Bernarda Žarn

Dobro bi bilo imeti več centimetrov v duhu in umu

Bržkone si Bernarda Žarn niti ne bi želela drugače živeti, kot da je aktivna in obdana z ljudmi. A zna se prav krasno imeti tudi v svoji družbi. Je pozitivna in optimistična, vedno nasmejana, iskrena in uspešna, kar gotovo vpliva na to, da je dobro videti.

Kako doživljate in obenem ocenjujete obdobje, v katerem živimo?

Skušam se čim večkrat opomniti, kakšno srečo imam, da sem rojena ravno v tem času in tem delu sveta. Bolj ko berem, potujem, poslušam, opazujem, manj samoumevno se mi zdi, da živim v miru, blaginji, da sem se imela in se imam možnost izobraževati, pozdraviti, da sem kot ženska spoštovana. Nočem pametovati ali zveneti patetično, seveda me posrkajo tudi skrbi, ne zatiskam si oči pred težavami, a se mi zdi pomembno in potrebno, da se vsak po svoje potrudimo, da bi bili ti naši časi čim boljši. No, ravno Vodnikovo leto je, morda se bomo pa zato večkrat spomnili tudi na besede iz njegovega Dramila – čeprav iz časov preteklosti, nas lahko tudi danes ne samo nasmejijo, ampak tudi učijo.

Moj pokojni ded je, ko smo praznovali njegov 80. rojstni dan, rekel: »Še kakšno leto, potem bom pa res že malo star.« In nehal je kaditi takrat, ker on pa že ne bo zaradi cigaret umrl. No, potem me je nahecal, da sem mu iz Ljubljane nosila »šnof tobak«. Kljub težkemu življenju si nikoli ni dovolil vzeti drobnih veselj. 

V okoliščinah, ko je dozdevno mogoče kupiti prav vse, se vi najbrž ne trapite z vprašanji, kako kupiti čas. In – ali je zdravje naprodaj?

Prav res. Pogosto so najdragocenejše tiste stvari, ki se jih ne da kupiti. Prijateljica Mei mi je ravno danes zjutraj poslala besede iz knjige Misli ob kuhinjski mizi Rachel Naomi Remer. »Ogromna moč je v najpreprostejših od človeških odnosov – v moči dotika, blagoslovu odpuščanja, milosti, da te nekdo sprejme takega, kakršen si, in najde v tebi nepričakovano dobroto.«



Draga Bernarda, ali prikimavate temu, da vsako desetletje velja za nekakšno prelomnico?

Meni se vsako leto zdi prelomnica. (Nasmešek.) A namesto da bi tarnala nad tem, da se staram, raje slavim vsako leto in se zahvaljujem, da sem živa. Neštetokrat se spomnim besed, ki jih je nekoč izrekel sorodnik, čigar življenje je v bolezni usihalo: »Hvala Bogu, da mi je bilo dano doživeti še eno jutro.«

Morda bi bilo dobro, da ne bi, medtem ko se trudimo čez boke in zadnjico imeti čim manj centimetrov, pozabili, da pa je dobro imeti čim več »centimetrov« v duhu in umu. 

Ali drži, da si star toliko, kolikor se počutiš?

Gotovo je nekaj resnice v tem. Moj pokojni ded je, ko smo praznovali njegov 80. rojstni dan, rekel: »Še kakšno leto, potem bom pa res že malo star.« In nehal je kaditi takrat, ker on pa že ne bo zaradi cigaret umrl. (Nasmeh.) No, potem me je nahecal, da sem mu iz Ljubljane nosila »šnof tobak«. Kljub težkemu življenju si nikoli ni dovolil vzeti drobnih veselj. Bolj znan kot moj ded Janez je bil Mark Avrelij. (Smeh.) On je že v 2. stoletju ugotavljal: »Mladost ni le eno od obdobij v življenju, ampak predvsem stanje duhá ... Mladi boste, dokler boste zaznavali lepo, dobro in veliko, dokler boste zaznavali glasove narave, vaših bližnjih, tistega nepojmljivega. Če bo vaše srce nekega dne prazno od obupa, razjedeno od cinizma, naj bo Bog milosten do vaše duše – duše starca.«



Kako živite in – še pomembneje – preživite po današnjih zapovedih? Pa ne le lepotnih, saj nam skoraj na vsakem koraku kdo soli pamet, kakšne naj ženske bomo, da bomo po meri.

Ko že govoriva o merah, morda bi bilo dobro, da ne bi, medtem ko se trudimo čez boke in zadnjico imeti čim manj centimetrov, pozabili, da pa je dobro imeti čim več »centimetrov« v duhu in umu. Da ne bi preizkušali samo krem, ki pomagajo preprečevati gube, vidne na obrazu, ampak skušali nekako pomagati tudi gubam srca in duha, da se z drugačnimi hranili vsaj malo pogladijo. In da nikoli ne bi pozabili na male in velike radosti.

Sama sebi se ne zdim ravno vzor zdravega življenja. Skušam pa skrbeti za vsaj približno ravnotežje. Rada jem, a se tudi gibam, veliko se družim z ljudmi, a potrebujem tudi samoto in mir, hodim po samosvojih poteh, a rada prisluhnem tudi zgodbam drugih ljudi. 

Kakšen je torej vaš recept za zdravo življenje?

Hm, zdaj vi mene spravljate v skušnjavo, da bi pametovala z zapovedmi. (Smeh.) Sama sebi se ne zdim ravno vzor zdravega življenja. Skušam pa skrbeti za vsaj približno ravnotežje. Rada jem, a se tudi gibam, veliko se družim z ljudmi, a potrebujem tudi samoto in mir, hodim po samosvojih poteh, a rada prisluhnem tudi zgodbam drugih ljudi, rada potujem, berem, poslušam glasbo, gledam filme, občudujem umetniška dela ...



Kaj pripomore k vašemu odličnemu »agregatnemu« stanju? Neutrudni pozitivni duh, pravšnji odmerek aktivnosti, kozmetika ali preprosto uživanje v življenju?

Z vsem, kar ste našteli, si skušam pomagati, a se včasih sama sebi kljub temu zdim prav razlito utrujena. (Nasmeh.) Sem pa ravno te dni brala, da imajo zdravniki na Shetlandskih otokih uradno pooblastilo, da pacientom »predpišejo naravo«, tudi denimo ustvarjanje umetnin iz naravnih materialov na plaži ali občudovanje oblakov, pogovor s ponijem (konjem, ne kolesom) ... O blagodejnih učinkih narave in gibanja za naše duševno in fizično zdravje smo res že neštetokrat brali, slišali; le teorijo je treba še v praksi čim večkrat uresničiti.

Vem, da ob delu, ki ga opravljam, ni nepomembno, kako sem videti. A si domišljam, da je vendarle najpomembneje biti razgledan in hitrih ter dinamičnih misli in jezika, če pa si vsaj približno »ok« še videti, ne škodi. 

Mislim si, da s športom kar skrbite, da ste fit.

Pomembno se mi zdi biti fit, ker potem tudi laže prenašam stres in drugo spotikanje in prekuce. Se pa tudi ne slepim, vem, da ob delu, ki ga opravljam, ni nepomembno, kako sem videti. A si domišljam, da je vendarle najpomembneje biti razgledan in hitrih ter dinamičnih misli in jezika, če pa si vsaj približno »ok« še videti, ne škodi. (Smeh.) Zdaj ste me prav spodbudili, da sem svoje gibanje skušala prešteti – v povprečju kakšno uro na dan res posvetim rekreaciji telesa. In s tem tudi duha.

Trenutki, minute, ure, ko ste s knjigami, so najbrž tisti, ki si jih ne pustite vzeti, kajne?

Ja, moj svet je tudi svet besed. Tako pomenljivo se mi zdi geslo letošnjega festivala Literature sveta – Fabula: gledati čez zidove. Dragoceno se mi zdi z branjem gledati čez zidove, mednje postavljati okna in vrata, prevetriti zatohlost misli s prepihom in zidove tudi rušiti in kaj na novo, drugače vsaj zastaviti, če že ne postaviti ali vzpostaviti.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE