Bolivijske ženske: Dan, ko smo se Čolite dotaknile neba

23.2.2020

Čolite, bolivijske gospodinje, kuharice in učiteljica, žene gorskih vodnikov, smelo prestopijo okvire tradicionalnega življenja žensk v Andih in se odločijo, da se tudi same povzpnejo na Aconcaguo, najvišjo goro obeh Amerik.


Matere in babica s sladko-grenkimi občutji zapustijo domači kraj, prvič se za tako dolgo ločijo od domačih, prvič poletijo z letalom ter si uresničijo dolgoletni sen o odpravi na skoraj sedem tisoč metrov visoko goro. Seveda v popolni alpinistični opremi, a obvezno v dolgih pisanih krilih, ki so del njihove tradicionalne oprave, in z vezenimi culami na hrbtu. In tako dosanjajo »dan, ko smo se Čolite dotaknile neba«, s čimer širnemu občestvu sporočajo, naj nikoli ne neha sanjati, kajti to je velik korak na poti k cilju. Zgodbo z veliko začetnico prihodnji teden v Ljubljano in Radovljico prinaša 14. Festival gorniškega filma.



Diskriminirane smo, ker smo iz ljudstva Aymara in ker smo ženske. Tukaj ženske samo kuhajo in pomivajo. Sprašujemo se, zakaj. Zakaj ne smemo plezati? Zakaj tega ne bi počele tudi ženske? Želele smo si doseči vrh,« pripovedujejo protagonistke filma, ki so si nadele ime Cholitas Escaladoras, bolivijske plezalne Čolite, da povzdignejo ponižujoči izraz Čole ali Čolite, ki so ga za Aymare uporabljali nekdanji španski oblastniki. Še pred desetletjem in pol so bili Čoli drugorazredni državljani, ženske so bile pogosto tarča družbene in rasne diskriminacije, izvolitev predsednika Eva Moralesa leta 2005 pa je večinskemu avtohtonemu prebivalstvu Bolivije prinesla več pravic in samostojnosti. »Gore so naše korenine. Dolgo smo trpeli v suženjstvu in podrejenosti, ampak znamo se boriti. Včasih smo se sramovali, da smo iz ljudstva Aymara, danes pa smo ponosni na svoj izvor.«

Dora, Lidia, Cecilia, Elena in Liita na goro v pisanih krilih

Dora, najstarejša od Čolit, je kuharica že od mladih nog, odkar so jo v otroštvu zapustili starši. Lidia, ki »po svetu hodi z dvignjeno glavo in širokim nasmehom na obrazu«, dela kot kuharica na odpravah in obožuje tradicionalna oblačila. Cecilia je gospodinja, precej tehničen tip ženske, ki se spozna tudi na gradnjo in polaganje ploščic. Elena je gospodinja, občasno dela kot nosačka na odpravah, kjer je njen mož gorski vodnik. Dorina hči Liita oziroma Analía pa je študirala turizem in je zdaj osnovnošolska učiteljica. Prihajajo iz El Alta na višini 4150 metrov in njihovi možje so gorski vodniki, ki v Andih vodijo turistične odprave. Peterico žensk druži tudi ista strast: plezanje. Dolga leta so sanjale o skupnem vzponu na najvišji vrh Amerike, več let zbirale sredstva in pogum za odpravo – in pred dobrim letom krenile na pot.

Preberite še: V Braziliji je predsednik podkožni mozolj države

Nekatere še nikoli prej niso zapustile domačega kraja in se ločile od domačih, vse so prvič sedle na letalo, v sebi pa ohranile ponos svojih ljudi. Na pot so šle v tradicionalnih oblačilih, večplastnih pisanih krilih, barvitih rutah in s klobučki na skrbno počesanih vranje črnih laseh, spletenih v kite. Takšna je bila njihova oprava tudi na alpinistični odpravi, le da so pod debelimi živobarvnimi krili, imenovanimi pollera, nosile planinska oblačila, namesto klobučkov na glavi pletene kape ali čelade, na nogah pa alpinistične čevlje in dereze. »Tradicionalna oblačila so del naše identitete, izvor ponosa. Krilo nam daje moč in pogum. Predstavlja ljubezen, naše prednike, naše mesto. Je simbol boja, kajti za položaj, ki ga ima ljudstvo Aymara zdaj, se je moralo veliko zgoditi,« pojasnjuje Liita.



Želva je počasna, a vedno varno pride na cilj

Neusmiljen andski veter jim je dvigoval krila, ko so z vezenimi culami, ki jih imenujejo aguayo, in ne nahrbtniki na ramah, nabirale višinske metre v družbi vodnikov po pobočju najvišje gore zunaj himalajskega masiva, 6962 metrov visoke Aconcague. Za vzpon so izbrale normalno smer, ki na vrh pripelje po severovzhodnem grebenu in je zahtevna predvsem zaradi višine in mraza. Gora jih je pozdravila s snežinkami, ki so se lepile na njihova razgreta lica, kljubovale so vetru, snegu, mrazu in nevihtam ter se bodrile z mislijo, ki si jo velja zapomniti: »Želva je počasna, a vedno varno pride na cilj.« Povezale so se z naravo, začutile gore, po obveznih daritvah jih je Pachamama, ki za mnoge andske etnične skupine pomeni Mater Zemlje, sprejela v svoje naročje. Niso dosegle le vrha Aconcague, ampak tudi svoj vrh. Bolivijske plezalne Čolite so se neformalno zbrale leta 2015, ko se je kakšnih ducat žensk, ki so delale bodisi kot kuharice bodisi kot nosačke v gorah, kjer so bili njihovi možje gorski vodniki, odločilo, da se na vrh povzpnejo tudi same. Z vzponom na Huayna Potosi (6088 m) so pritegnile veliko pozornosti domačih medijev, zato so smelo nadaljevale vzpone na znamenite bolivijske gore, kot sta Ilimani (6438 m) v letu 2017 in Sajamo (6542 m) v letu 2018, nato pa si za cilj postavile najvišjo goro v Južni Ameriki.



Štiriindvajsetega januarja lani sta tako na Aconcagui zaplapolali bolivijska zastava in njihova kockasto pisana zastava wiphala – to je bil »dan, ko smo se Čolite dotaknile neba«, kot ponosno povedo v filmu. »Naša največja zmaga, ko smo osvojile Aconcaguo, je bila, da smo na vrh ponesle naše krilo pollera, glas naših žensk Aymara in navsezadnje našo Bolivijo. Hkrati pa sem učencem pokazala, da lahko uresničijo svoje sanje, in jih z zgledom naučila, naj težijo k napredku in nikoli ne obupajo,« sanje z resničnostjo prepleta učiteljica Liita.

Podpora domačih odločilna

Najmlajša med Čolitami, s katero sva se povezali na družbenem omrežju, v imenu celotne peterice poudarja, da ta podvig ne bi bil mogoč brez velike podpore domačih: »Naše družine so bile na začetku vesele, imele smo veliko njihove podpore, ko je šlo zares in smo začenjale odpravo, pa so naši otroci jokali in nas prosili, naj ne gremo. Ob prihodu v bazni tabor nas je najbolj razveselil pogovor z najdražjimi, povedale smo jim, da jih imamo rade, da to delamo zanje in za naše ljudi, ki so dostikrat diskriminirani in pozabljeni. Vrh sva dosegli le dve, in ko smo to sporočili preostalim, je bilo veselje nepopisno, proslavljali smo, kot da bi bila z nami na njem celotna ekipa. Mnogo je bilo čustev, smejale smo se in veliko tudi jokale. Težko je bilo zapustiti naše družine, saj smo se odpravile v neznano. Nismo vedele, kaj nas čaka in s kakšnimi izzivi se bomo spoprijele. Ko pomislim na vse to, vem, da je bilo vredno. Iskale smo svoje sanje, kar je bilo vredno vsega tveganja in truda.«


Bolivijske plezalne Čolite so se neformalno zbrale leta 2015, ko se je kakšnih ducat žensk, ki so delale bodisi kot kuharice bodisi nosačke v gorah, kjer so bili njihovi možje gorski vodniki, odločilo, da se na vrh povzpnejo tudi same. Z vzponom na Huayna Potosi so pritegnile veliko pozornosti, zato so smelo nadaljevale vzpone na znamenite bolivijske gore, nato pa si za cilj postavile najvišjo goro v Južni Ameriki.


»Svetu hočemo sporočiti, naj nikoli ne neha sanjati, to je velik korak na poti do cilja. Vsaka od nas je odpravo doživljala drugače, a v nečem smo si bile enotne: nikdar ne nehaj sanjati, saj lahko le tako dosežeš svoj cilj,« odmevajo Liitine besede, o svojevrstni zmagi Čolit pa se razgovori tudi eden od režiserjev filma, Španec Pablo Iraburu: »Na tej odpravi vrh ni bil osrednji cilj, že da so zapustile svoje domove in same doživele to pustolovščino, bile nekaj časa daleč od svojih mož … vse to je bila zmaga. Toda največja zmaga je bila, da so se Čolite varno vrnile domov, osebnostno preoblikovane in motivirane. Zmaga je bila, da so njihovi možje spremembo sprejeli in da po odpravi niso imele družinskih težav. Vsakič, ko kdo vidi film, je to zanje mala zmaga, saj želijo, da bi njihovo sporočilo doseglo čim več ljudi.«

Preveč ponižanja

Mlad filmski ustvarjalec Jaime Murciego je zgodbo Čolit našel na youtubu in z njo nagovoril Iraburuja. Ta je njegovo mladostno energijo brž združil s svojimi izkušnjami ustvarjanja dokumentarnih filmov pri Arene Comunicación, saj je verjel, da bodo z zgodbo o Čolitah lahko odprli aktualna vprašanja, kot so iskanje identitete in svobode, opolnomočenje žensk, cilj živeti svoje življenje, kot si resnično želiš.

Preberite še: Kako so inke sklatili z neba

»Ljudstvo Aymara je v zgodovini doživljalo ponižanje in izkoriščanje, zato je evropska ekipa, kot je naša, težko pridobila njihovo zaupanje. Veliko časa smo posvetili temu, da smo živeli z njimi in skupaj ustvarjali zgodbo, da jih nismo le snemali, ampak smo skupaj dihali za ta projekt. Ideja o plezanju na Aconcaguo je bila njihova, ideja o snemanju pa naša. Tehnične izzive snemanja na tej nadmorski višini smo poznali že iz prejšnjih projektov v Himalaji, za nas pa je bilo novo, da smo odpravo, cilj in zgodbo delili s skupino ljudi s popolnoma drugačnim razumevanjem sveta. Zaupanje med njimi in nami je raslo iz dneva v dan in tisti dan, ko so si Čolite film ogledale v kinu, je bilo jasno, da nam je uspelo.«


Zgled otrokom, učencem in celotni skupnosti, naj nikoli ne obupajo


Nismo vedele, da zmoremo

Film je korenito spremenil življenje Čolit, predvsem pa so se ženske spremenile globoko v sebi. Kot navaja režiser, so samozavestnejše, verjamejo vase, odkrile so, da lahko počnejo stvari, za katere niso vedele, da jih zmorejo. Ta sprememba je bila pri vsaki od petih Čolit drugačna, zelo močna znotraj, pa tudi v njihovem okolju: možje jih bolj spoštujejo, njihova skupnost jih ima za zgled, veliko bolj so priljubljene, gostujejo in predavajo po vsej Boliviji, kar se mu zdi še posebej pomembno zdaj, ko nova bolivijska vlada napada aymarsko kulturo. Čolite tudi veliko pogosteje delajo kot vodnice za turiste, po ogledu filma v novih in novih državah pa se v občinstvu vedno najde kdo, ki se odloči, da bo obiskal Bolivijo in stopil v stik z njimi.


Na vrhu Aconcague, ko so se Čolite dotaknile neba.


»Naredite tisto, zaradi česar se počutite žive. Bodite svobodni. Ne dovolite, da vam stereotipi narekujejo, česa ne morete storiti ali kdo bi morali biti. Čolite so odličen primer za ženske in moške kjer koli na svetu, za otroke, mlade, za ljudi vseh starosti: vsi imamo sanje, prostor, kjer se počutimo svobodne, v notranjosti vseh gori želja. Njihova pustolovščina na Aconcagui bi morala spodbuditi širšo javnost k temu, da uresniči, kar resnično želi. Cilj, vrh ni tako pomemben, pomembno je potovanje, doživetje, izkušnja svobode,« naj piko na i pristavi Pablo Iraburu.


Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE