Betka Šuhel Mikolič: Komaj čakam, da bom 50, da bo končno mir

Mentorica javnega nastopanja in športnica Betka Šuhel Mikolič o obletnicah, zdravem življenjskem slogu in izzivih.

Je kot živo srebro. Usta v nasmehu. Običajno vedno v diru. Najverjetneje v hrib. Betka Šuhel Mikolič. Z radijskim glasom, ki bi, če bi tako hotel, ostro postrojil še najbolj divjo gručo mulcev. In s pojavo, ki bi ti takoj dala vedeti, da se je samo hecala. Postala je živa reklama za zdrav življenjski slog. Ženska, ki si vedno znova postavlja izzive. Zadnji je ta, da bo vsak mesec skočila v morje. Začela je s prvim prvim 2020. Da, kopala se je pozimi.

Štirideseta. Kaj ste si kot mlada punca, ki je začela korakati v radijski svet, predstavljali, da pomenijo?

Samskost, ki jo človek lahko preživlja samo v nekem stanovanju brez priimka na vratih. Da nikogar ne moti. Zaradi nizke glasovne lege so si me poslušalci pri mojih 16, zgodaj sem začela delati, predstavljali kot obilno gospo pri poznih štiridesetih in čez. To so mi tudi povedali. Pogosto so dodali, da so za tem glasom videli nedostopno, čudaško gospo. Verjetno je to prispevalo k takšni predstavi. Leta so v kontekstu tistega, kar delaš, lahko prav zabavna tema. O življenjskem slogu ali predstavah o prihodnosti se mi takrat ni niti sanjalo. Preveč me je premetavalo. Domišljijo sem imela pa očitno bujno.

Za telo skrbim, ker je edini dokaz o mojem obstoju. Ob odsotnosti fizičnega telesa si z dušo nimava kaj pomagati, a ne? Zato garam zanj. Oprostim, če mislite, da je to fanatizem.  

Letos boste dopolnili petdeset let. Je bilo to desetletje divje?

Prepričana sem, da sem z divjostjo opravila pri dvajsetih. Kako preprosto je gledati nazaj, kajne? Štirideseta vidim kot osvobajanje od vse navlake. To je veliko dela, veste. Na skupni imenovalec spravljam tisto, kar mislim, govorim in delam. Ni bilo vedno tako. Skoraj nikoli, pravzaprav. Finiširam. Vse življenje slediš nekim idealom, potem ima notranji glas enkrat dovolj ali pa postane dovolj glasen, da vse utiša in postavi lastne cilje na prvo mesto. Okolica je bolj ali manj ves čas v šoku, ker je izgubila svoj piedestal. Vsi so bili tam gor. Nič več ne kimam, ampak dobro poslušam. Postavljam neprijetna vprašanja. Rečem ne. Ker imam zato nenehno slabo vest, slabo spim. Verjamem, da se me lotevajo tudi hormonske spremembe, a ne tako velike, kot z njimi grozita uradna medicina in farmacija. Po vseh ocenah bi morala biti pri teh letih že na najmanj šestih tabletkah prehranskih dopolnil ter kakšnih dveh na recept. Tu me rešuje Šmarna gora. Verjamem namreč, da bom dovolj pri sebi, če bo fizično telo v dobri kondiciji in tudi psiha in um se bosta znala odlično zmeniti med seboj. Sem tik pred ciljem, bi se reklo. Diši po zlati medalji. Samo fizično telo me ne sme izdati. Za to pa, raje dvakrat povem, redno skrbim. Torej, komaj čakam, da bom petdeset, da bo končno mir. Zdi se mi, da sem z leti bolj optimistična. Več se smejim. Samo ne recite zdaj, da mi gre na otročje.

Preberite še: Betka Šuhel Mikolič o tem, da je gibanje njena intimnost

Nikakor. Za svoje telo torej dobro skrbite.

Naj se tu zahvalim vsem angelom, da me čuvajo pred neumnostmi tega sveta, ki slišijo na ime botoks, hialuron in prsni vsadki. Še dobro, da so – kljub samokritičnosti, da mi telesno marsikaj manjka ali bi moralo biti drugačno – primarni gradniki mojega življenja drugi, bolj dolgočasni. Dobri odnosi. Sproščeni in energijsko pozitivni ljudje. Dovolj ustvarjalnega dela, da mi ni dolgčas. Ja. Pa dobra krema za obraz in telo. Za telo skrbim, ker je edini dokaz o mojem obstoju. Ob odsotnosti fizičnega telesa si z dušo nimava kaj pomagati, ali ne? Zato garam zanj. Oprostim, če mislite, da je to fanatizem. Ampak! Ne pretečem sto kilometrov na dan. Samo štiri. Resda v hrib in ob sončnem vzhodu. A komu mar. Še vedno je to najmanj, kar lahko storim zase. Pa ura joge na teden. Letos bom dodala še eno neumnost. Vsak mesec se bom šla skopat v morje. Januar in februar sta že odkljukana. Negujem in vzdržujem tisto, kar imam, da bo dobro delalo tudi takrat, ko bo moralo po vseh pravilih sodobnih dognanj trohneti.


Betka z Metko Albreht na Šmarni gori


Gibanju v naravi dajete velik pomen. Kako vam je pomagalo pri samospoznavanju?

Gibanju v naravi pripisujem vse fizične in psihične dobrobiti. Nobenih slabih stranskih učinkov. Prepoznavanje potreb je enostavno. Ko me, recimo, po hrbtu in rokah spreletijo mravljinci, kot da bi mimo mene šlo nekaj zelo hladnega, vem, da mi je odpornost padla, da delam na zadnje atome in da moram ugasniti računalnik, sicer me bo položila viroza. Psihično sprostitev dnevno globoko nadiham na zalogo, tako da se sploh ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje v resnem stresu. Ko si zaželim klepetati tja v tri dni, grem s prijateljico za ves dan v visokogorje. Še več! Prvič v življenju bom šla z dvema prijateljicama konec aprila na štiridnevni izlet. Je že rezerviran. Brez moža, otroka, psa in računalnika. Sama! Kadar imam občutek, da mi na ramena hočejo sesti vsa bremena tega sveta in mi v misli leze »tega ne bom zmogla«, se naročim na masažo. Pa z mrzlo vodo se tuširam vsak dan in vmes na ves glas izvajam jogo smeha po ustanoviteljici inštituta za smeh, Simoni Krebs. To pa deluje naravnost divje.

Preberite še: Mojca Mavec o rojstnih dnevih in obletnicah

Ljudje, ki se odločijo, da bi v življenju šli ali na novo pot ali ustaljeno malce spremenili, potrebujejo načrt. Vi s tem, se zdi, nimate težav.

Načrt je samo stvar izvedbe. Velikih ciljev na dolgi rok. Majhnih takoj. Čeprav obožujem kljukice »narejeno«, menim, da se ti življenjske prelomnice »zgodijo«, in to vedno z namenom, da ti je bolje. V vsakdanjem življenju se velikopoteznim ciljem vseeno izogibam. Realnemu človeku, sočasno obdarjenemu z altruizmom in pogumom, ni vedno preprosto. V vsakem primeru bi po štiridesetem že moral vedeti, kam gre tvoja barka in kako dobro znaš plavati. Močno drugam kot po vzorcu, ki si ga pripeljal do sem, verjetno v naslednjih dvajsetih letih ne boš zavil. Razen če zadeneš na lotu ali te, kot Barbaro Bizovičar, blagoslovi naključje: spakiraš kovčke, odpotuješ v Gano in tam, prepričan, da nimaš popolnoma nobenega smisla za posel, še manj za turizem, postaviš turistično vas in narediš zgodbo o uspehu, da sklenem optimistično. Te spontanosti so noro navdihujoče.


Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE