Minister Boštjan Koritnik: Za mamo sem bil opomnik na očeta, ki je odšel

Kdor ga vsaj malo pozna, ve, da je minister za javno upravo Boštjan Koritnik izjemno pronicljiv in zabaven sogovornik, pa četudi njegovo otroštvo ni bilo lahko.

Popolni novinec v vrhunski politiki Boštjan Koritnik je lani prejel kar dve priznanji. Prvo je prispelo iz rok rektorja Univerze v Ljubljani za strokovne sodelavce na univerzi, drugo pa si deli s kolegoma, in sicer naziv pravnik leta 2019, ki ga podeljuje ZDPS (Zveza društev pravnikov Slovenije). Sredi junija je dopolnil 41 let in tudi kot minister za javno upravo se svojih poslov loteva sproščeno, a hkrati dosledno. Te vlade koronavirus ne bo več presenetil, odločno poudari.

Ponosen sem, da mi je uspelo brez zaslombe. Prihajam iz Litije. V družini sem bil prvi z univerzitetno diplomo. Odrasel sem ob mami samohranilki. V Ljubljani nisem imel ne političnih ne gospodarskih zvez in poznanstev, pa sem že pri 31 letih postal direktor zasebne družbe. 

Letos ste sedli na ministrski stol in hkrati vstopili v politiko, stranko SMC. Kako se znajdete na vrhu – kaj vas je navdušilo in kaj malo manj?

Že pred ministrsko funkcijo sem zelo veliko in rad delal, ob zasedbi te pa sem bil presenečen nad nezmožnostjo samostojnega vplivanja na intenzivnost dela. Ni bilo načrtov in urnikov. Bolj izkušeni kolegi so mi povedali, da je bilo to povezano predvsem z epidemijo, pa vendar. To je bil zame precejšen šok. Posledično so vsi moji dogovori – bodisi z mojima otrokoma bodisi s prijatelji – viseli v zraku. Sam sem prav tako precej nočni tip človeka in že na začetku so me opozorili, da so politiki bolj jutranji ljudje. (Nasmeh.) S tem sem imel težave, saj sem sprva ohranjal bioritem in delal pozno v noč, zjutraj pa je bilo treba biti na sestanku ob pol osmih ali že prej.

Ste univerzitetni diplomirani pravnik. Pohvalite se lahko z veliko odgovornimi funkcijami, približno šest let ste bili, takrat še študent, celo v novinarskih vodah. V enem od spletnih medijev smo lahko ob nastopu Janševe vlade prebrali bombastičen zapis, da boste prav vi kadrovska mina, zaradi katere bo vlada razpadla. Koliko se vas takšni zapisi osebno dotaknejo?

V resnih medijih česa podobnega nisem zasledil. Res sem tudi sam delal kot novinar, največ v gospodarski redakciji Dela, kjer sem komentiral borzo in vzajemne sklade. Način dela in rezultati so bili bistveno drugačni kot v kakšnih tako imenovanih bolj lahkotnih medijih. Opažam, da imajo tako mediji kot javnost polna usta potrebe po menjavi generacij, da morajo na vodilne položaje priti novi, sveži, neobremenjeni ljudje in podobno. V politiki sem neznano ime, nimam izkušenj, in če je to razlog, da se me označi kot najšibkejši člen oziroma mino, potem si poglejmo v oči in priznajmo, da nova generacija v resnici ni zaželena. Raven preverjanja določenih informacij, ki so očitno zlonamerne, me je presenetila.



Koliko časa natančno ste uradno v politiki?

Približno tri mesece, od 13. marca letos. Prej nisem bil v nobeni stranki.

Kdo vas je odkril, priporočil?

Očitno neki drug glas, kot ga lahko ujamemo v medijih, ki o meni pišejo negativnosti. (Nasmeh.) Imam prijatelje s celotnega političnega spektra. Zase vedno povem, da sem – kar zadeva gospodarstvo – ekstremno liberalen, torej po naših črno-belih oznakah desni. Na področju človekovih pravic pa sem spet morda še bolj skrajno liberalen, kar bi pri nas označili kot levi.

Menda vas je na prvi vodilni, to je direktorski položaj postavila ženska, ki je verjela v vas? Pravite, da smo ženske na vodstvenih položajih lahko veliko boljše. To ni le feministična krilatica?

Nikakor. V svoji karieri sem srečal izjemno sposobne ženske in moške. Sem pa opazil, da so bile ženske bistveno bolj sposobne vodenja s čustveno in socialno inteligenco, torej ne s položaja moči. Takšna je bila tudi gospa, ki ste jo omenili, Vida Šibenik (pred nekaj dnevi preminila dolgoletna direktorica GV založbe za pravno in poslovno literaturo, za katere smrt med intervjujem z intervjuvancem nisva vedela, op. a.). Ona je bila moja mentorica in učiteljica, izjemna ženska, brez pretiravanja lahko rečem, da mi je bila kot druga mama. Potem ko mi je bil zaupan njen direktorski položaj zaradi upokojitve, sem jo še dolgo obdržal ob sebi kot svetovalko, saj so bile njene izkušnje v pravnem založništvu in organizaciji strokovnih dogodkov neprecenljive, prav tako je bila izjemna poznavalka človeških odnosov.

Spominjam se, da mi je oče pred odhodom dejal: »Ko boš večji, boš razumel.« Potem ko sem z mamo živel, ob njej odraščal, sem marsikaj dojel, vendar mi je bilo kot otroku jasno le to, da vame ne bi bilo usmerjene toliko slabe volje, če bi on plačeval preživnino. 

Kot rečeno, preizkusili ste se že v veliko vlogah, tudi sočasno, med drugim vas je nekaj časa zanimalo veriženje blokov, bili ste podpredsednik Lions kluba Tivoli Ljubljana in predsednik pritožbenega razsodišča košarkarske lige ABA in tako naprej. So zdaj vse te naloge zamrznjene?

Primarno je izključno ministrovanje, to pomeni, da sem eno družbo likvidiral, drugo sem prenesel. Z veriženjem blokov sem se nehal ukvarjati že pred enim letom. Z večine funkcij upravljanja in vodenja sem odstopil oziroma jih ukinil; ostajajo le te, ki so v društvih oziroma nevladnih organizacijah.

Kaj pa delovno mesto asistenta na pravni fakulteti?

Asistent z raziskovalnim in pedagoškim nazivom ostajam. V praksi to pomeni pet ur predavanj oziroma pedagoškega dela na leto. Letos sem to že izvedel.

Na kaj ste v dosedanji karieri najbolj ponosni?

Ponosen sem, da mi je uspelo brez zaslombe. Prihajam iz Litije. V družini sem bil prvi z univerzitetno diplomo. Odrasel sem ob mami samohranilki. V Ljubljani nisem imel ne političnih ne gospodarskih zvez in poznanstev, pa sem že pri 31 letih postal direktor zasebne družbe. V pravnih krogih sem si ustvaril ime predvsem z neplačanimi funkcijami. Društvene funkcije so si sledile od generalnega sekretarja Zveze društev pravnikov Slovenije, člana finančne komisije športnega društva Pravnik, predsednika Društva za športno pravo, blagajnika Zveze društev za gospodarsko pravo. Vse našteto od posameznika terja veliko odgovornosti in časa, finančnega nadomestila pa ni. To sem počel, ker sem želel biti vpet v cehovsko srenjo, pa tudi zato, ker mi je gospa Šibenik položila na srce, da moram biti kar najbliže svojim strankam.



Tako ste ne nazadnje pravo kar najbolj povezovali z resničnim življenjem. Odraščali ste ob mami samohranilki. Kje je bil oče?

Zlagal bi se, če bi rekel, da je odšel, saj je odhajal. Najprej je res odšel, a se je vrnil in dobil sem sestro; med nama je osem let razlike. Nato ga spet ni bilo več. To je za otroka posebno težko, saj se mora navaditi na novo resničnost, potem pa se spet vse spremeni; še sploh ker sem v starševskem paru očeta dojemal kot toplejšo figuro.

Zanimivo. To ni v skladu z zakoni narave.

Res je. Okoliščine v naši družini so bile precej drugačne, kar je za fante morda še težje. Mama lahko namreč v moškem nasledniku vidi tistega, ki jo je prizadel in zapustil, kar za sina oziroma njegovo otroštvo seveda ni dobra popotnica.

Potem se znaša nad sinom zaradi slabih izkušenj z njegovim očetom?

(Pokima.) To je znan sindrom, koncept tudi v razmerjih, ki se ohranjajo, ko torej starši ostanejo skupaj. Eden od njiju projicira svoj odnos do partnerja na otroka ter si nekako ustvari nadomestnega partnerja. Svojemu soprogu ali soprogi ne sporoča: »Pridi h kosilu,« temveč reče otroku: »Daj reci mami, naj pride k mizi!« (Njegov glas postane še bolj odločen in hkrati umirjen.) To je zloraba otrok. Bojim se, da je družba za to še vedno premalo občutljiva. Vidimo in se zakonsko odzivamo v glavnem le na fizično nasilje, medtem ko sta psihološko verbalno nasilje in tako imenovana pasivna agresija bistveno večji in pogostejši problem.

Očetu sem zameril, ker me je pustil v takih okoliščinah. Razumsko seveda lahko sprejemam, da ti ni do življenja z osebo, s katero nimaš več čustvene povezave, saj sem tudi sam ločen. 

Kje ste kot deček našli moško figuro? Ste nato sami poiskali stik z očetom?

Ne, z očetom nisem imel stika. Videla sva se vsega skupaj dvakrat ali trikrat. Eden mojih prvih prispevkov v Pravni praksi, ki sem ga napisal še kot študent, je imel naslov Pot do preživnine – potovanje v interesu zavezanca. Zgodilo se je, da je moj oče vložil tožbo za znižanje preživnine, ki je sploh ni plačeval. Ne želim soditi o okoliščinah, ki so do tega pripeljale. Spominjam se, da mi je pred odhodom dejal: »Ko boš večji, boš razumel.« Potem ko sem z mamo živel, ob njej odraščal, sem marsikaj dojel, vendar mi je bilo kot otroku jasno le to, da vame ne bi bilo usmerjene toliko slabe volje, če bi on plačeval preživnino. Zameril sem mu, ker me je pustil v takih okoliščinah. Razumsko seveda lahko sprejemam, da ti ni do življenja z osebo, s katero nimaš več čustvene povezave, saj sem tudi sam ločen. 

Vendar je skrb za otroke tista, ki ostaja dolžnost vsakega starša.

Natančno tako. Dolžnost partnerja, ki odide ali je zapuščen, je poskrbeti, da je za otroke poskrbljeno kar najbolje. Nekdanja partnerja se morata truditi, da komunicirata v interesu otrok ter v skladu s tem sklepata kompromise. Treba se je pogledati v ogledalo in si priznati, na katerem področju kot oče ali kot mama otrokom ne moreš dati tistega, kar potrebujejo. Seveda pa ne smeš izhajati zgolj iz sebe, kot da le ti veš vse, saj je to ena največjih zablod starševstva. Otroku moraš znati prisluhniti oziroma biti odprt za njegove resnične potrebe. Včasih otrok nekaj opredeli kot potrebo, ti pa veš, da se je treba vzgojno odzvati drugače, postavljati prave meje. 

Drži, to je nujno. Vaša mama je pokojna že približno deset let. Kaj je bil vzrok smrti?

Rak. Bila je še zelo mlada. Mojo sestro je mamina smrt bolj prizadela kot mene, morda tudi zato, ker je toliko mlajša.



Z mamo niste imeli prav ljubečih stikov.

Ne, zanjo sem bil nenehen opomnik na očeta, ki je odšel. V meni je videla določene podobnosti. Zanimiva je zamenjava, na katero v zvezi s preteklimi razmerji pogosto pozabljamo, namreč da lahko gre tudi za značajske lastnosti, ki so nam bile pri partnerju sprva neznansko všeč, po sfiženem razmerju pa za nas postanejo izjemno moteče. Mamo sem spominjal na tisto, kar ji je pri nekdanjem partnerju ugajalo, a hkrati je imela seveda nanj boleče spomine. Kadar v sebi nosimo bolečino, se ponavadi vedemo v skladu s tem, sploh do svojih bližnjih.

Pa vendar bolečina ni opravičilo za to, da otrok postane tvoj predpražnik.

Zagotovo. Od mame, ki je govorila, da zame veljajo njena pravila, dokler živim pod njeno streho, sem se odselil, tik preden sem diplomiral. 

Verjetno ste na novo zadihali.

Ja, zelo, takrat sem bil dlje v prvem resnem razmerju in sva z dekletom živela skupaj. V tistem obdobju mi je mama izkazovala bistveno več naklonjenosti in ljubezni kot kadar koli prej. Pa saj veste, to je bil sindrom tega, da ko nečesa nimamo več, ko ni več v naši bližini, se šele zavedamo, koliko nam v resnici pomeni. 

Če bi me vprašali, na kaj sem najbolj ponosen v življenju, ne le v karieri, sta to zagotovo moja otroka. Vedno znova se čudim, koliko iznajdljivosti in inovativnosti premoreta. Z vsemi svojimi izkušnjami in znanjem jima včasih že zdaj težko sledim. 

Oče še živi?

Po mojih informacijah ja. Pozneje v odraslosti, ko sem kot študent delal v Jati, tako kot on, sva se srečala in sem mu rekel, da ga lahko razumem, pa vendar, ko sem ga najbolj potreboval, tj. od mojega 10. do 18. leta, ga ni bilo. Zdaj pa ga, iskreno, ne potrebujem več. 

Koliko imate kot minister vi časa za svoja otroka, trinajstletno dekle in desetletnega dečka?

Bistveno premalo. Sta pri bivši soprogi, ki ima skrbništvo in je izjemna mama, čeprav imava pogosto različne poglede na vzgojo. Med epidemijo sem šel hčerki čestitat za njen rojstni dan pred blokom na razdalji sedmih metrov, saj sem bil takrat ves čas v stiku z ljudmi, oba z bratom pa sta bila seveda v samoizolaciji. Nisem je smel objeti. Pa tudi to srečanje ne bi bilo mogoče, če ne bi imel tako razumevajoče bivše partnerice, ki sem jo pozno zvečer poklical na poti s seje na Brdu, ali bi lahko otroka vsaj na kratko videl, saj smo v tistih dneh delali od jutra do noči. Bivša soproga ima novega partnerja in tudi z njim se dobro razumeva. Zdaj ko bodo odšli na morje, bom jaz čuval kunca.

Kako, prosim?

(Smeh.) Ja, imajo pritlikavega kunca, tudi sam sem kot deček imel enega in sem ljubitelj. No, iskreno, celo pri skrbi zanj mi bodo zaradi pomanjkanja časa morali priskočiti na pomoč sestra in prijatelji.

Če že moram izbrati, bi rekel, da mi je najbliže reklo Carpe diem, torej Uživaj dan, kar pa si razlagam kot: Izkoristi dan! Tudi zato doma nimam televizije. Zaradi zgodnje smrti mame in prijatelja, ki ga je zadela kap pri 32 letih, se še toliko bolj zavedam minljivosti. 

Kako pogosto se torej vidite in tudi vsaj malo družite s svojim podmladkom?

Ponavadi nam uspe vsaj enkrat na teden, med korono pa se po štirinajst dni nismo videli, a smo bili v stikih po telefonu, saj imata vsak svojega. Če bi me vprašali, na kaj sem najbolj ponosen v življenju, ne le v karieri, sta to zagotovo moja otroka. Vedno znova se čudim, koliko iznajdljivosti in inovativnosti premoreta. Z vsemi svojimi izkušnjami in znanjem jima včasih že zdaj težko sledim.



Pravo in latinščina sta dober par. Imate najljubši pregovor, priljubljeno vodilo za uspešno življenje?

Nočem delovati arogantno, zato se nerad postavljam z znanjem latinščine, prav tako menim, de je mogoče vse lepo povedati po slovensko. Za slovenščino sem na splošno precej občutljiv in me zelo moti, kadar v uradnih zapisih uporabljamo napačne besede ali pa manjkajo vejice. Tudi v vsakdanjem življenju sem precej nagnjen k perfekcionizmu, čistoči, kdo bi lahko rekel, da imam obsesivno-kompulzivno motnjo. (Nasmeh.) Pa vendar, če že moram izbrati, bi rekel, da mi je najbliže reklo Carpe diem, torej Uživaj dan, kar pa si razlagam kot: Izkoristi dan! Tudi zato doma nimam televizije. Zaradi zgodnje smrti mame in prijatelja, ki ga je zadela kap pri 32 letih, se še toliko bolj zavedam minljivosti.

Kako se pri svojem delu lotevate glavnega problema, gigantskega birokratskega aparata, zaradi katerega izgublja živce in dragoceni čas ogromno državljanov, ki trdijo, da včasih prav zaradi papirjev svojega dela ne morejo opravljati kar najbolje?

Tukaj gre za dve stvari. Ena je, ko vidiš papirje kot omejitev oziroma nadzor. Druga plat pa je, da ljudje preprosto ne želijo sprejeti odgovornosti, zagovarjati svoje odločitve. Kadar je dobra, za to potrebuješ pol manj papirjev in v obrazložitvi opozoriš le na ključne poudarke. Vsak sistem je živ organizem, mogoče ga je spremeniti. Poglejte, kakšna sprememba se je zgodila v glavah ljudi že zaradi korone v treh mesecih! Prej smo mislili, da od doma ni mogoče delati, kar seveda ne drži.

Bomo tudi v prihodnje vedno bolj delali od doma?

Mislim, da ja. O tem pričajo tudi izkušnje uspešnih podjetij v tujini, ko delavci pridejo na delovno mesto le enkrat do dvakrat na teden. Seveda je hkrati treba poskrbeti za socialne stike v živo, saj jih ljudje potrebujemo. Kombinacija obojega je najboljša. To bi bilo ne nazadnje dobrodošlo tudi za okolje oziroma trajnostni razvoj, h kateremu prispeva vsak posameznik z individualnim ogljičnim odtisom.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE