Biserka Marolt Meden: Mamina demenca me je spremenila

»Življenje ni praznik, je delovni dan,« je vodilo Biserke Marolt Meden, predsednice društva Srebrna nit in ene izmed deseterice žensk z našega izbora One desetletja.

»Izvolite piškote, domači so. Prej sem pekla potice in sladice, odkar sem v pokoju, pa pečem tudi piškote,« pravi, ko me sprejme v svojem domu, kjer živi vse prej kot običajno življenje upokojenke. Ko je še delala, je bila njena pozornost usmerjena k otrokom, danes je k starejšim, z združenjem Srebrna nit se namreč zavzema za pravice starejših in njihovo dostojno življenje. Dela vsak dan, redno bere strokovno literaturo, skrbi za dom in vrt, stoji ob strani otrokom Juriju, Maši in Nini ter pomaga pri skrbi za vnuke Juliana, Leni in Koljo, a besede izgorelost ne pozna.

Ko poslušam kako razpravo iz parlamenta, sem zgrožena, ko vidim, da poslanci večinoma ne znajo tri minute govoriti o tematiki, ki naj bi jo poznali, večkrat se zgodi, da s prstom po listu sledijo besedam, ki jim jih je napisal nekdo drug.   

Njeni izpiski iz študijske literature so šli za med

Včasih nismo govorili o izgorelosti. Ko sem hodila v osnovno šolo, sem med počitnicami delala v Lekovi tabletarni, v gimnaziji sem delala na Kmetijskem inštitutu, želela sem si namreč študirati agronomijo. S profesorico Mihaelo Černe sva na Jablah tudi ves dan sadili zelje. Zelo mlada sem se poročila, imela svoje gospodinjstvo, že na fakulteti sem dobila otroka, a sem kljub temu diplomirala druga v letniku. Ogromno sem delala ponoči, nikoli mi ni bilo težko. Moji izpiski iz literature za študij so šli naokoli za med,« pove v smehu. A pot je ni vodila k agronomiji, temveč najprej v urednikovanje, potem pa na pediatrično kliniko, kjer je bila 16 let poslovna direktorica. Zdaj je že skoraj dve leti upokojenka, a njeni načrti o tem, kaj bo počela v pokoju, se niso ravno uresničili, aktivno se namreč zavzema za boljše življenje ostarelih. »Zamislila sem si, da bom šla na univerzo za tretje življenjsko obdobje, da se bom učila nov jezik, da bom veliko na vikendu in na morju … Potem pa so se stvari obrnile. Izkušnje z mamo z demenco in njeno bivanje v domu starejših so mi pokazali, kaj vse je treba še spremeniti. Nisem ena od tistih, ki bi sedela doma in govorila, da nič ni prav in da tako pač mora biti,« pove.

Biserka (na desni), na sredini je njena sestrična Irena in levo sestra Vida.

Raje v divjino kot v New York

»Vstanem zelo zgodaj, ukvarjam se z vnukom, ki ga tudi odpeljem v šolo. Sledijo sestanki, razgovori, okrogle mize ter ogromno dopisovanja po elektronski pošti in telefonskih pogovorov. Zelo veliko berem, največ strokovne literature, zdaj največkrat o problematiki starejših. Medtem skuham. Nakupila sem že semena za vrt, za njivo še ne. Načrtujem izlete in potovanja, rada se družim s prijatelji in nekdanjimi sodelavci. Ravno jutri gremo k eni od mojih najljubših sodelavk s pediatrične klinike, Janji, zato bom danes skuhala pohorski lonec, da ga bomo tam pojedli,« opiše svoj običajni dan.
Vsak dan pošlje ogromno elektronskih sporočil izvršnemu odboru Srebrne niti in pričakuje, da se bodo odzvali, zdaj so se na to že navadili. »Kdaj mi kak sodelavec reče: Biserka, pazi nase, da ne boš padla dol, kaj bomo pa potem? Rečem jim, da bodo v tem primeru oni peljali to naprej. Pa saj skrbim zase, grem po kako protibolečinsko blokado,« pove v smehu in nadaljuje: »Da bom šla lahko 24. marca na Ribiško pot (Fisherman's Trail) na Portugalsko. Zelo se veselim. Greva s sestro in ne bova veliko hodili, le 85 kilometrov, bova pa ves čas ob obali Atlantika, v naravi.« Tudi sicer je ljubiteljica narave, okoli njihove hiše je vrt, rada tudi pobegne na vikend na Notranjskem. »Nekateri si želijo v New York, jaz sem bila tam en teden s sinom, ko je bil star 19 let, in od takrat imam New Yorka dovolj. Mnogo raje raziskujem divje pokrajine. Lepo mi je v Provansi, vanjo sem se zaljubila, ko sem prebrala knjigo Leto dni v Provansi. Tam poznam že vsak kamen, v tem slogu sem uredila tudi naš vikend na Notranjskem, zasadila sem majhno njivo sivke in tako imam Provanso blizu doma. Tam sem res rada, poleti vzamem s seboj vnuka, družimo se s sosedi, vsak dan eden od nas skuha kosilo, včasih se dobimo pod enim kozolcem, včasih pod drugim,« opiše. 

Laže je dati denar kot čas

Ena od njenih nekdanjih sodelavk je v nedavnem intervjuju dejala, da je Biserka najbolj nenasilna nasilnica, kar jih pozna. Ona se ob tem nasmeji in pravi: »Če nekaj ni dobro, nikoli ne sprejmem, da mora tako ostati, ker tako pač je. Od nekdaj vem, da je mogoče stvari spreminjati, je pa potreben napor. Vedno moraš imeti rešitve, ne le kritizirati. Treba je poslušati in se pogovarjati tako, da najdeš konsenz. Ne spomnim se, da bi kdaj obupala.« In kolikokrat so jo vabili v politiko, vprašam. »Enkrat so me hoteli napisati na eno od list, a sem rekla, ne, hvala, ker sem imela pred seboj veliko konkretnega dela. Potem me niso več vabili. Mi je pa danes, ko vidim, kdo se ukvarja s tem, žal, da ni politika pri nas bolj cenjena. Ko poslušam kako razpravo iz parlamenta, sem zgrožena, ko vidim, da poslanci večinoma ne znajo tri minute govoriti o tematiki, ki naj bi jo poznali, večkrat se zgodi, da s prstom po listu sledijo besedam, ki jim jih je napisal nekdo drug. Če bi kdo moral preštudirati vse, o čemer odločajo, so to oni,« je jasna.
In ker se njeno delo nikoli ni končalo ob koncu delovnega časa, me zanima še, kako gleda na dobrodelnost danes, ko vsak, ki prispeva 50 centov za dober namen, to tudi objavi na družbenih omrežjih. »Treba je ločiti dobrodelnost in prostovoljstvo. Pri nas prostovoljstvo ni dovolj cenjeno, še vedno je preveč tistih, ki ne najdejo razloga, da bi nekaj naredili zastonj. Pri dobrodelnosti pa je najlaže dati denar. Teže je dati svoj čas in nekomu pomagati. Če starejšega človeka pelješ na sprehod ali izlet, je to vredno mnogo več kot 20 evrov. Veliko je dobrodelnežev, ki se radi hvalijo s tem, da so dali denar, a to ni prav. Enako je z donacijami, če jo daš, ne smeš v zameno nič zahtevati. Dati je treba v tišini,« sklene. 

Osebna izkaznica: Biserka Marolt Meden
Projekti/mejniki: V službah: od leta 1978 do 1989 strokovna sodelavka za področje kulture, znanosti in informiranja, od 1989 do 1997 urednica revije Otrok in družina, prvi časnik za mlade Kratkočasnik, 16 let sem bila poslovna direktorica pediatrične klinike. Mejniki pri prostovoljnem delu: ZPMS, Unicef, Slovenska filantropija, materinski dom, civilni projekt Ženska vlada Slovenije, kjer sem bila dva mandata ministrica za delo, družino in zdravje, pediatrična klinika, Srebrna nit. V zasebnem življenju: mladost in šport, poroka pri 19 letih, trije krasni otroci in še kar potrpežljiv mož ter danes vnuki.
Konkreten vpliv mojega delovanja na družbo: Prvi posvetni materinski dom, pediatrična klinika, ozaveščanje javnosti in politike o nujnosti sprememb na področju zagotavljanja dostojne starosti vseh.
Vizija/sledilci/nasledniki: Več sodelovanja, dialoga, empatije, razumevanja, medsebojne pomoči, spoštovanja vseh v naši družbi, manj diskriminacije starejših.
Vse življenje me spremljajo: Ljubezen do bližnjih in aktivno državljanstvo. Spoštovanje pravic vseh, skrb za ogrožene skupine, otroke, bolne, starejše.
Moja vzornica/moj vzornik: V mladosti, ko sem se aktivno ukvarjala s športom, Borut Bassin - Taubi, eden najboljših košarkarjev Olimpije. Vse življenje je bil moj vzornik moj oče Jože Marolt. Občudujem pa tudi znamenite Slovenke Angelo Boškin, prvo skrbstveno medicinsko sestro na Slovenskem, pediatrinjo Zoro Konjajev, popotnico Almo Karlin in slikarko Ivano Kobilco.
Moj moto, življenjsko vodilo: Mali princ: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.« Tone Pavček: »Na svetu si, da gledaš sonce, na svetu si, da greš za soncem, na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence.«
Moja stalnica: Življenje ni praznik, je delovni dan.
Kaj moramo v slovenski družbi najprej spremeniti: Manj govoriti in obljubljati. Več narediti. Več razumevanja in medsebojne pomoči. Gledati s srcem!
Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE