Ko so prvič razglasili epidemijo, ste bili ravno pred razprodanima koncertoma v Cvetličarni. Zdaj ste nameravali nadaljevati s promocijo novega albuma, a smo spet obtičali doma. Če se pošalim, koronavirus očitno noče, da bi se skupina Joker Out dokončno izstrelila v rokersko zvezdniško orbito?
Na začetku epidemije smo izdali skladbo Vem, da greš in v spotu se astronavt poda v vesolje. Kmalu po izidu se je iz vesolja vrnila informacija, da nam leto 2020 ni usojeno in bomo morali na svojo izstrelitev res počakati do naslednjega leta.
Od malih nog sem oboževal dojenčke, rad sem se igral z njimi in vedno sem si želel, da bi dobil mlajšo sestrico ali brata. Ker se mi ta želja ni nikoli izpolnila, sem jo očitno prenesel na naslednji dosegljivi cilj, ki je, da bo dojenček kar moj. Res je, mlad si želim imeti otroke, a šele takrat, ko bom sam pri sebi z gotovostjo lahko rekel, da nisem več dojenček.
Poleti ste kljub temu imeli nekaj koncertov, je bilo vzdušje drugačno kot pred epidemijo?
Poleti smo izvedli tri koncerte in vzdušje je bilo vsekakor popolnoma drugačno, kot smo ga vajeni. Poslušalci so morali sedeti in biti od nas precej oddaljeni, ni bilo plesa in nasmejanih lic, ki se naslanjajo čez ograjo. Pa vendar smo te koncerte zelo potrebovali, saj smo kot skupina po tako dolgem času spet skupaj stopili na oder in je med nami spet zagorela energija, ki smo jo vmes izgubili.
Tisti, ki poslušamo domači rokenrol, radi rečemo, da že dvajset let ni na sceni nič novega. No, zdaj ste tu vi in Mrfy. Se tudi sami počutite kot zastavonoše nove generacije rokenrola?
Reči, da si zastavonoša nove generacije, je močna trditev, ki se je sprva zdela aroganta, pa vendar si vse bolj upam reči, da je temu res tako. Dejansko smo s svojo glasbo uspeli ljudi spet spraviti na koncerte, našo glasbo si tudi radi prenesejo s spleta. Veseli pa me predvsem to, da se poleg Mrfyev in nas zdaj končno pojavljajo še sveži izvajalci, ki polnijo koncerte in se sidrajo v radijske valove.
Kako se razumete s »starostami«, člani zasedb Big Foot Mama in Siddharta? Vemo, da je Krisov (član skupine Joker Out, op. p.) oče Miha Guštin, nekdanji član BFM?
Big Footi in Siddharta so močno vplivali name kot avtorja in na nas kot bend, zato se mi zdi popolnoma noro, da me danes Tomi dojema za prijatelja in da torkove večere pogosto preživimo z Big Foot Mamo, saj Alen prireja basovsko obarvane koncerte.
Poznamo trenutke, ko se okoli nekoga začne dvigovati zvezdniški prah, tako je bilo s Klemnom Slakonjo, Nino Pušlar, Jurijem Zrnecem in Ladom Bizovičarjem. V zadnjih mesecih to velja za vas. Vi to občutite?
Zaenkrat sem na stopnički, ko dobivam vse več medijske pozornosti, še zdaleč pa nisem zvezda, ki bi jo poznala cela država. To mi je všeč, ker so zgodbe, v katere me mediji vpletaj, pozitivne in obarvane z glasbo, ki jo ustvarjam, in voditeljstvom, ki sem se ga lotil lani. Pravzaprav bi bilo odlično, če bi tako ostalo, tudi ko splezam stopničko višje.
V prvem valu so ljudje stopili skupaj in se držali narazen (smeh). Prisoten je bil duh sočutja in optimizma. No, potem pa so se začele dogajati politične igre, pri katerih nisi bil prepričan, ali si bolj zmeden ti kot opazovalec, ali tisti, ki igro igrajo, zato so ljudje seveda izgubili zaupanje tako v besede politike kot tudi stroke.
Bi si kdaj želeli stopiti tudi na samostojno pevsko pot?
Na samostojno pot sem se enkrat že podal in se zelo hitro vrnil k bendu. Trenutno mi delo v skupini zelo ustreza, rad ustvarjam glasbo, ki jo izvajamo, rad imam na tej poti do uspeha ob sebi še štiri dobre prijatelje in sopotnike
Si želite posneti vsaj kak duet? Nedavno je Maja Keuc izrazila željo, da bi zapela z vami …
En duet sem že posnel, in sicer z Omarjem Naberjem pred nekaj leti za mojo pesem Aleppo. Nikakor se ne branim možnosti za novo sodelovanje z nekom, a pesem in trenutek morata biti prava. V glavi imam seznam izvajalcev s katerimi si želim sodelovat in Maja je zagotovo na njem.
Štejete jih malo čez dvajset. Kaj so po vašem mnenju najboljše značilnosti vaše generacije?
Smo zelo širokogledna generacija, ki uspešno jadra čez morje stereotipov, ki meglijo um ljudi in onemogočajo mir in ljubezen. Kot generacija ne kupujemo več zgodb o tem, kaj nas dela drugačne od ostalih, ampak na vse načine iščemo nekaj skupnega z ostalo mladino. Po drugi strani pa se bojim, da zaradi pretirane uporabe družabnih omrežij večina mladih še nikoli ni bila tako zelo odvisna od materialnih dobrin in oddaljena od lastnih ciljev in dosežkov, saj to raje doživljajo skozi oči svojih spletnih junakov.
Kot idol mladih imate tudi vi določen vpliv. Kaj menite o izražanju angažiranih ali pa celo političnih stališč na družabnih omrežjih? Zdaj na primer vidimo največ tega, ko govorimo o (ne)nošenju mask.
Na družabnih omrežjih ne izražam svojega političnega stališča, če se mi zdi, da moje mnenje ni osnovano na dovolj znanja in dejstvih, ki bi mnenje podprli. Ko gre za kršenje osnovnih človekovih pravic, pa se mi zdi pomembno, da to delim s svojimi sledlci. Če govorimo o situaciji s koronavirusom, pa na svojih profilih spodbujam nošenje mask in spoštovanje ukrepov.
V intervjujih zelo lepo govorite o svojih starših, oba sta zdravnika, pravite, da sta vas naučila skromnosti in sočutja. V teh časih pogrešate več tega?
V prvem valu so ljudje stopili skupaj in se držali narazen (smeh). Prisoten je bil duh sočutja in optimizma. No, potem pa so se začele dogajati politične igre, pri katerih nisi bil prepričan, ali si bolj zmeden ti kot opazovalec, ali tisti, ki igro igrajo, zato so ljudje seveda izgubili zaupanje tako v besede politike kot tudi stroke. To se danes kaže tako, da kljub izjemno resni situaciji mnogi ne želijo spoštovati ukrepov, ki pa so v resnici zdaj bolj potrebni kot kadar koli prej.
Še ena zanimiva stvar, ki sem jo prebrala o vas, pa je, da si čim prej želite imeti otroke. Besede, ki jih ne bi pričakoval iz ust mladega fanta, ki ga verjetno ta trenutek vsi vlečejo vsak na svoj konec za intervju, selfie, druženje … Je za vas torej družina tako pomembna?
Od malih nog sem oboževal dojenčke, rad sem se igral z njimi in vedno sem si želel, da bi dobil mlajšo sestrico ali brata. Ker se mi ta želja ni nikoli izpolnila, sem jo očitno prenesel na naslednji dosegljivi cilj, ki je, da bo dojenček kar moj. Res je, mlad si želim imeti otroke, a šele takrat, ko bom sam pri sebi z gotovostjo lahko rekel, da nisem več dojenček.
Preberite še:
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: