Nekdaj profesionalna športnica, ki je umetnostnemu drsanju in kotalkanju namenjala več ur dnevno, se danes giba v sozvočju s sporočili telesa. Ne premalo, ne preveč, ravno prav. Z nami je delila nekaj nasvetov za aktivno življenje. 

Otroštvo in mladostništvo ste posvetili športu, mar ne?

Tako je. Od petega do 18. leta sem trenirala drsanje in kotalkanje. Od profesionalnega športa sem se morala posloviti, ko sem si pri padcu poškodovala ledvena vretenca. Nato sem se posvetila treniranju, bila tudi sodnica. 

Glede na to, da še vedno čutim posledice mladostnih poškodb, da je moje delo sedeče, da sem pogosto pod stresom, je zdaj zame šport način ohranjanja ne samo fizičnega zdravja, temveč mi tudi zbistri misli. Biti vsak dan več ur zgrbljen za računalnikom, te, če ne migaš, spremeni v »invalida«. 

Ampak vaše življenje je vseeno ostalo tesno povezano s športom.

Seveda. Če začneš tako zgodaj, kot sem jaz, ti potreba po gibanju zleze pod kožo. To, da sem kot mladostnica trenirala dvakrat na dan, je ostalo zapisano v meni. Ko sem dobila otroke in mi je za šport primanjkovalo časa, sem bila pogosto v stiski, saj sem bila še vedno prepričana, da se moram nenehno gibati. Začela sem teči. Če sem kak dan trening izpustila, me je takoj začela peči vest. Morala sem si priznati, da sem od športa odvisna. Temeljito sem se pogovorila sama s sabo in ugotovila, da pretiravam. (Smeh.) Od takrat se veliko bolj poslušam. 


Glede na to, da še vedno čutim posledice mladostnih poškodb, da je moje delo sedeče, da sem pogosto pod stresom, je zdaj zame šport način ohranjanja ne samo fizičnega zdravja, temveč mi tudi zbistri misli. Ko sem tek opustila, sem našla vadbo, ki mi res ustreza, vročo jogo. Je visokointenzivna, dobro se spotim, pa še posledice vsakodnevnega stresa sproti izniči. Hodim tudi na Šmarno goro, po taki poti, da se v kratkem času dobro razmigam. Vsak dan delam tudi vaje za zadnjo ložo in hrbet. Biti vsak dan več ur zgrbljen za računalnikom, te, če ne migaš, spremeni v »invalida«. 

Rekli ste, da ste bili zaradi intenzivnih treningov v mladosti nekaj časa od športa prav odvisni. Kako zdaj gledate nanj?

Kot na umivanje zob. Nujnost. A takšno, ki ti omogoča, da živiš brez bolečin, čvrsti telo in daje samozavest. 

Nedvomno ste ljubezen do gibanja prenesli tudi na hčerki.

Res je. Punci sem, ko sta še bili v vozičku, »sprehajala« v rolerjih. Seveda imam doma tudi kotalke. Ravno oni dan se je mlajša z njimi podila po hodnikih naše stolpnice. (Smeh.) Seveda sem ju vpeljala v šport. Obe sta bili drsalki, naučila sem ju smučanja, rolanja. Starejša je zdaj profesionalna plesalka, mlada pa ne izpusti dneva, ne da bi nekaj svojega časa posvetila tudi jogi.  

Moj idealni teden je sestavljen iz dnevne polurne vadbe joge ter hoje v hrib, štirikrat ali petkrat. A ta scenarij je moj. Vsak si mora najti svojega ter predvsem poslušati telo. Vedno ve. Včasih več, včasih manj. Kolikor potrebuješ. Pomembno je le, da se gibaš. 

Kaj bi rekli ženskam, ki se nikdar niso ukvarjale s športom, zdaj pa menijo, da je že prepozno?

Najprej seveda to, da se motijo, nikoli ni prepozno. Res je, da pri številnih znankah, ki se začnejo ukvarjati s športom, opažam, da so z vsakim letom bolj zagnane športnice. Morda so prepričane, da bo gibanje ustavilo čas. Seveda ga ne bo. A obenem drži kot pribito, da mora gibanje biti del našega vsakdanjika. Moj idealni teden je sestavljen iz dnevne polurne vadbe joge ter hoje v hrib, štirikrat ali petkrat. A ta scenarij je moj. Vsak si mora najti svojega ter predvsem poslušati telo. Vedno ve. Včasih več, včasih manj. Kolikor potrebuješ. Pomembno je le, da se gibaš.