Carmen L. Oven: Nehala sem se smiliti sama sebi

Carmen L. Oven je srčna, pogumna in vztrajna ženska, ki se je v svojem dosedanjem življenju preizkusila v številnih vlogah. Po izobrazbi je diplomirana komunikologinja, v kratkem pa bo doktorirala iz komuniciranja s starši oseb z okvaro vida. Med drugim je povezovalka in voditeljica dogodkov. V sodelovanju s slovenskim društvom Hospic vodi pogovorne večere na temo umiranja, žalovanja in minevanja. Za televizijo občasno pripravlja zvočne opise za slepe in slabovidne.

Srečuje se tudi s slovenskimi pesniki in pisatelji ter povezuje literarne dogodke. Je tudi avtorica dveh romanov. Bogato znanje in izkušnje iz komuniciranja predaja svojim tečajnikom in jih v prvi vrsti uči obvladovanja notranjega monologa, ki je, kot sama pravi, temelj dobrega javnega nastopa. Trenutno se spoznava tudi s hipnoterapijo. Na vprašanje, katero področje je najbolj 'njeno', odgovori, da vsa tista, ki so povezana s slovensko besedo.

Carmen L. Oven je polna življenjskih modrosti, kar je verjetno vsaj delno posledica povezovanja z ljudmi, ki nosijo v srcih grenke zgodbe, a so jih uspeli vsaj delno osmisliti in z njimi navdihniti druge. Tudi sama ne skriva, da ji ni bilo vedno postlano z rožicami, vendar - kot čedalje bolj spoznava v zadnjem času – vse je učenje. V intervjuju nam je zaupala svoj pogled na težke teme, s katerimi se srečuje na dogodkih Hospicafe, opisala svoja prijateljevanja z nekaterimi znanimi Slovenci, kot so Feri Lainšček, Manca Košir in Boris A. Novak, orisala nekatere spomine iz svojega otroštva in povedala, kakšna izkušnja zanjo je biti mama.

Ko sem imela malo več kot 20 let in sem po končani diplomi vpisala še predmet literarno novinarstvo pri Manci, ki je bil takrat moj izbirni predmet, mi je rekla: »Zdaj pa pokličite enega pisatelja in ga pripeljite na uro.« Ne vem, kaj mi je bilo takrat, da sem dvignila telefon in poklicala Ferija Lainščka. Rekel je: »Pridem.« Iz Prekmurja se je pripeljal zaradi ene študentke, ki je nikoli prej ni videl. Takrat se je med nama sprožila neka prijateljska kemija, ki še vedno traja.

V sodelovanju s slovenskim društvom Hospic povezujete pogovorne dogodke Hospicafe, pri čemer načenjate teme, ki so za večino ljudi zelo težke in boleče, saj se nanašajo na umiranje, žalovanje. Kako ste se odločili za delovanje na tem področju in kako vi dojemate tovrstne teme?

Tudi zame te teme niso lahke. Nihče ne želi razmišljati o tem, da se bo ta pot, kakršnakoli že je, nekoč končala. Zelo rada živim. Življenje imam neskočno rada. Mislim, da je prav to razlog, da me je Manca Košir, ki je začela s temi dogodki, povabila pred leti, ko sem napisala knjigo Tihotapci miru. Šlo je za en trenutek na dogodku, ko sem bila tako ganjena in sem se kot obiskovalka zelo odprla. Pritekle so solze. Naslednji dan sem dobila mail od Mance, ki je bila moja profesorica in s katero sva že dolgo prijateljici: »Carmen, mislim, da si pripravljena, da prevzameš vodenje Hospicafejev.« In sem prevzela. To je zdaj že četrta sezona Hospic Cafeja. Zdaj sem tukaj, nimam izbire. Pri društvu SDH delajo izjemni ljudje, ki jim ne želiš reči ne.

Ravno nekaj dni nazaj sem si rekla, da ne bom več brala knjig o boleznih, umiranju in minljivosti, ker imam tega dovolj. Poleti ne želim razmišljati o tem. Te teme se me vedno dotaknejo. Če se me ne bi, tega ne bi mogla delati. Moraš se naučiti distancirati od tega. Jaz naredim tako, da spustim skozi sebe; svoje telo in misli. Hkrati so večeri s sogovorniki tako polni in močni, da je to res močna šola za življenje. Priprave so včasih naporne, ampak ko sem tam, mi je vedno lepo. Mislim, da na teh večerih, ko obiskovalci vidijo, da to ni več tak 'bav bav' in da tudi javne osebnosti spregovorijo o teh temah, nekaj premikamo. Zelo počasi sicer, ampak to je tek na dolge proge. Delam pa to tudi zase. Če smo iskreni, delamo vse tudi ali pa najprej zase.

Ste tudi voditeljica literarnih dogodkov, na katerih predstavljate knjige slovenskih pisateljev in pesnikov. Bi lahko izpostavili koga izmed njih, ki je na vas naredil še posebej velik vtis? Zakaj?

Kar nekaj jih je. Zelo ljub človek in hkrati moj srčni prijatelj je Feri Lainšček. Z njim in z Manco Košir se je vse začelo. Ta dva človeka se v mojem življenju ves čas prepletata in me vsakič na lep način nekam potisneta. Ko sem imela malo več kot 20 let in sem po končani diplomi vpisala še predmet literarno novinarstvo pri Manci, ki je bil takrat moj izbirni predmet, mi je rekla: »Zdaj pa pokličite enega pisatelja in ga pripeljite na uro.« Ne vem, kaj mi je bilo takrat, da sem dvignila telefon in poklicala Ferija Lainščka. Rekel je: »Pridem.« Iz Prekmurja se je pripeljal zaradi ene študentke, ki je nikoli prej ni videl. Takrat se je med nama sprožila neka prijateljska kemija, ki še vedno traja. Z nasveti mi je pomagal tudi pri pisanju romanov, ko sva si pozno zvečer dopisovala prek klepetalnikov.

Tudi Boris A. Novak mi je neskončno ljub. To so velikani, ki so v marsičem posebni, ampak jaz se s takimi ljudmi dobro razumem. Kar se tiče ljudi, ki jih ni več, mi je bil zagotovo zelo ljub Ciril Zlobec. Z njim sva prepotovala celo Slovenijo; jaz kot mlada mamica velikokrat prestrašena glede stvari, on pa z vso svojo modrostjo. Prijateljstvo z 90-letnikom - tega ne doživiš vsak dan. Pa seveda Tone Pavček. Tudi ženske so mi ljube. Manco sem že omenila. Tudi dr. Aksinja Kermauner, moja mentorica na doktoratu, je izjemna ženska. Zdi se mi, da nekaj delam prav, da prihajajo vsi ti ljudje v moje življenje. In da ostanejo – to se mi zdi bistveno.

Tudi sami ste napisali dva romana; Sprehajalka Gospodovega psa in Tihotapci miru. Od kod ste črpali navdih zanju? Je bilo to, da se boste lotili pisanja knjige, načrtna odločitev ali je do tega prišlo povsem spontano?

Nikoli nisem načrtovala, da bom pisala romane. Ko sem prišla z daljšega potovanja po puščavi, sem enostavno vedela, da moram nekaj napisati. Ko sem letela domov, mi je v glavo šinil naslov Sprehajalka Gospodovega psa. Potem se je začelo dogajati.

Bila sem vesel otrok. Bila sem zelo samosvoja in to se mi zdi super. Moramo biti samosvoji. Že Oscar Wilde je rekel, da obstaja ljubezen, ki traja celo življenje - da se zaljubiš vase. To pri nas povezujemo z egocentrizmom, pa ne gre za to. Jaz temu pravim zdrava sebičnost. To ne izključuje drugih. To samo vključuje nas cele.

Knjiga Tihotapci miru je nastajala ob očetovi smrti. Njegovo odhajanje ni bilo tako, kot bi si želela. Če bi vedela prej, kaj vse se da, kako lahko odhajajo naši ljubi… Roman Tihotapci miru se namreč dogaja v izmišljeni hiši Hospica, v veliki rumeni hiši z modrimi polkni na slovenski obali. Mlad fant bere umirajočim. Sprehajalka Gospodovega psa pa je v bistvu pot Slovenke v Iranu, kaj se ji tam dogaja. Temi sta zelo različni.

Sploh ne vem, če je šlo za navdih. Prijateljica reče, da ji začne razbijati po lobanji in takrat je treba nekaj dati ven. V meni zdaj razbija nekaj novega, ampak najprej moram doktorirati. Če začnem zdaj pisati roman, potem ne vem, kdaj bom. Disciplina mora biti.

Po čem se najbolj spominjate svojega otroštva?

Ravno zadnjič sem se na sprehodu po dolgem času znašla med travniki z že zelo visoko poletno travo. Če me vprašate, česa se spominjam iz otroštva, je to to. Poletni travnik, visoka trava, ko sploh nisi pomislil na kače, klope, samo šel si, si dovolil biti samosvoj.

Spomnim se svojega brata, ki je 10 let starejši od mene, s katerim sva bila takrat zelo povezana. Tudi v malo manj prijetnih stvareh, ki se v družini včasih zgodijo. Spomnim se, da sem kot otrok verjela v življenje. Vmes sem za nekaj časa nehala, zdaj pa spet verjamem. Bila sem vesel otrok. Bila sem zelo samosvoja in to se mi zdi super. Moramo biti samosvoji. Že Oscar Wilde je rekel, da obstaja ljubezen, ki traja celo življenje - da se zaljubiš vase. To pri nas povezujemo z egocentrizmom, pa ne gre za to. Jaz temu pravim zdrava sebičnost. To ne izključuje drugih. To samo vključuje nas cele.

Ste tudi mama 10-letnemu sinu. Kako vas je spremenilo materinstvo? Kaj vam je dalo?

Misli se mi ves čas vračajo k literatom. Fran Milčinski je rekel nekaj v tem smislu, da imaš po tem, ko rodiš, vedno še eno srce, ki hodi zunaj tvojega telesa. Zdi se mi, da je to res. Ne morem reči, da me je materinstvo zelo spremenilo. Spremenil se je ritem mojega življenja. Morda me je prizemljilo v smislu, da sem nehala misliti samo nase, da sem se nehala smiliti sama sebi. To se mi je zgodilo tudi v stiku s slepimi. Doktorat namreč delam s starši slepih in slabovidnih. To me je res prizemljilo v smislu: »Nikakršne pravice nimam, da bi se pritoževala ali se smilila sama sebi.«

Zadnja leta mi je povsem jasno, da moraš otroka spuščati, da je prav to ljubezen. In seveda, da mu hkrati zmoreš postavljati meje. On je oseba zase, ne more služiti tebi.

Sin mi postavlja izzive tudi zato, ker je zelo samosvoj. Le zakaj? (smeh) Spodbujala sem upor, zdaj ga imam. To je spet ena nova lekcija zame. Predvsem lekcija spuščanja. Pred njim sem imela dva spontana splava. Zdi se mi, da sem se zato njega bolj in drugače oklenila. Zadnja leta mi je povsem jasno, da moraš otroka spuščati, da je prav to ljubezen. In seveda, da mu hkrati zmoreš postavljati meje. On je oseba zase, ne more služiti tebi. Moj ati je bil zelo strog. To mi danes zelo prav pride, ker poznam meje in disciplino. Vendar strogost ne sme biti omejevalna za človekovo dušo ali osebnost. Skušam loviti ravnovesje med tem, da mu dovolim njegove korenine, da mu puščam krila in da se mi hkrati ne zmeša pri tem. (smeh)

Kateri trenutki vam polepšajo dan?

Zelo rada imam poletna jutra. Rada imam jutra nasploh. Zdi se mi, da je dan takrat še tako nedolžen. Vsako jutro telovadim. Sicer zelo na hitro. Odkar imam sina, še toliko manj, ker že zjutraj klepetava.

Svobodnjaški poklic, ki ga opravljam, ima kar nekaj prednosti. Lahko si na primer v torek ob 10h rečem: »Grem raje nekam ob vodo.« Vzamem računalnik, knjigo ali samo sebe in grem. Take trenutke imam zelo rada. Takrat si želim biti sama. Ne bi si želela živeti sama ali biti sama nasploh. Ker pa vem, da imam okoli sebe meni ljube ljudi, mi to povsem ustreza. Rečem, da takrat ujamem dušo. Sploh v takem obdobju, kakršno je zdaj, ko imam tri ali štiri vodenja na teden. To je konstantno dajanje. Saj tudi dobivam nazaj. Energija mora krožiti. Se pa utrudim od besed in ljudi. Takrat potrebujem vodo. Če se le da, morje, čeprav se mi včasih res ne da z Dolenjske peljati na Primorsko. Imam srečo, da je manj kot pet minut stran zelena kraljica Krka. Velikokrat grem tja. Včasih je dovolj že pravljičnih sedem minut in se rehabilitiram. 

So stvari, ki jih kot otrok še ne razumeš, jih pa razumeš kasneje. Seveda te tudi to oblikuje. Zaradi tega sem bila zelo trmasta. Enostavno mi sistem ni ustrezal, čeprav sem bila pridna učenka in sem imela petke. Moja oblika upora je bil ples. 

Še vedno imam zelo rada to, da grem v šolo po sina. Trenutki, ko ga zagledam, so zelo lepi. Še vedno priteče. Pa seveda trenutki s svojim ljubim, z družino. Ko so ti trenutki pristni, da ni samo podajanje kljuk. Zato se veselim poletja, ko bo bolj mir; tudi v glavi. 

Bi lahko izpostavili kakšno življenjsko izkušnjo, ki vas je najbolj oblikovala v osebo, kakršna ste danes?

Zdi se mi, da celo življenje živimo svoje otroštvo. O otroštvu sem povedala lepe stvari, je bilo pa marsikaj tudi izziv. So stvari, ki jih kot otrok še ne razumeš, jih pa razumeš kasneje. Seveda te tudi to oblikuje. Zaradi tega sem bila zelo trmasta. Enostavno mi sistem ni ustrezal, čeprav sem bila pridna učenka in sem imela petke. Moja oblika upora je bil ples. Ples, sploh klasični balet, mi je dal resnično disciplino. Disciplino telesa, disciplino uma. Res ogromno sem se naučila iz plesa. Seveda tudi materinstvo, kot sva prej rekli. Ampak moram reči, da se zdaj vse pogosteje vračam nazaj v otroštvo, ker so ostale brazgotine, za katere zdaj vidim, da še niso zaceljene.

Zadnjič je pater dr. Karel Gržan rekel, da je vesel, da ima možnost, da je učenec, da je njemu to privilegij. Da ima v življenju priložnost se učiti. Ko začneš gledati skozi to prizmo, je vse lažje. Potem to ni problem ali težava, temveč izkušnja. Zdaj skušam na vse gledati kot na izkušnjo. Tudi odri nas zelo oblikujejo. Mislim, da moraš na odru občutiti sveto ponižnost. Zdi se mi, da če grem tja ponižna, ampak ne s strahospoštovanjem, zgolj z iskreno namero narediti nekaj lepega, sem pri tem podprta. Karkoli to že pomeni. Eni verjamejo v angele, eni v energije. Jaz samo vem, da bodo takrat stvari stekle. In res stečejo. S tega vidika mi je oder ogromno dal. Ko bom znala v osebnem življenju tako spuščati, kot znam na odru, bo to to. V osebnem življenju se še malo lovim, ampak tudi to je proces.