Čez Hudičev most v stari Čedad

17.3.2019

Da bi občudovali lepo, okušali dobro in uživali v neznanem, ni treba vedno v beli širni svet. Dovolj je, da si na s soncem obsijan dan vzameš čas zase in jo mahneš na svoje, če lahko malce parafraziram slovensko mladinsko filmsko uspešnico iz leta 2010. Za naju je »po svoje« pomenilo pičlih 30 kilometrov, ki Novo Gorico loči od Čedada v sosednji Furlaniji. Cilj seveda ni bil izbran naključno: ravno pravšnja mera zgodovine, kulture, prijaznih ljudi, dobre kuhinje. Potrebuje človek za nekajurni odklop še kaj več?


In vendar sva se znašli v mestu, ki ga je že davnega leta 56 pr. n. št. ustanovil sam Julij Cezar in ga iz vojaške utrdbe povišal v trg, kar nakazuje tudi njegovo poimenovanje Forum Julii. Ali je ta slavni rimski politik in vojskovodja, ki je odigral pomembno vlogo pri preureditvi oslabljene Rimske republike v Rimski imperij, mestecu kot vila sojenica vtisnil poseben pečat in določil njegovo usodo, lahko le ugibamo, a dejstvo je, da je bilo to staro mesto nadiških Slovencev, ki izhaja že iz bronaste dobe, vedno na (burnih) okopih zgodovine. Po langobardski osvojitvi dela Italije leta 568 je namreč postalo središče prve langobardske kneževine v Italiji. Zaradi bizantinskih napadov na Oglej so prav v Čedad prenesli sedež oglejskega patriarhata; in ravno Čedad je bil tisti, ki je med prvo svetovno vojno stal takoj za prvo bojno linijo soške fronte.


Slikovita Nadiža in prepoznavna podoba mesta, katerega zgodovina sega že v železno dobo.


Poraženi hudič se je pogreznil v Zemljo

Toda pustimo viharno zgodovino Čedada za nekaj časa ob strani. Osrednja in zagotovo najbolj fotogenična figura, ki obiskovalce ob vhodu v staro mestno jedro še danes očara, je 22 metrov visoki Hudičev most, pravi arhitekturni lepotec, ki je bil zgrajen v 15. stoletju, porušen med znamenito ofenzivo pri Kobaridu in ponovno zgrajen leta 1939. Po legendi sta se na njem nekoč srečala hudič in Devica Marija. Menda sta se dogovorila, da bo mestu vladal tisti, ki bo prvi na vrhu Stare gore; ta je od Čedada oddaljena sedem kilometrov in je še vedno priljubljena romarska pot. Kako se je dvoboj med dobrim in zlom končal, ne bi smela biti pretežka uganka: Marija je bila na vrhu gore z le enim vmesnim odrivom, poraženi hudič pa se je od sramu pogreznil v zemljo. 


Veduta Hudičevega mosta je zagotovo največkrat fotografiran prizor mesteca z bogato in dolgo zgodovino.


V kristalno čisti Nadiži njegove podobe sicer nisva ugledali, toda prav ta isti hudič je baje v zgodovini še kako preizkušal svoje graditelje in tiste, ki so simbol mesta prečkali. Šlo naj bi celo tako daleč, da je izzval tudi lastno mater. Ta mu je morala v predpasniku prinesti velikansko skalo, v katero je vpet osrednji steber mostu ob Nadiži, ki ima več izvirov in teče tudi po državni meji med Slovenijo in Italijo. Na drugi strani mostu je še eno hudičevo delo, vhod v podzemno jamo v skali, ki je bila v zgodovini mesta najprej rimska ječa, nato pa langobardski zapor. Hja, v Čedadu dobi znani rek Ko ima hudič mlade, jih ima veliko zagotovo novo dimenzijo. 


Sprehod čez Hudičev most in po starem mestnem jedru je nepozabno doživetje.


Gubana in strucchi za pogum

No, nama je hudiča uspelo premagati; most se namreč, ko sva ga prečkali, ni podrl, še zamajal ne. Dobro založena trgovina z najrazličnejšimi furlanskimi dobrotami in prijaznim osebjem takoj na drugi strani kamnitega mogotca pa tam zelo verjetno ni bila postavljena brez razloga: po tako težki nalogi, kot je bitka s hudičem, je pač treba poskrbeti tudi za ustrezno raven sladkorja v krvi in se primerno nagraditi za »pogum«. Vabilu domače trgovke, naj pokusiva gubano, najbolj znano furlansko sladico, se preprosto ni bilo mogoče upreti. Za vse nevedne: gre za nekakšno različico naše potice, od nje pa se loči po značilni polžasti obliki. Poseben je tudi nadev, v katerem se poleg oreškov in namočenih rozin velikokrat znajdejo tudi pinjole. »Potica« iz Čedada je imela prav poseben status že v renesansi, saj so z njo med drugim postregli celo papežu Gregorju XII., ki je bil v mestu leta 1409. Še manjši od gubane so ocvrti furlanski strucchi, ki so polnjeni z istim nadevom kot gubana, vendar niso zviti kot potica, temveč nadevani kot ravioli. Njihova velikost je za sladek prigrizek naravnost idealna, zato je odjemalcev v papirnatih vrečkah že pripravljene sladice vedno dovolj. Preden se poslovim, od prodajalke izvem, da so bili strucchi nekoč spremljevalci porok, kjer so jih delili namesto dražjih konfetov. Friko, najbolj znani kulinarični obraz Čedada, ki je narejena iz krompirja, sira in dodatkov (slanina, koščki klobase, šparglji, rožmarin) in jo Furlani postrežejo v duetu s polento, sva prihranili za pozneje.


Frika, najbolj polnomastna poslastica Čedada


Dvakratna prestolnica

Ozke ulice, stare hiše, nove zgodbe. Pomahava mestni hiši iz leta 1565 in bronastemu Juliju Cezarju, ki stoji pred njo. Na glavnem trgu Piazza del Duomo občudujeva Pretorsko palačo (Palazzo dei Provveditori Veneti), ki so jo zgradili med letoma 1565 in 1586 po načrtu enega najbolj genialnih arhitektov v zgodovini človeštva, Andrea Palladia. Danes v Pretorski palači domuje Narodni arheološki muzej Čedada, v katerem ima med številnimi zgodovinskimi eksponati prav poseben pomen rokopis iz Reichenauske šole, znan kot Egbertov psalter (s signaturo Cod. 136). Kodeks je – tako kot nekaj drugih rokopisov iz časa okrog leta 1000 – vpisan na Unescov seznam kulturne dediščine. 


Mestna hiša s kipom Julija Cezarja


Med pohajkovanjem po živahnem mestecu ne morete spregledati veličastne katedrale Santa Maria Assunta v mešanem slogu beneške, gotske in renesančne arhitekture, vendar sva jo medve tokrat raje ubrali proti Museo Cristiano, kjer hranijo langobardski prestol in krstilni kamen, ogledati pa si je mogoče tudi freske in podobe iz življenja Langobardov. Prav ti so namreč leta 568 prijezdili v Italijo in si jo izbrali za svoj novi dom, Čedad pa je postal prva in ostal skoraj dvesto let tudi njihova najpomembnejša prestolnica, ki so ji zaupali obrambo pred naskoki Obrov in Slovanov. Le nekaj stoletij kasneje (774), ko so Franki pohodili langobardsko državnost, so ti darovali Čedad patriarhom, ki so tu cerkveno in posvetno vladali več stoletij. V čedajski stolnici so vedno 6. januarja ustoličevali nove patriarhe. Tradicija – čeprav precej drugačna – se je ohranila do danes: če se boste v Čedadu znašli na praznik Svetih treh kraljev, se lahko udeležite maše z zgodovinskim mečem ali obiščete srednjeveško zabavo.


Langobardski tempelj je obvezni postanek med obiskom mesta.


Izhodišče za Prešernovega Črtomirja

Mislim, da sem se nekje na Trgu Pavla Diakona – ta je veliko pisal o zgodovini mesta, še posebno pa je znana njegova Zgodovina Langobardov –, kjer je bil čas za kapučino, šele zares zavedela, v kako pomembnem mestu z nadvse pristno starosvetnostjo sem. Ne nazadnje je bilo prav tu nekoč izhodišče misijonarjev, tudi Prešernovega Črtomirja, ki so sejali krščanstvo tudi med Slovenci. 


Očara tudi Trg Pavla Diakona.


Pa vendar so me tisti trenutek bolj kot Prešernovi verzi – najbrž v luči jesenske rapsodije in nedoločljive otožnosti, ki spremlja ta letni čas – v mislih zaposlovale besede, ki jih je o Čedadu, kjer je tretjino prebivalstva še vedno Slovencev, pisateljica in novinarka Cristina Battocletti zaupala novinarki Patriciji Maličev: »Čedad zame predstavlja svet neskončne lepote in žalosti obenem. Njegova lepota je v reki Nadiži, izgubljeni reki, njenem hladu, belih skalah … Še ko sem hodila na licej, sem se ob petih zjutraj plazila iz hiše, potisnila bicikel čez dvorišče in se divje vozila ob reki. Čedad ostaja moje skrivnostno mesto. Mesto v meni. In tudi ko se zavlečem v svoj milanski studiolo, delovno sobo, ki jo dobro poznate, vedno razmišljam o njem. Nikakor se ne zmorem znebiti popolne povezanosti z naravo, v katero je položen. Mislim, da Slovani čutite nekaj podobnega do narave – kot da ste veliko bolj povezani z njo kot z bogom oziroma naravo nekako enačite z božjim. Čedad je torej zame, tako kot pravite v slovenščini, domovina. Sem prav povedala? Pripadam temu svetu in dejstvo je, da se Furlani zelo razlikujejo od prebivalcev drugih italijanskih pokrajin.« 


Veličastni Hudičev most

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE