Branko Lustig: Sreča in usoda, to je moj holokavst

Svetovno znani producent, dobitnik oskarjev za filma Schindlerjev seznam in Gladiator, Hrvat Branko Lustig, je očarljiv gospod. A ne mlakobno, temveč tako, da v hipu razumeš, zakaj mu je uspelo tudi med najtršimi mlinskimi kamni šovbiznisa.

Čez dva dni praznuje 78. rojstni dan. Novinarko sprejme s stiskom rok in hladnim pogledom, v katerem se sicer skriva šala, a takšna, da nisi čisto prepričan, ali se ji je dobro nasmejati. Nato se ob enakovrednih dovtipih otopli. Ko vprašanja nanesejo na najmučnejša leta njegovega življenja, taborišče, se razgovori in odpre. To je on in to je njegova zgodba. Samo en mesec na leto se mudi v Zagrebu, sicer je njegov dom še vedno Los Angeles. Že četrto leto je bistveni del festivala judovskega filma v Zagrebu. Takoj, ko se je v zadnjih dnevih maja končal, je odhitel na Žumberak, kjer imata z ženo Mirjano leseno hišo, staro 250 let. Nasmehne se, da je tam v njegovem sadovnjaku celo Meryl Streep obirala slive. Ko ga ogovorim s svetovno zvezdo, samo zamahne z roke, češ da je samo stari gospod, ki mu je v Hollywoodu uspelo. Dovolj dobro. Na »svojem« Žumberku piše spomine: stotine slik si je prinesel iz Los Angelesa; medtem ko jih gleda, sestavlja mozaik svojega življenja. Bogatega tako, da je težko doumeti. Njegova številka je A3317.

G. Lustig, ste častni predsednik festivala judovskega filma, ki se je pred kratkim končal v Zagrebu. Za vas to ni le še ena selekcija filmov, temveč zgodba vašega življenja. Preživeli ste tudi Auschwitz, gotovo na svoje današnje delo gledate drugače.

Da, to je tudi bistvo vsega. A to zame pravzaprav ni festival judovskega filma, temveč festival holokavsta. Skoraj vse države v Evropi, tudi ZDA, snemajo filme o holokavstu. Nikoli nisem raziskoval, ali zato, ker preprosto nimajo drugih tem – kot so nekdaj nenehno delali vesterne – ali zato, ker je to tema, ki jo je preprosto nemogoče izčrpati. Na svetu obstaja šest milijonov tem pravzaprav … Če so med drugo svetovno vojno ubili šest milijonov Judov, potem ima vsak od njih svojo zgodbo. Prav zdaj berem eno, o deklici, ki je leta 1942 prišla v Auschwitz-Birkenau. Zaljubila se je v esesovca, ki so ga leta 1972 na Dunaju celo oprostili. Ni rešil samo svoje ljubezni, temveč tudi njeno sestro. Zgodb je veliko. In ljudje, ne vem, zakaj, se vedno vračajo v zgodovino.

To, da je to festival holokavsta, je povezano s tem, kdo sem. Nikoli ne bi smeli pozabiti, kar se je zgodilo med drugo svetovno vojno! Čutim se dolžnega povedati zgodbo umrlih. Hrvaškim otrokom, ameriškim – predaval sem na več kolidžih – učiteljem redno predavam, kaj je holokavst, kako naj se v življenju ubranijo nasilja … Upam, da mi bo uspelo vsaj delno.

Vsi smo imeli enako življenje. Pred kratkim sem prebral knjigo ameriškega sodnika v Haagu – torej nekoga, ki mu lahko verjameš – 74-letnega gospoda, ki je preživel Auschwitz. Ko sem odprl knjigo in jo začel brati, sem ugotovil, da se je vse, o čemer je pisal do januarja 1945, dogajalo tudi meni. To je bil organizirani pokol! 

Kaj otroci najprej vprašajo? Česa ne morejo razumeti?

Ne razumejo, zakaj Petra ubijejo, Pavla pa ne; kakšna je razlika med dvema otrokoma, da mora eden umreti, drugi pa lahko živi …

In kaj jim lahko odgovorite?

Da sta se Peter in Pavel rodila v »napačno« družino. Eden kot jud, drugi kot kristjan. Odgovorim, da je to večen boj, ki je nastal z napako, ki izhaja iz katekizma. Ni res, da so Jezusa razpeli Judje, razpeli so ga Rimljani. To zmoto so ponavljali, ker jim je koristila. To jim skušam povedati …

Ste po toliko letih že našli odgovor na vprašanje, zakaj ste ravno vi preživeli strahote taborišča?

To je vprašanje usode in sreče. (Vstane in odide, da bi si slekel suknjič. Zdi se, da se bo razgovoril. Nato mirno sede in pripoveduje, kot bi govoril o čem vsakdanjem.) Vprašanje usode, da sem moral to doživeti, in sreče, da sem preživel. In ravno kombinacija sreče in usode, to je moj holokavst. Če bi v nekem trenutku stopil korak levo namesto desno, če v nekem trenutku ne bi rekel, da imam 16 let, pa sem jih imel samo deset, bi bil pepel. Če bi sploh pepel postal … Ko sem izustil številko 16, sem se vpisal med »srečneže«, ki so preživeli.

Vaša kariera je izjemna. Mar je človekov uspeh odvisen samo od sreče in usode ali predvsem od dela?

Človekov uspeh je odvisen od dela! A se mora prav tako znajti ob pravem času na pravem mestu s pravim človekom. In ko enkrat začnete, je vse odvisno od vašega dela. In če že imate za sabo dosežke – kar je zelo pomembno – če ne dovolite, da gredo stvari mimo, temveč vanje »ugriznete«, potem vam mora uspeti. Ne vidim razloga, zakaj mladim, ki se trudijo, ne bi uspelo. Če vse življenje samo sedite kot tisti dve dekleti tam (Pogleda na desno, kjer se dve dekleti zavzeto pogovarjata sede), ne bo nihče prišel kar tako mimo. Če pa se trudite, berete, delate, analizirate, opazujete, kaj se dogaja okoli vas, in skozi življenje ne greste le kot prtljaga … potem bo celo nekaj iz vas.

Pravkar sem se spomnila psihiatra Viktorja Frankla, ki je kot otrok prav tako preživel taborišče in nato pisal o svoji izkušnji, tudi o tem, da lahko človek v najbolj okrutnih življenjskih okoliščinah ostane moralno in kulturo bitje, čeprav nima zadovoljenih najosnovnejših potreb. Kako ste se vi počutili?

(Se nasmehne in prijazno čaka, da končam vprašanje, čeprav da vedeti, da se mu zdi nesmiselno.) Veste, kako sem se počutil? Kot žival, ki želi preživeti! K vragu s kulturo … (Zastane.) In moralo! (Smeh.) To pride pozneje, ko se vrneš na Dunaj, se usedeš za delovno mizo in začneš pisati in razmišljati. S kavico na dosegu roke. A tam, verjemite mi, je pomembno samo preživeti. Od prvega trenutka, ko vam na roko dajo številko, se bojujete. In vse te zgodbe o morali, da, res lepo, a vseeno imam danes občutek – veliko berem o holokavstu – da avtorji pišejo o njem na podlagi knjig, ki so jih o tej grozoti prebrali. Niso mogli vedeti. Nika, verjemite mi … Taborišče Birkenau je bilo ogromno, to je bila površina, velika nekaj tisoč hektarov, ograjena z žico, eno taborišče je bilo zamejeno pred drugim … In vsi ti ljudje, ki pišejo o holokavstu, preprosto niso mogli vedeti vsega, iti iz enega taborišča v drugo …

Spomnim se svoje matere, ki se je morala odločiti podobno kot Meryl Streep v Sofijini izbiri. Gledala je druge ženske, ki so, če so rekle, da imajo njihovi otroci 16 let, ostale brez njih. Če bi rekla, da jih imam deset, bi ostal z njo … 

Kako je bilo?

Zjutraj smo vstali, šli na delo, delali kot živina, se komaj vrnili, se zavlekli v posteljo, padli v »komo«, da bi zjutraj spet lahko začeli delati … Kdaj smo izvedeli za taborišče Romov, ki so ga izpraznili v enem samem dnevu, ubili nekaj stotin romskih družin? Veliko kasneje. Te zgodbe so pisali politični zaporniki, ki so imeli to »srečo«, da so delali na oddelkih, na katerih so imeli možnost govoriti z drugimi ljudmi, pa so si zapomnili, kar so jim ti povedali … A teh ni veliko.

Vsi smo imeli enako življenje. Pred kratkim sem prebral knjigo ameriškega sodnika v Haagu – torej nekoga, ki mu lahko verjameš – 74-letnega gospoda, ki je preživel Auschwitz. Ko sem odprl knjigo, ki jo je podaril moji hčerki – ki prav tako dela v Haagu, a kot odvetnica – in jo začel brati, sem ugotovil, da se je vse, o čemer je pisal do januarja 1945, dogajalo tudi meni. To je bil organizirani pokol! Vse isto: prihod v taborišče, tovorjenje v vagone za živino, pol ljudi mrtvih v vagonu, pomanjkanje hrane, mraz, nobenih stranišč, izgon iz vlaka na neki postaji … V vseh taboriščih je bilo enako. Če ste bili v tistem, namenjenem terminaciji, kot denimo Auschwitz ali Treblinka, so vas odvedli v plinske komore ali pa zažgali. Če ne, ste delali. Nekdo je delal v rudniku premoga, kot jaz, drugi v tovarni orožja, tretji na gradbišču, četrti je sekal drevesa v gozdu, peti gradil ceste. Vsi smo delali, se potem vračali v taborišče – ob vrnitvi je igrala glasba – vsak je dobil kos kruha, malo margarine … Vse je enako! Vsakega so vzeli mami, očetu. Vsak je preživel enako selekcijo. Njegova knjiga je enaka kot moja. Pa tisti marš januarja 1945, ko so nas iz Auschwitza in vseh okoliških taborišč izgnali skozi sneg v Nemčijo … Šele tukaj se začenjajo zgodbe počasi razlikovati. Zato se še danes – ne vem pa, ali še dolgo – snemajo filmi o holokavstu. O Anni Frank, recimo, jih je bilo že veliko. Pred kratkim eden na BBC, drugega snemajo tudi v Italiji …

Mar ni Anna umrla v istem taborišču, kjer ste bili tudi vi?

Da, umrla je v Bergen-Belsnu, 250 metrov stran od moje barake. Nikoli je nisem srečal …

Ob koncu vojne se vam je uspelo po neverjetnem naključju spet združiti z mamo, očeta niste nikdar več srečali. Kako ste živeli prva leta po vojni? Ali ste si sploh predstavljali, kakšno naj bo vaše življenje po tej grozljivi izkušnji?

Ko sem hodil po Zagrebu in videl avto, sem si ga želel tudi sam. Potem so mi nekoč ponudili, da bi igral v filmu. Prav v trenutku, ko sem iskal možnosti, da bi se izvlekel iz svojega mrakobnega življenja, v katerem sem vsak dan delal v tovarni. Hotel sem več!

K filmu sem prišel povsem po naključju. Tam sem videl, da ljudje bolje in lepše živijo, pa sem si tega želel tudi sam. Korak za korakom, ampak z delom, ne s sedenjem! Začel sem veliko brati, sanjati, srečal sem neverjetno dobre ljudi, ki so postali moji učitelji. Nikoli ne bom pozabil Branka Bauerja (hrvaški filmski režiser, umrl leta 2002, op. p.), Alana Pakule (ameriški filmski režiser, umrl leta 1998, z Lustigom sta posnela film Sofijin izbor, op. p.).

Z igralci sem bil sploh vedno v dobrem odnosu, z vsemi sem se dobro razumel. Razen z Georgeom Clooneyjem, s katerim ne govorim. 

Kakšne sanje ste imeli?

Hotel sem lepše življenje … Saj si ga vsi želimo. Tukaj se človek razlikuje od opice, hoče nekaj boljšega. In ko imate to priložnost zagrabiti, potem zagrabite! Nič novega.

Spite mirno, ste zadovoljni s svojim življenjem?

Nikoli nisem imel mor. Zadovoljen sem. Če bi moral svoje življenje po taborišču živeti znova, bi ga živel popolnoma enako. Vedno sem si želel biti del zanimivih kulturno-umetniških društev, biti obkrožen z umetniki, igrati v dramskih skupnosti, doživljati nove stvari …

Kako pa je v Hollywoodu z resničnimi zgodbami, kakšno je vzdušje?

Med režiserji je veliko strahu. Ogromno jih je. Vsak želi biti režiser, ustvarjati, vsak hoče biti igralec. V Los Angelesu je vsaj 15.000 igralcev, od katerih mnogi sploh niso člani igralskega združenja, pa si vseeno želijo delati, se trudijo, želijo izstopati – služijo pa kot natakarji. Ko greste opoldne v času kosila po parku, boste videli, da ima vsak v rokah kakšen scenarij. Za ZDA je značilno, da vsi pišejo svojo življenjsko zgodbo. In v njej se želijo videti kot režiserji ali igralci. Za film pa potrebuješ denar. Kajti denar je tisti, ki vse pelje dalje. Če imajo srečo, jim uspe, če pa ne, ostanejo za šankom.

Vaš oče je bil natakar, mar ne?

Da. Tako sem tudi dobil svojo prvo vlogo. (Smeh.)

V Schindlerjevem seznamu.

Da. (Smeh.) Ko sem igral, sem ga oponašal. Vlogo sem želel odigrati tako, da bi bil Steven (Spielberg, op. p.) zadovoljen. Bolj bistveno pa je bilo, da sem bil tudi producent filma. Strašansko sem se potrudil. (Smeh.)

Vam je bilo težko, ko ste snemali Schindlerjev seznam? So vam privreli na dan spomini?

Samo enkrat. Se spomnite scene, v kateri se majhne deklice hitijo skriti na stranišče? In ko pridejo ven in jih strpajo na tovornjak? Ob tem prizoru sem obstal na cesti in jokal kot nor. Steven me je potolažil, odvedel na stran. To je bilo edinkrat, da sem se zlomil. Spomnil sem se, kako sem tudi sam bežal in se skrival pod barakami.

Velikokrat sem popustil. Mislil sem si: kaj imam od tega, če dobim? Nič. Če mu popustim, bo dobro igral in potem smo vsi zadovoljni. Naučil sem se popuščati. To je lekcija, ki sem jo osvojil že v taborišču. 

Kaj pa drugi, kako so doživljali snemanje filma?

Spomnim se izraelske igralke, ko smo snemali prizor žensk, ki ne vedo, ali bo iz tušev pritekla voda ali pa jih bodo uplinili … Bila je izvrstna igralka, a preprosto ni mogla v tisto barako, zlomila se je. Za en dan smo odložili snemanje. Naslednje jutro je prišla mirna, nas pozvala, da poskusimo še enkrat. In uspelo ji je.

Kateri trenutki v desetletjih dela pri filmu so se vas najbolj dotaknili? Sodelovali ste pri kultni Sofijini izbiri, kjer je glavno vlogo odigrala Meryl Streep. Eden najbolj pretresljivih prizorov je bil zame recimo tisti, ko mora izbrati, ali naj se odreče hčerki ali sinu. Ich kann nicht wählen (Ne morem izbrati, op. p.), je trepetala. In tista njena solza …

Veste, takšnih trenutkov je bilo tudi v mojem življenju veliko. Spomnim se svoje matere, ki se je morala odločiti podobno. Gledala je druge ženske, ki so, če so rekle, da imajo njihovi otroci 16 let, ostale brez njih. Če bi rekla, da jih imam deset, bi ostal z njo … A ta scena z Meryl Streep je res neverjetna.

Podobno je bilo z Liamom Neesonom, ko smo Schindlerjev seznam snemali pred vrati Auschwitza. Se spomnite, ko pride vlak, poln otrok? Pred snemanjem je stal ob strani, videl sem ga, bil je strašansko nervozen, grizel si je ustnice, jokal … Šel sem k njemu, ga objel, mu povedal, da sem doživel isto, in mu rekel, da ni nič takega, da mora vzdržati … In potem je odigral sceno, v kateri Nemcu reče: Poglejte to deklico (Me prime za prst, da nakaže kretnjo, kar me navda z grozo), glejte, kako priročne majhne prstke ima za čiščenje tulcev …

Nekaj primerljivega je bilo v sceni s cesarjem v filmu Gladiator, ko igralec ni mogel odigrati ene od scen. Pa sem rekel Ridleyju (Scottu, op. p.), dajmo, naredimo premor za kosilo – čeprav še ni bil čas za to. Igralca sem umiril, malo smo se sprehodili, se vrnili in naredili, kar je bilo treba. Z igralci sem bil sploh vedno v dobrem odnosu, z vsemi sem se dobro razumel. Razen z Georgeom Clooneyjem, s katerim ne govorim.

Zakaj?

Eh, on je še hujši od Russlla Crowa. Strašansko egocentričen, nenehno jaz, jaz, jaz in nihče drug.

In kako ste lahko delali s številnimi, tudi precej razvajenimi igralci?

Brez težav, ker sem človek, ki je bil pripravljen sklepati kompromise. Velikokrat sem popustil. Mislil sem si: kaj imam od tega, če dobim? Nič. Če mu popustim, bo dobro igral in potem smo vsi zadovoljni. Naučil sem se popuščati. To je lekcija, ki sem jo osvojil že v taborišču.

Povejte mi, kateri so vaši najboljši koraki, ki so zaznamovali uspešno mednarodno kariero.

Prvi od njih je gotovo ta, da sem lahko delal Schindlerjev seznam. Takrat sem ravno okreval po operaciji srca. Moral bi na kosilo z enim od Stevenovih direktorjev studia. Ker nisem smel voziti avta, a nisem želel, da on to ve, sem si najel šoferja. Nekaj metrov pred restavracijo sem izstopil in šel peš do vhoda. Tedaj sem se odločil, da se bom boril za ta film.

Moja hollywoodska »usoda« se je s Schindlerjevim seznamom in Stevenom Spielbergom pravzaprav začela. Drugi dobri korak je bil, ko sem se z Ridleyjem Scottom dogovarjal, da bom delal Gladiatorja, nato, ko me je užalil Russell Crowe, a sem se se odločil, da bom pogoltnil drek in ostal, se z njim pomiril. Bistveni korak je bil tudi ta, ko sem se pred 40 leti poročil s svojo ženo. Po tem sem postal, kar sem – resnejši. Do takrat sem pravzaprav samo izgubljal čas. Trenutek, ko izberete svojo življenjsko partnerico, je zelo pomemben …

Dolgo sem potreboval, da sem povedal, kaj se mi je dogajalo kot otroku. Spodbujam mlade, naj povedo, kaj mislijo. Treba je govoriti. Če se zaprete vase, ne bo dobro. Ne bo dobro. 

In čez pet let, kje boste?

Na Mirogoju. (Zagrebško pokopališče, op. p.)

Že? Ste utrujeni?

Ne, pač grem h koncu. Letos sem bil že trikrat v bolnišnici, vedno kaj malega … Počasi, počasi … Vsaka zgodba ima svoj konec. Človek mora umreti.

Kaj bi želeli, da se otroci naučijo iz vaše zgodbe?

Dolgo sem potreboval, da sem povedal, kaj se mi je dogajalo kot otroku. Spodbujam mlade, naj povedo, kaj mislijo. Treba je govoriti. Če se zaprete vase, ne bo dobro. Ne bo dobro.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE