Boris A. Novak: Usoda emigrantov je usoda slovenskega ljudstva

Leto, kot ga piše Boris A. Novak v svoji novi pesniški zbirki Lunin koledar, je daljše od običajnega, daljše od koledarskega. Ker je v njem še ves notranji svet, ki v ljudeh teče vzporedno.

Pesniki se ga bolj kot kdor koli močno zavedajo vsak dan. Mi, navadni smrtniki, pa si ga priznamo le, ko nas svet iztiri. Naj bo na polje ljubezni ali njene črne sestre. Mesecu aprilu pravi razpril, saj se narava v teh dneh silovito razpira. Mnogi, ki jo te dni le skrivoma opazujemo skozi »špranje« naših domovanj, bolj kot kadar koli hrepenimo po njeni lepoti. Akad. prof. dr. Boris A. Novak je eden pomembnejših sodobnih slovenskih avtorjev in literarnih znanstvenikov, angažiran javni intelektualec, prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, avtor več deset knjig. Njegovo najusodnejše življenjsko delo ostajajo Vrata nepovrata, ep, »ta pesniška norost, 44.000 verzov v treh knjigah«. 

Moje otroštvo je bilo srečno. Na starše sem bil zelo navezan. Še vedno sem. Tudi zdaj, ko se pogovarjava, imam pred očmi njihovo fotografijo. Do mojega 14. leta smo živeli v Beogradu, kjer sta delala oče in mati. Nato smo se preselili nazaj v Ljubljano. Prav ta trenutek je bil zame usoden. 

»Z verigo / živih sem vklenjen, a bi rad pozdravil Njih, Prve / umetnike, vzornike, prijatelje. Naj vedo, / da jim zvestó sledim. Da sem izkusil davek, žrtev / telesa in srca. Umetnost ni poceni. Dragó, predragó / se plača. Oni so že plačali. Zdaj sem jaz na vrsti. / V tem ubožnem svetu je spomin edino nebo, / ki mi je dano.« Verzi so del neizgovorjenega govora ob prejemu Prešernove nagrade. V njih pišete, da umetnost ni poceni. Kako drago ste jo plačali vi?

Cena umetnosti je za avtentične ustvarjalce vselej kar najvišja. Žrtvovati ves svoj čas, energijo, življenje, da bi na koncu odprl neko novo razsežnost ... Osebno me najbolj bremeni bojazen, da sem morda zaradi umetnosti – še posebej pa s svojimi družbenimi angažmaji – prizadel koga izmed svojih najbližjih. Umetnost seveda zahteva tudi popolno osredotočenost na ustvarjanje, kar je še posebno očitno ob mojem epu Vrata nepovrata. Pisati sem ga začel daljnega leta 1992, a se nanj popolnoma osredotočal zadnje desetletje. Ta pesniška norost, 44.000 verzov v treh knjigah – Zemljevidi domotožja, Čas očetov, Bivališča duš –, na 2300 straneh predstavlja največji umetniški, jezikovni, čustveni, intelektualni in fizični napor v mojem življenju. 

A omenili ste neizgovorjeni govor. Ob prejemu Prešernove nagrade za življenjsko delo sem želel z njim prikazati svoj odnos do mrtvih prijateljev, umetniških kolegov. A ker na predvečer velikega praznika še nisem bil povsem zadovoljen z njim, sem kot svoj zahvalni govor izbral nekaj svojih pesmi, ki so strnjene predstavile mojo poetiko in kritične poglede. Ta neizgovorjeni govor sem nato vključil v svojo novo pesniško zbirko, Lunin koledar, s podnaslovom Praznična Pesniška Pratika, ki je izšla nedavno pri založbi Goga. Je zelo nenavadna knjiga. Sledi letošnjemu koledarju. V njej naj bi bilo 366 dni, a jih je v resnici precej več. Kot tudi pesmi. 

Rednim dnevom in mesecem sem namreč dodajal vzporedne. V njem niso le meseci, kot jih poznamo po gregorijanskem koledarju, temveč še imaginarni, neznani. Leto ima pet letnih časov in 17 mesecev, teden pa tudi 12 dni. Kot imena dnevom sem tudi ona mesecev spreminjal, prebesedoval, kot jaz pravim, da bi zajel čustveno-domišljijski čas, ki ga ob svojem vsakdanjem življenju živimo vsi, čeprav ga od sebe odrivamo, ker bi naj bil nestvaren, manj pomemben. V knjigi je zato tudi odlomek iz govora, ki pa sem ga izgovoril na tisti petek, sedmega februarja, predvečer praznika pred dvema letoma. V njem nisem govoril le o beguncih na mejah in rasističnih varuhih meja (»Neponovljiv, enkraten je moj dar, / da zven besed pomeni in pomen zveni. / Tega ne znajo, gruntarji živih mej in žiletnih žic.«), temveč tudi, da sem »državljan najlepšega jezika, doma v lastnem grlu«. V knjigi petku, 7. februarja, sledita še šepetek, 7. fjodorja. Dan, ki je še vedno petek, še petek, a obenem mali šepet – šepetek.

Danes, ko se pogovarjava, je takisto petek, a tudi šepetek. Še več; šepetek, tretjega razprila. Sliši se čudovito!

(Se nasmehne). Razpril, da, tako sem poimenoval april. To je čas, ko se narava odpira. Čeprav so časi hudi, čeprav smo izolirani, smo do narave še posebno občutljivi. Občutek imamo, kot da smo je oropani, kot da nismo več v neposrednem stiku z njo. V knjigi sem petku, 3. aprila, posvetil kar dve pesmi, Volja in Polje. Ki je »prostor, / tako preprost / in tako rosno prost«.



Poezija je blagodejna tudi zato, ker ji celo brez ubesedovanja konkretnega uspe v resnici vse ubesediti zelo – konkretno. Poeziji tudi ni treba uporabljati resničnih imen oseb, saj lahko s sinonimi zajame vse njim podobne, ki so bili in še bodo. Se strinjate?

Se. Poetični jezik nas vrača k prvotni rabi in vlogi jezika. Je svež, omogoča nam, da svet vsakič znova uzremo skozi otroške oči, kot da ga prvič vidimo, se začudimo njegovi lepoti, in tudi, da smo vsakič znova presunjeni ob bolečini izgube. Ob vprašanju konkretnosti in splošnosti poezija izstopa. Čeprav popolnih receptov ni, ne morejo obstajati, pesniški jezik stremi k veliki konkretnosti podob; te so tako rekoč fizične, obenem pa razpirajo pot k prostosti domišljije. Zato so konkretne podobe v poeziji obenem univerzalne. Bralci jih lahko interpretirajo po svoje, saj vsakomur sprožijo lastne spominske, izkušenjske reference. O tem govori tudi uvodna pesem v Lunin koledar Brati, posvečena bralkam in bralcem, ki jih razumem kot soustvarjalce vseh knjig.

Ena največjih moči poezije je torej v njenih metaforičnih zmožnostih?

Poezija tako zelo dobro deluje tudi zato, ker stvari pove drugače. Te metaforične zmožnosti so prišle zelo prav, ko pesnikom v diktaturah in totalitarizmih niso bila dovoljena neposredna poimenovanja. Prav metaforičnost pesniškega jezika jim je omogočila, da so se izognili cenzuri. Moje stališče glede rabe osebnih imen v pesmih pa se je dolgo oblikovalo. Ko sem se na začetku pesniške poti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ukvarjal z eksperimenti v gledališču in poeziji, sem verjel, da je pesnik svečenik jezika. Prepričan sem bil, da je »jaz«, torej moje neposredne biografske okoliščine življenja, za poezijo povsem nepomemben. 

V svoji prvi pesniški zbirki Stihožitje, ki je izšla leta 1977 – ob tem se vsakič s hvaležnostjo spomnim na tedanjega urednika Državne založbe Slovenije, velikega pesnika Kajetana Koviča, ki jo je prijazno uvrstil v program –, sem besedo »jaz« uporabil le dvakrat, pa še to ne v povezavi s prvo, temveč s tretjo osebo ednine. Ne »jaz sem«, temveč »jaz je«. Takšno je bilo moje mladostno videnje vloge poezije, vključeno v tedanje avantgardistične eksperimente.

Družba je iz svoje zavesti povsem izgubila zavedanje, kaj pomeni vojna, stradanje, kaj pomeni biti begunec. Usoda današnjih emigrantov je pravzaprav usoda slovenskega ljudstva skozi stoletja. Ko k nam prihajajo ljudje, ki bežijo pred vojno, pozabljamo, da so v enaki stiski, kot so bili naši predniki. 

Zakaj ste kasneje spremenili svoje stališče?

Najprej zato, ker sem ugotovil, da ljubezenske poezije ni mogoče pisati tako, v tretji osebi. Ljubezenska poezija namreč jezik prežarči z erotično energijo, ki je domovina poezije, ki da jeziku dihati na posebej ekstatičen, globok in pogosto tudi boleč način. Neposredna izkušnja je za ljubezensko poezijo ključna. Kot je za elegije ključno soočenje s smrtnostjo. Verjamem, da je poezija, ta sicer najbolj nekoristna stvar na svetu, koristna pravzaprav samo dvakrat: v trenutkih najvišje radosti in v trenutkih najhujše bolečine, kot je smrt bližnjih. A prav ta dva življenjska »trenutka« popolnoma upravičujeta njen obstoj, saj je reven tisti, ki je v najmočnejših trenutkih radosti in bolečine brez pesmi. 

Nič čudnega torej, da prav zdaj v krizi, med pandemijo, ljudje spet v veliki meri segajo k poeziji. Kaže, da jo res potrebujemo. A vprašali ste me, zakaj sem spremenil stališče glede rabe osebnih imen. Ob pisanju pesniške zbirke MOM: Mala Osebna Mitologija, ki je izšla leta 2007, sem z začudenjem spoznal, da raba osebnih imen, rojstnih datumov, naslovov, dokumentov nikakor ne učinkuje nepoetično, kakor sem se bal, temveč pesniškemu jeziku podeljuje avtentičnost. Zbirka je bila pravzaprav neke vrste uvod v ep Vrata nepovrata, v katerem sem uporabljal resnična imena. (Za nekaj trenutkov v mislih zastane, nato nadaljuje.) Spomnil sem se pogovora s svojim očetom, Antejem Novakom.

Prosim, nadaljujte.

V mladosti je rad pisal, bil je močno nadarjen, a ga je nato odpeljalo, tudi partizanščina v drugi svetovni vojni in vse, kar je sledilo, drugam. Ko sem prvič opisoval tragično zgodovino družine Novak v dramski kroniki Vojaki zgodovine (leta 1988 je bila v režiji Jožeta Babiča postavljena na oder Slovenskega narodnega gledališča Maribor), mi je oče, ko sem mu pokazal osnutke, rekel, naj ne uporabljam resničnih imen, saj bom s tem vrednost umetnosti znižal na konkretno verodostojno zgodovino, jo oropal univerzalnosti in pesniške resnice. Spomnim se njegovih besed, da ni pomembna Wirklichkeit, resničnost, stvarnost, temveč dichterische Wahrheit, pesniška resnica. Presenetil me je, saj česa takega od levičarja njegovega kova nisem pričakoval. Pri pisanju epa Vrata nepovrata se njegovega nasveta nisem držal. Še več; odkril sem, da raba konkretnih imen izžareva posebno energijo, da zasidra speve v zgodovinski čas in prostor, da je ključna za pripovedovanje zgodb. Na ta način denimo v drugi knjigi epa Čas očetov omenjam Janeza Janšo in sojenje četverici. 



V pismu z naslovom Beda političnega razreda celo zapišete, da ste bili med prvimi, ki je skupaj s kolegi iz Nove revije protestiral proti njegovi aretaciji 31. maja 1988, in prvi, ki je jeseni 1991, v času vsesplošnega slovenskega zmagoslavja zaradi uspešne obrambe domovine pred agresijo JLA, protestiral zoper kompetence, ki jih je Janša kot tedanji obrambni minister dal vojaški policiji in sodstvu pri preganjanju civilistov ter tako drugim povzročal krivico, ki jo je bil izkusil sam. »Takrat mi je grozil, kot se bo nedvomno ponovilo tudi tokrat. Ampak jaz pišem bolje in ni me strah.«

Obstaja neka vrsta peklenskega ponavljanja zgodovine. Moje tedanje protestno pismo No pasaran!, v katerem sem opozoril na sporna pooblastila vojski in sodstvu pri preganjanju civilistov, danes zgodovinarji razumejo kot prvo polemiko v samostojni Sloveniji. A odziv, ki ga je tedaj sprožilo to javno pismo, je bil karseda neprijazen. Takrat sem prvič začutil – in kasneje še večkrat, tudi ko sem se zavzemal za pravice izbrisanih –, kako se prostor okoli mene redči. Ljudje, ki sem jih poznal, so se me začeli izogibati tako, da so, ko so me zagledali, stopili na drugo stran ceste. Janša se je na pismo prav tako javno odzval in mi ostro zagrozil, da me bo poslal na Medvedjek. Ko sem na napad odgovoril ostro tudi sam, se je opravičil, se iz polemike izključil in pustil, da so me naprej napadali njegovi oprode. To se je kasneje še nekajkrat ponovilo. Spomin, veste, je temeljna razsežnost naše zavesti. Brez spomina nimamo identitete.

V nasprotju s prejšnjo staro epiko, ki je stavila na moške patriarhalne in militaristične vrednote, v ospredje postavljam usode šibkejših, usode žensk, otrok, starejših, onih, ki v resnici vedno znova rešujejo svet pred nihilističnim in ubijalskim divjanjem vojščakov. Prav s temi zgodbami doživljamo, kaj zares pomeni biti človek.  

Ste lahko bolj konkretni?

Družba je iz svoje zavesti povsem izgubila zavedanje, kaj pomeni vojna, stradanje, kaj pomeni biti begunec. Usoda današnjih emigrantov je pravzaprav usoda slovenskega ljudstva skozi stoletja. Ko k nam prihajajo ljudje, ki bežijo pred vojno, pozabljamo, da so v enaki stiski, kot so bili naši predniki. Ker pozabljamo, do njih ne čutimo sočutja. Spomin je ključnega pomena zato, ker nam pomaga prepoznati nevarnosti in preprečuje ponavljanje napak. Obenem pa moramo uporabljati vso možgansko kapaciteto, da bi videli in razumeli tudi posebnost današnjih okoliščin, ki nikakor niso zgolj kopija prve ali druge svetovne vojne. 

Zgodovina nam ponuja obilo gradiva za najrazličnejše primerjave in modele. Če jih ne znamo uporabljati, ne moremo razumeti ne svoje usode ne nevarnosti, ki se pojavljajo na naši poti. Ob vsem tem pa je čas, v katerem živimo, enkraten in neponovljiv. Vsako novo situacijo je treba premisliti na novo, delovati, kot od nas zahteva sedanji trenutek. Ena izmed osnovnih nalog umetnosti je, da nam s pomočjo zgodb otipljivo pokaže, kakšna je naša usoda, kaj nas v življenju čaka. To nalogo je najprej igrala mitologija, nato ustno pripovedovanje zgodb, z izumom pisave pa literatura.

Kaj vodi vas?

Pri pisanju se navezujem na najstarejšo nam znano vrsto pripovedovanja zgodb, epsko, verzno, in jo prav zaradi tega imenujem »zgodbovina«. Zame zgodovina ni pomembna kot vir splošnih razlag o preselitvah narodov, ekonomskih gibanjih in podobnem, temveč vedno znova kot zgodba posameznika. A v nasprotju s prejšnjo staro epiko, ki je stavila na moške patriarhalne in militaristične vrednote, v ospredje postavljam usode šibkejših, usode žensk, otrok, starejših, onih, ki v resnici vedno znova rešujejo svet pred nihilističnim in ubijalskim divjanjem vojščakov. Prav s temi zgodbami doživljamo, kaj zares pomeni biti človek, kaj nas čaka na poti skozi življenje, od kod prihajamo in kam gremo. Taka je tudi vloga pravljic za otroke, ki s pomočjo živalskih motivov in navidezno igrivostjo, kot jo najdemo v pravljicah Svetlane Makarovič, otrokom sporočajo, kje najti srečo, kje nas čakajo pasti, kaj vse nas čaka. Vse to je tudi ena od osnovnih vlog tako literature kot umetnosti nasploh.



Študirali ste primerjalno književnost in filozofijo. A kakšna je bila vaša pot? Je to, da ste postali pesnik, posledica notranje občutljivosti in poezije kot edinega načina, kako svojo utesnjenost izraziti v svetu banalnega? Bolj drži, da ste postali pesnik zato, ker ste se kot pesnik preprosto rodili?

Poezija je zame nekaj usodnega. Te usodnosti pa ni lahko nositi. Moje otroštvo je bilo srečno. Na starše sem bil zelo navezan. Še vedno sem. Tudi zdaj, ko se pogovarjava, imam pred očmi njihovo fotografijo. Do mojega 14. leta smo živeli v Beogradu, kjer sta delala oče in mati. Nato smo se preselili nazaj v Ljubljano. Prav ta trenutek je bil zame usoden. V že tako občutljivem času pubertete je bil ta korak zame izjemno težka preizkušnja. Zaradi čustvenih težav sem zašel v globoko krizo, iz katere pa me je natančno 1. septembra 1969 rešila poezija; presvetlilo me je, da me iz teme lahko reši le ona.

Prav na ta dan se je vse spremenilo?

Tisti izvorni trenutek me je opredelil za vse večne čase. Prebral vam bom pesem iz Luninega koledarja, postavljeno prav na torek, 1. septembra. Njen naslov je Pesniku, ki sem bil, nadnaslov pa Ob lastni obletnici (začne brati mirno in zlagoma): »Imel sem petnajst let. Prvega septembra / leta tisoč devetsto devetinšestdeset / sem postal pesnik. Bil je udarec pod rebra, / da sem kot nor lebdel nad tlemi, mag, mag, magnet / skrivnosti! Gorel sem, moj pogled je razsvetljeval / stvari s smehljajem: vse je bliskalo od sreče! / Pred starši sem igral, da sem navaden deček, / pravzaprav pa sem bil star tisoč let. Rad sem stal / ob oknu in opazoval odseve uličnih luči / na lužah: VIDEL sem žareče znamenje/ o čudežni, neznanski vrednosti sveta. / Čudno: nisem čutil potrebe, da bi pisal pesmi. / Dokazovati, da sem pesnik, z besedami – / kako banalno! ... Ko danes gledam ulične luči / in luže, vidim le stvari. Svetilke. Luže. Kamenje. / Danes pišem pesmi z besedami. Toda pesnik, / pesnik sem bil takrat, ko sem lebdel nad tlemi ...« 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE