje pridelke. Marsikatera si je tako finančno dobro opomogla. Dosti se govori tudi o »švercu«, ki se je tu dogajal. A bil je iz potrebe. Če sem sama kaj »švercala« – in sem – sem to vedno naredila iz potrebe. Pa čeprav je šlo za pol kilograma kave, ki sem jo potem dala tašči, da jo je poslala hčeri v Srbijo. Moj bratranec je, na primer, preživel zato, ker je moja teta zanj »prešvercala« penicilin, ki ga pri nas ni bilo. Dala si ga je v robček in ga držala v roki, kot da ji je vroče in si z robčkom briše čelo. Naredila je vse, da carinik ni bil pozoren na to, da je nekaj v robčku. Pa še nekaj je bilo: te ženske se niso nikoli zanašale na moške, ampak so same izkoristile možnosti, ki so jih imele. To so prenesle tudi na nas: pri sebi vidim, da velikokrat delujem tako. 

Ne more biti uspešna tista družba, v kateri imajo glavno besedo materialne stvari in miselnost, da več ko imaš, več veljaš. Človečnost je tista, ki mora biti gibalo bodoče družbe. 

Velja to tudi za mlade generacije?

Za današnja dekleta to težko rečem. Ta generacija je rasla v izobilju. Za nič se ji ni bilo treba truditi in zato tudi ne ceni truda, da so naše mame in none prišle do porcelanastih skodelic. V preteklosti sta bila v ospredju preživetje in potreba po lepih stvareh. Zdaj ko smo materialno preskrbljeni, pa moramo po mojem mnenju preseči to grobost izobilja v naši državi. Mislim, da se že izoblikujejo – predvsem zaradi izjemnih mladih ljudi – določeni krogi, ki razmišljajo drugače, na primer, da sebe in svojih otrok ne bodo oblačili v nova oblačila, če ni nujno. To mi daje upanje. Bistveno je, kako bomo k tem vprašanjem pristopili in svoje življenje usmerili v druge stvari, nematerialne. Pomembno je, da se trudimo tudi v odnosih biti bolj človeški, saj je zgodovina sicer hudo krvava in groba. Želela bi si, da nam v tej družbi ni vseeno za sočloveka ter da bi z malo truda solidno in dobro živeli tudi med sabo. Ne more biti uspešna tista družba, v kateri imajo glavno besedo materialne stvari in miselnost, da več ko imaš, več veljaš. Človečnost je tista, ki mora biti gibalo bodoče družbe.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE