Bernarda Oman: Neporočene ženske so nezaželene v mešani družbi

Tokrat govorimo o novih začetkih. Igralka Bernarda Oman jih pozna. Pred 35 leti se je ločila od moža, pred nekaj leti je zapustila dolgoletnega partnerja.

»Vsak korak je bil težak, a ko odločitev dozori, je ni več težko izpeljati. Pomembno je le to, da se odločiš, ker vedno je izbira. Je pa res, da sem bila doslej jaz sama režiserka teh sprememb, tokrat, ko se sprašujem, kako naprej po epidemiji, pa je negotovost večja,« pove Bernarda Oman v pogovoru, ki poteka po videoklicu. Tako zdaj komunicira tudi s hčerko Ano Dolinar, vnukinjama Nano in Ronjo ter malim princem Lunom, ki se je družini pridružil pred osmimi meseci. 

Raje bi več živela v sedanjosti, a to se še učim. Veliko sem brskala po preteklosti, ker sem želela ugotoviti, zakaj mi nekateri odnosi povzročajo težave. S preteklostjo je treba razčistiti, da lahko začneš na novo.  

»Čutim, da okolica težko razume, ko povem, da želim biti sama, sama s sabo. To razkošje čedalje bolj potrebujem,« ste pred tremi leti dejali za Onoplus. Vam je zato zdaj v izolaciji laže?

To še vedno drži. Moje življenje doma se ni dosti spremenilo, saj živim sama. Samota je privilegij, če jo imaš rad, in jaz jo imam rada. Seveda pa po mesecu samoizolacije ni enako kot prve dni in drugače je, ker tokrat samota ni moja izbira, temveč je tako zapovedano. Čutiti je tudi negotovost in previdnost. Dneve sem pač drugače osmislila, naredila sem si urnik, delam stvari, za katere prej ni bilo časa. Po videokonferenci se učim italijanščine, na zoomu vadim gyrokinesis, jogo in terapevtsko dihanje. Kot prostovoljka sodelujem pri projektu MOL in MGL, v okviru katerega se igralci pogovarjamo s starostniki, da bi jim morda polepšali dan. Pa tudi sicer skušam poklicati tiste starejše, za katere vem, da živijo sami. Ta čas je dragocen in poskušam ga kar najbolje izkoristiti. 

Foto: Peter Giodani

Mojca Funkl je dejala, da je zdaj za igralce težko, ker ste se vajeni objemati in dotikati, se strinjate?

Tisti, ki me poznajo, vedo, da se rada dotaknem človeka, ga primem za ramo, nadlaket, moji objemi so čvrsti. To imam rada in ni mi nerodno. Mogoče, ker sem igralka. Sem pa opazila, da je lahko kdo drug v zadregi. (nasmeh) Ja, pogrešam to in očitno bom pogrešala še kar nekaj časa. Morala se bom spomniti kaj novega, a ne vem, kaj lahko nadomesti dotik.



Igralci pogosto tudi sicer v življenju radi nastopajo in izstopajo, radi imajo dramo. Vi ste drugačni, mirni, držite se zase. Ste se kdaj počutili kot tujka v umetniškem svetu?

Niste edini, ki me vidite tako, a jaz se nikoli nisem počutila drugačne. Res pa je, da se nerada izpostavljam, raje se potuhnem. Redko me vidite na družabnih dogodkih, še po premieri se raje izognem druženju. Dolgo sem se udeleževala takih dogodkov, ker sem mislila, da moram, zdaj pa si prisluhnem, kar pomeni, da sem navadno doma ali v manjši družbi.

Kako ste v teh časih v stiku z Ano (Dolinar, hčerko in tudi igralko, op. p.) ter vnukinjama in vnukom?

Slišimo se, gledamo po spletnih aplikacijah, dvakrat sem jih obiskala, bili smo na vrtu in držali razdaljo. Seveda pogrešam objeme, sploh punčk in osemmesečnega vnuka, ki me sprva ni več poznal. Zelo jih pogrešam.

Tu ste vi, Ana, njeni hčerki Nana in Ronja, med vami vlada pravo žensko zavezništvo, zdaj pa je med vas prišel deček Lun.

Vse smo nore nanj, upam, da ga ne bomo preveč scrkljale. (smeh) Zelo je navezan na mamico, Ana je tiste vrste mama, ki prisega na pravilo koža na kožo, oči na oči, zato ga še nisem peljala na sprehod. Pravi mali princ je med nami, krasno je, da je deček.

Za vsak korak sem potrebovala pogum. Ko sem bila že v službi, a sem se odločila, da bom šla študirat. In potem, ko sem med študijem rodila Ano. In ko sem se ločila. In ko sem se po dolgoletni zvezi razšla s partnerjem pa najbrž še kaj. Vsak korak je bil težak, a ko odločitev dozori, je ni več težko izpeljati. 

Ana se je odločila, da Luna rodi doma, vas je bilo kaj strah?

Seveda me je bilo malo strah, ampak nič bolj, kot če bi bila v porodnišnici. Popolnoma sem zaupala njeni odločitvi, vedela sem, da se je povsem pripravila, sebe, moža in punčki, in da ve, kaj dela.

Ana na instagramu objavlja prizore iz njihovega družinskega življenja. Lun je še majhen, deklici pa sta zelo svobodni. Vidimo ju pobarvani od stopal do zadnjega laska na glavi, Ana ju spodbuja. Ste tudi vi njo vzgajali tako?

Jaz sem bila bolj stroga in konservativna. Morda v primerjavi z drugimi mamami tedaj ne, če se primerjam z Ano, pa gotovo. Toliko svobodne izbire, kot je pusti ona, je jaz nisem. Za Ano sem se marsikdaj odločala jaz, pa naj je bila hrana, obleka ali šolska torba … Ana pa to prepusti deklicama. Morda bi bila danes bolj permisivna, ampak takrat sem bila prepričana, da je tako prav. In je tudi bilo. Takrat.

Foto: Peter Giodani

»Kar resnično obžalujem, je to, da nimam klasične družine. Da nimam moža in vsaj dveh otrok. Hiše, v kateri ob božiču krasimo jelko, se pečejo piškoti in se miza šibi od dobrot,« ste že dejali. Jaz si vaše praznike kljub temu predstavljam točno takšne, morda družina ni klasična, a gotovo so piškoti in pristni stiki?

Imate prav. Vse praznične dni in osebne praznike praznujemo skupaj z Ano in njeno družino, njenim očetom (Janezom Dolinarjem) in družino moje sestre. Letošnja velika noč je bila prva, ko nismo bili skupaj, sicer se zberemo pri Aninem očetu. Mi je pa poslala fotografije njihovega velikonočnega zajtrka in bila sem zelo vesela, da je tradicija že v krvi. Vesela sem, da bo šla naprej, že punčki skrbita za to.



Osrednja tema tokratne Oneplus je nov začetek, zato me zanima, za kateri nov začetek v življenju ste vi potrebovali največ poguma.

Za vsakega. Potrebovala sem ga takrat, ko sem bila že v službi, a sem se odločila, da bom šla študirat. In potem, ko sem med študijem rodila Ano. In ko sem se ločila. In ko sem se po dolgoletni zvezi razšla s partnerjem pa najbrž še kaj. Vsak korak je bil težak, a ko odločitev dozori, je ni več težko izpeljati. Pomembno je le to, da se odločiš, ker vedno je izbira. Je pa res, da sem bila doslej jaz sama režiserka teh sprememb, tokrat, ko se sprašujem, kako naprej po epidemiji, pa je negotovost večja. O virusu vemo še tako malo. Ne znam si predstavljati začetka scenskih umetnosti, kdaj bo to, kako. Tu je veliko bližine in dotikov, ne vem, ali bodo gledalci prišli na predstave. Jih bo strah bližine? Verjetno bomo med zadnjimi začeli znova. Veliko mojih kolegov je svobodnjakov in zanje je še zlasti težko, ker bodo mesece čakali na uresničitev projektov. Pa tudi težko je ohranjati kondicijo, predstavljajte si plesalce, ki trenirajo v majhnih stanovanjih. Od tod izvira veliko skrbi in strahov.

Zanimivo je, kako malo se v teh razmerah govori o umetnosti in umetnikih, po drugi strani pa zdaj v osamitvi vsi gledamo filme in serije ter poslušamo glasbo.

Res je, če razmišljate in opazujete, hitro ugotovite, da razen informativnih programov oddaje ustvarjajo umetniki in kulturniki najrazličnejših profilov. Koliko najrazličnejših delavcev v kulturi je potrebnih za en film, serijo, igrano ali dokumentarno, za risanke, otroške oddaje, glasbene dogodke, koncerte … In večinoma so vsi ti ustvarjalci svobodnjaki. Kot kaže, jim trenutna politična oblast ni naklonjena in kljub močnemu angažmaju, da bi razložili svoj položaj, so v veliki nemilosti. A umetnost je v teh dneh za marsikoga edina pomiritev in odklop, omogoči ti, da greš v druge zgodbe, čase in svetove.

O moških ni veliko pripomb, pa tudi če so zanemarjeni, zavaljeni, sivi, trebušasti, kosmati … (smeh) In tudi sami se za to kaj dosti ne vznemirjajo. Ženske pa smo si dovolile, da nas spravlja ob pamet večno mladostniški videz postave, kože in obraza, da trendi in novosti v lepotni industriji narekujejo urnik v dermoestetskih ambulantah in nam praznijo denarnice. 

Je izkušnja s koronavirusom izvlekla iz ljudi najboljše ali najslabše? Bomo potem boljši ljudje?

Ne vem. (nasmeh) Boljši je lahko vsak sam pri sebi, vsakdo lahko le sebe spremeni. Vsak sam se lahko trudi, da naredi več dobrega in ima dobro energijo, čuti manj jeze, besa in nezadovoljstva. Kaj bodo naredili odločevalci, je drugo vprašanje, mi vsi pa moramo ostati aktivni državljani v demokratični državi.

Govorili ste o svojih novih začetkih, kako ste se jih lotili? Ste šli korak za korakom ali ste skočili v mrzlo vodo?

Korak za korakom, in kot pravi pregovor, vsak začetek je težak. Ampak ko sem se odločila, je šlo in vedno gre. Zdaj sem starejša, imam nekaj izkušenj, zato sem tudi notranje močnejša. Sem se pa trudila za to, sprememba se ne zgodi sama od sebe.

Foto: Peter Giodani

Ste nekdo, ki veliko razmišlja o preteklosti in prihodnosti, ali živite v sedanjosti?

Raje bi več živela v sedanjosti, a to se še učim. Veliko sem brskala po preteklosti, ker sem želela ugotoviti, zakaj mi nekateri odnosi povzročajo težave. S preteklostjo je treba razčistiti, da lahko začneš na novo. Preveč razmišljati o prihodnosti pa tudi ni smiselno, to mi je spet potrdil ta virus.



Ste človek, ki šteje leta in obletnice, ali so dogodki tisti, ki rišejo meje vašega življenja?

Dogodki, vedno.

V nekem intervjuju ste dejali, da se še dobro spominjate časov, ko ste bili v vseh ekipah najmlajši, potem pa ste se naenkrat ozrli okoli sebe in ugotovili, da ste v večini ekip najstarejši. A ste tudi ugotovili, da vas ideje mladih bogatijo.

Natančno tako. Zdaj delam v ekipi z mlajšimi, premiera predstave bi morala biti 3. aprila, a je ni bilo, mi pa kljub temu ostajamo v stikih. Super so, ti moji mlajši kolegi. Lepo mi je z njimi, radi se imamo. Zdaj se vsaj enkrat na teden dobimo na videokonferenci, se pogovarjamo in šalimo. Medgeneracijsko sodelovanje bogati, tako profesionalno kot zasebno. Je pa res, da se zgodi kar čez noč, ne pripravljaš se na to, da boš kar naenkrat najstarejši v ekipi.

Se vam kdaj zdi nepošteno, da morajo igralke, in v resnici tudi druge ženske, odgovarjati na vprašanja o staranju, lepotnih popravkih in tem, kje bo zdaj njihovo mesto, moški pa nikoli ne dobijo teh vprašanj?

Res je tako. (smeh) O moških ni veliko pripomb, pa tudi če so zanemarjeni, zavaljeni, sivi, trebušasti, kosmati … (smeh) In tudi sami se za to kaj dosti ne vznemirjajo. Ženske pa smo si dovolile, da nas spravlja ob pamet večno mladostniški videz postave, kože in obraza, da trendi in novosti v lepotni industriji narekujejo urnik v dermoestetskih ambulantah in nam praznijo denarnice. Same si bomo morale bolj zaupati in biti bolj zadovoljne s sabo, več nas bo takih, prej nam bo uspelo.

Seveda pritiski obstajajo. Še vedno živimo v patriarhalni družbi. Ženske pogosto slišijo: Ali nisi za to malo prestara? Moških nihče ne vpraša, kdaj bodo imeli otroke. 

In to ni edini pritisk na ženske, ki je moškim povsem tuj. Če ženska reče, da se bo ločila, jo vsi sprašujejo, ali je prepričana o tej odločitvi, ker kje bo vendar še koga našla …

Seveda pritiski obstajajo. Še vedno živimo v patriarhalni družbi. Ženske pogosto slišijo: Ali nisi za to malo prestara? Moških nihče ne vpraša, kdaj bodo imeli otroke. Tudi z ločitvami je tako, ženske, ki niso poročene, so hitro ožigosane in nezaželene v mešani družbi. Še vedno smo precej konservativna, tradicionalna in folklorna dežela, ampak na sončni strani Alp, seveda. Tudi na takšne opazke bomo morale začeti odgovarjati bolj samozavestno in bolj odločno, ker, konec koncev, kaj vam mar osebne zadeve drugih! 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE