Ko sva nekoč šli na avtobus, mi je rekla, da se ji le prilizujem, in sicer samo zato, ker mi je všeč njen brat Stanko. Nikoli več nisva spregovorili, bila sem užaljena, ona pa je vzvišeno vselej šla mimo mene, celo takrat, ko je njen brat že bil poročen. Nikoli nisem razumela njenega vedenja.

Letni časi so prihajali in se poslavljali, ko sem se vračala v rojstni kraj, sem večinoma poslušala neprijetne dogodivščine o Julijani. Slišala, kako je stric pripovedoval mojemu očetu, da jo je videti za pultom po gostilnah, da jo moški osvajajo in otipavajo. 


Neke pomladi sem se peljala z avtobusom iz Kopra v Prekmurje, v Ljubljani je bil kot vedno daljši postanek. Zagledala sem jo, kako se rine do sedeža, a na nesrečo obeh je bil prost le ob meni. Sploh se ni naredila, da je presenečena, nasprotno, poiskala je mojo dlan in se mi celo nasmehnila. A ko je voznik avtobusa zapeljal naprej, se je iz njenih ust najprej utrgal čuden glas, ki je bil slišati kot zatajen jok. Delala sem se, da ne slišim hlipanja, a kmalu je bilo neumno kar tako sedeti z nekom, ki joče.

Pogledala sem jo in ji pokimala, kar je bilo znamenje, da bom prisluhnila.

»V službi sem imela po vseh neumnostih tega sveta, ki sem jih počela, znanstvo z moškim, kar je preraslo v nekaj, kmalu v največ, kar bi lahko moje srce želelo, pravzaprav je bila to moja prva resnična ljubezen. Do takrat sem se razdajala, ja, tudi za denar. Vem, da o tem veš vse, in ne mislim se delati svetnice. Torej, z Andrejem sva bila po nekaj mesecih pravi par, on se je vozil iz 20 kilometrov oddaljenega kraja na Dolenjskem, jaz iz Kamnika. Od postaje do službenega mesta sem tekla kot nora, samo da ga vidim. Vse bi verjetno še trajalo, če me ne bi nekega dne poklical v svojo pisarno šef izpostave. Bila sem prepričana, da bom končno deležna stanovanja, ki sem ga dve leti iskala zaman, obljub je bilo veliko, a rešitve ni hotelo biti. 


Potrkala sem in čakal veseli glas, naj vstopim, a me je presunil oster glas: 'Naprej, kar naprej.'

Šef oddelka mi je ponudil stol, sedel tudi sam, bil je videti prej vse kaj drugega, kot da mi prinaša dobre novice, in začel je:

'Vem, da se sestajata z našim Andrejem, nimam nič osebno proti, a me ostali uslužbenci opozarjajo, da vi morda ne veste, da je on poročen.' Besede so me teple po glavi, po hrbtu, stiskala sem usta, da ne bi zavpila, in še sedaj ne vem, kako sem se sploh znašla spet na hodniku.

Tistega dne ga nisem videla, naslednjega dne sem zbolela in ostala doma. Pozno popoldan je pridrvel pismonoša s telegramom. Ustrašila sem se za svoje domače v Prekmurju. Odprla sem telegram in prebrala: 'Kaj je narobe, slišal sem, da si zbolela, jutri te čakam pri najinem hotelu.' Morala sem izpeljati načrt, ki sem ga snovala še tistega popoldneva, ko so me šokirale šefove besede, zato sem odšla v Ljubljano in ga čakala na postaji. V rokah šopek, pod pazduho šampanjec, obraz srečen, objem kot vedno, a sem se izmaknila. Si predstavljaš, s kakšnim srcem sem korakala ob njem, skozi me je pogledoval in objemal čez ramena, molčala sem, a ko sva prišla do hotela, je bilo treba ukrepati.  


Rekla sem mu, naj gre prvi, sama da si grem kupit tablete in bom brž nazaj. Obstal je, kot bi kaj zaslutil, a bila sem pripravljena na vse. Vzel mi je torbico iz rok in smeje dejal, naj vzamem le denarnico, ker se boji, da ga zapustim kar tako na cesti ... Smehljal se je, jaz pa tudi, kot da sva dva zaljubljena šaljivca, a mi je brž torbico spet porival v roko z besedami, da je bila le šala. Nisem je hotela, v smehu je nato odšel v hotel, jaz pa tekla na postajo in sedaj sem tu ob tebi, da se odpeljem, pravzaprav mi je vseeno, kam.

Računala sem na potezo s torbico, ker mi ni bilo do tega, da mu povem, kaj sem izvedela, ne bi prenesla njegovega navideznega začudenja' in tajenja, da ni res. V torbici je bilo pisemce, nisem ga obtoževala, le nekaj bistvenih besed in sedaj potujem v rojstni kraj, da pozabim in najdem drugo službo.«

Ona utrujena in skrušena, v mislih sem videla tega ljubimca, kako jo čaka v hotelu in zdaj zdaj bo odprl torbico.

Preden sem hipno zadremala od dolge vožnje, se mi je na obrazu narisal nasmešek, ki je dal vedeti, kako iz srca temu poročenemu moškemu privoščim povsem drugačen grenak nasmeh ...