Barbara Lapajne Predin in Zoran Predin: Varanje ne pade z Marsa

Poznata se 30 let, poročena sta 25 let. Ona je bila igralka, zdaj je družinska mediatorka in trenerka komunikacijskih veščin, on je vedno bil in bo glasbenik. Začel je kot enfant terrible glasbene scene v Jugi, zdaj pravi, da je tam gastarbajter. Bistveno bolj priljubljen kot doma. V nekem trenutku je, kot človek, občutljiv za to, v čem živi in kako bo živel, naredil nekaj, česar mu veliko občudovalcev in ljubiteljev njegove glasbe ni nikoli oprostilo. Politično se je opredelil. Kako slaven si bil, spoznaš potem, ko nisi več, je Barbara citirala filozofa Slavoja Žižka. Nismo govorili o njegovi glasbeni karieri, bendu Lačni Franz, komadih Praslovan, Draga moja Lidija itd., vzponih in padcih, knjigah besedil in kratkih zgodb, ki jih je izdal, ampak o tem, kako lahko ljudje živijo skupaj in zakaj. In kaj jim to pomeni.

Kako sta se spoznala?

Zoran: Najprej sva sodelovala pri filmu Kormoran. Barbara je imela lepo vlogo, jaz pa sem delal glasbo. Predzgodovina govori takole, z Borisom Cavazzo sva se spoprijateljila na snemanju Rdečega boogieja, ugotovila, da imava rada veliko istih stvari …

Najbrž žensk le ne?

Zoran: Z estetskega vidika ja. No, oba imava rada cigansko glasbo, kadar koli sva veseljačila, sva si pela komade iz filma Cigani letijo v nebo. Boris je napisal scenarij za film Kormoran in dal glavnemu junaku ime Zoran. Imel sem občutek, da je imel mene v mislih za glavno vlogo, kar je bil zame velik kompliment, a sem zmogel dovolj samokritike, kar pri mojem egu ni bilo preprosto, da sem priznal, da nisem igralec, da nimam pojma. Dobil sem »tolažilno« nagrado, delal sem glasbo za film. Ko je Boris v Kinoteki slavil 80-letnico, sva ga z Barbaro ponovno gledala. Ugotovila sva, da je lepo preživel ta leta in takrat 22-letna Barbara je odigrala nekaj razburljivih scen, ki bodo veselile še številne rodove. Potem sva sodelovala še pri filmu Trinajstica in v gledališču, a je iskrica preskočila pet let kasneje. To bo pa povedala Barbara.

Barbara: Ko sem bila še na akademiji, me je Tomaž Pandur predlagal za soigralko Borisu Cavazzi v Dantonovem primeru. Tam sva se spoznala in ponudil mi je vlogo v Kormoranu. Zoranu sem neskončno hvaležna, da je vlogo v Kormoranu zavrnil, ker je bila to moja prva filmska vloga. In v veliko olajšanje mi je bilo, da je glavno vlogo igral Igor Samobor. Z Zoranom sva se srečala naslednjič kot soigralca v seriji Pripovedke iz medenega cvetličnjaka, režiserja Boža Šprajca. Tam je scena, kjer se je vse skupaj začelo. Na televiziji so mi naredili fotografije tistih trenutkov, tako jih imava dokumentirane.

Zoran: Od doma nisem bil navajen, da bi se veliko pogovarjali, še posebno ne o mojih napakah. Mačo pristop. Če me pogledate danes, sem prijeten gospod, ki se potrpežljivo spusti v pogovor, da bi rešil svet.   

Ni bila ljubezen na prvi pogled?

Oba: Ne.

Barbara: Njemu sem se zdela razvajena.

Zoran: Bila je ljubezen na 37. pogled. Kar je za kasnejši odnos dobro, nimaš iluzij in napačnih predstav. Dobro sva se poznala, preden sva postala par.

Kaj ste si pa vi mislili o njem, Barbara? Bil je znan, za njim je bila kariera enfant terribla …

Zoran: No, da slišimo.

Barbara: Gledala sem ga skozi njegovo javno podobo, na snemanju pa sva imela čas, da sva se pogovarjala, in počasi sem odkrivala, koliko skupnih točk imava, stvari, ki naju zanimajo, da znava nasmejati drug drugega … Tako sva se počasi medila.

Kaj je za vaju privlačno pri ljudeh? Kaj drugega naredi zanimivega?

Barbara: Z današnjega pogleda to, da Zoran ni samo moj ljubimec, oče mojih otrok, ampak moj najboljši prijatelj. Sprejema me takšno, kot sem. Ni mi treba blefirati, delati vtisa, in kadar nisem okej, me še vedno sprejema.

Zoran: Vse drži. Obstajati pa mora še osnovni eros. Midva sva pravzaprav planila drug na drugega. Še danes greva nekaterim ljudem na živce, ker nenehno tičiva skupaj, se posvetujeva, še otroci naju včasih čudno gledajo. Zelo pomembno je bilo, da ima Barbara smisel za humor, brez tega sploh ne bi šlo. Najina značaja se dopolnjujeta in sta ustvarjalna. No, sem sodijo tudi tehnike sobivanja, prepir, včasih tudi glasen, ki se potem spremeni v katarzo, pa zaupanje, občutek varnosti. In tisti enfant terrible se je vkrcal na barko, pomahala sva mu v slovo in je odplul …

Katera lastnost bi vaju absolutno odvrnila?

Zoran: Laganje. Tudi ne bi prenesel, če bi bila partnerica fašistka ali bi imela kakšne čudne navade. Že to, da navija za drug nogometni klub kot jaz, je velik kompromis.

Za katerega?

Barbara: Olimpija. Tudi v angleškem nogometu navijava za različne klube, jaz sem za Manchester City …

Zoran: … jaz pa za Maribor in Manchester United.

Za koga sta navijala v finalni tekmi Lige prvakov?

Oba: Za Liverpool.



Vrnimo se k vprašanju o lastnostih.

Barbara: Mene bi od človeka odvrnilo to, da mu ne bi mogla zaupati ali da bi me hotel na silo spremeniti. Saj ljudje se spreminjamo, ampak takrat, ko se sami odločimo za to. Danes razmišljam drugače, kot sem pri 25 letih, to pa nepomeni, da me je Zoran spremenil. Problem nastane tudi takrat, ko partnerja rasteta v različne smeri. Pri naju se to ne dogaja.

Pravita, da je bistveno zaupanje. Kaj to pomeni?

Barbara: Da veš, da te partner ne bo pustil na cedilu, veš, da je nekje zate in da si tudi ti nekje zanj.

Moj prijatelj pravi, da je pomembna tudi splošna razgledanost, ki jo preveri z letnico francoske revolucije.

Barbara: To ni prav težko vprašanje.

Zoran: No, jaz bi dodal vsaj še postulate francoske revolucije.

Se strinjata, da v odnosu med dvema lahko pridejo na plan zelo različne značajske poteze? Odvisno od tega, kakšne so značajske poteze partnerja.

Barbara: Ja, se strinjam. Nekdo, ki živi sam, se razvija drugače, kot bi se, če bi živel v partnerstvu. V partnerstvu se mi zdi zelo pomembno, da imaš prostor, da se razvijaš, in da daješ prostor drugemu.

Zoran: Sam moraš ugotoviti, kaj je dobro zate. Slabe stvari se razvijajo podzavestno, ne verjamem, da bi se človek namenoma spremenil na slabše. Midva sva vplivala drug na drugega tako, da sva bistveno drugačna značaja, kot sva bila pred 30 leti. Spremenila sva se na bolje.

Kako?

Zoran: Vzel si bom time out in še malo premislil, naj najprej Barbara pove.

V čem se je Zoran spremenil?

Barbara: Ena od stvari je, kako obvladuje svojo slavo. Gibljeva se v krogih ljudi, ki so postali slavni in povsem izgubili stik z resničnostjo. Streznitev pride, ko se popularnost zmanjša. Včasih se je to zgodilo tudi pri Zoranu, izgubil je stik z resničnostjo. Moram priznati, da sem ga nekajkrat prizemljila. Zadnjič sem poslušala Žižka, ki pravi, da svoj uspeh spoznaš šele v porazu ali padcu, ki sledi. Še k eni zadevi sem ga nagovorila, dobrodelnosti. Žal ne moremo ugoditi vsem številnim prošnjam za dobrodelne koncerte, ki jih dobivamo tedensko. Težko nam je, ko jih moramo toliko zavrniti.

Najbrž ste se tudi vi spremenili? Kako?

Zoran: Barbaro je najbolj spremenilo materinstvo.

Barbara: Zoran je imel tri otroke iz prvega zakona. Ko sva se odločila za skupno življenje, mi je dejal, da na svetu ni sam. Rekla sem mu, vzamem te z vsem, kar danes pomeni pet otrok in pet vnukov. Te izkušnje so me izjemno bogatile in zagotovo jih nimajo vsi. Za to priložnost sem res hvaležna.

Barbara: Zoran ima vrsto ljudi, s katerimi potuje, po regiji, po svetu, imajo svoj svet komunikacije, v katerega nimam vstopa. Nekatere stvari podeli z mano, nekaterih pač ne. In tako je prav. Ko hodi na koncerte, nikoli ne grem zraven. Razen če gre sam. Enako je z mano. Če pa začutiš, da ti nekaj ni všeč, moraš to povedati in se pogovoriti. Nočem pa biti Yoko Ono.

Kaj pa tekmovalnost med vama? Želja biti boljši od drugega.

Barbara: Nekaj od tega je Zoran prinesel v najino zvezo, na osebnostni ravni. Ko je kdo naredil napako, sem vztrajala, da ne ugotavljamo, čigava je krivda, poglejmo, kako bomo naslednjič drugače ravnali. V takih primerih je zelo bistven pogovor.

Zoran: Od doma nisem bil navajen, da bi se veliko pogovarjali, še posebno ne o mojih napakah. Mačo pristop. Če me pogledate danes, sem prijeten gospod, ki se potrpežljivo spusti v pogovor, da bi rešil svet.

Barbara: Ne strinjam se, da sem te jaz prevzgojila. Nič se ne bi spremenilo, če se ne bi hotel pogovarjati z mano. Sam si se prevzgojil.

Zoran: Saj, to sem hotel povedati, očitno ni šlo v nekaj stavkih. Hočem reči, da moja moškost ob tem ne trpi, moj ego je doma drugje. Mene se ne dotaknejo opazke tipa, zakon je zveza dveh ljudi, v katerem ima eden vedno prav, drugi je pa mož. Ko je Barbara nehala igrati …

Vam je kdaj žal?

Barbara: Ne.

Zoran: No, med igralstvom in materinstvom se je zgodila razprava in krajši konec je potegnilo igralstvo. Potem ko je Barbara naredila magisterij iz menedžmenta neprofitnih organizacij, sta se področji najinega dela najbolj zbližali. Imela sva svoje društvo, ki je skrbelo za mojo glasbeno kariero, ukvarjala pa sva se še s produkcijo gledaliških predstav, glasbenih večerov Sorodnih duš, koncertov, danes je uresničila že tretjo kariero v življenju, področje komunikacije in družinske mediacije. Zdaj je takšna strokovnjakinja na tem področju, da ji niti po nedeljskem kosilu ob kavi ne moreš ugovarjati.

Zoran: Ne, čeprav bi bilo tudi ekonomsko bolje, da bi jo imela, kar bi tako porabila bistveno manj vode. Po mojem se človek sam potisne v varanje, kar zgodi se ne. Po mojih debelih izkušnjah me ne more nihče prepričati, da pade kar z Marsa.   

Vaša kariera igralke je bila uspešna, mi je pa jasno, da družina zahteva svoje. Ampak zakaj taka odločitev? In zakaj ravno za to, kar počnete danes?

Barbara: Ni se zgodilo čez noč. Bila sem samozaposlena in ko si mlad, je vlog veliko, potem pa vedno manj. Sčasoma se nisem mogla tako preživljati. Z Zvezdano Mlakar sva ustanovili društvo in sami delali predstave. Bili sva prvi, ki sva se vozili s sceno in reflektorji v avtu po vsej Sloveniji in bili pri tem izjemno uspešni. Če uspe bendom, zakaj ne bi tudi gledališčnikom. Kmalu je bilo takih producentov veliko, vedno teže je bilo najti sponzorje. Dodatna težava je bila, da sva sponzorje iskala oba z Zoranom, vsak za svoje področje. Morala sva se odločiti, kaj bova. Odločitev je bila Zoranova kariera, ker je bilo jasno, da se bomo tako laže preživljali. Producirala sem še nekaj predstav, na katere sem še danes ponosna, recimo Sahib, avtorja Nenada Veličkovića, leta 2008. Igral je Branko Završan in režirala Ivana Djilas. Po predstavi sem organizirala pogovor, ne o predstavi, temveč o temah, ki jih knjiga odpira. Okrogla dvorana CD je bila polna. To je nekaj, kar danes ob predstavah pogrešam. Potem sem si želela početi kaj drugega, novega. Šla sem se izobraževat o mediacijah. O transformativni mediaciji, mediiraš pogovor med dvema, ki ne znata komunicirati med sabo. Kako se pogovarjati, da se tudi poslušaš.

Načeloma za odnos v zakonu veljata dve načeli. Povejmo si vse, naravnost, ne glede na to, ali to koga prizadene, ali pa ne zamujajmo priložnosti, da smo tiho. Kaj je za sobivanje bolje?

Zoran: Od doma imava dva diametralna principa. Mi se nismo veliko pogovarjali, še danes telefonski pogovor opravimo v minuti in pol, enkrat na štirinajst dni. Barbara pa ravno nasprotno, znotraj svoje družine ima vsakodnevni brifing, vsi se kličejo med sabo in si vse povedo.

Vas to moti?

Zoran: Ne. Zabava me. Poskušam razumeti, kako se ji ljubi toliko govoriti o vsem. Midva sva se našla nekje na sredini. Ko sva postavila najin modus vivendi, sem povsem sproščeno govoril o vsem, ker je bilo vse res. In to še vedno počnem. In tudi poslušam in slišim druge ljudi. Če mi Barbara kaj zamolči, pa verjamem, da je to storila z razlogom. Da me ne prizadene, ne zmede; zaupam ji, da je presodila, da ni treba, da mi pove.



Kakšen odnos imata do varanja?

Zoran: Ko sva položila temeljni kamen za najin odnos, sem s tem opravil. Po bogatih izkušnjah, zapletanju v laži in izmišljotine, se počutim nekako osvobojenega. Diham, kot bi obrnil list in začel na novo. Bil sem zelo ljubosumen, posledica moje nesamozavesti. Ko nisem več potreboval te vrste potrditev, je tudi ljubosumje izginilo. Če bi se danes kaj podobnega primerilo, zagotovo ne bi burno reagiral. No, ne bi pa mogel biti tako stoičen kot tista gospa, ki jo mož zaloti z ljubimcem v spalnici. Ljubimec se brez besed obleče in odide, gospa pa pravi možu, lej, niti tebi dober dan, niti meni adijo.

Barbara: Varanja je veliko vrst, ni samo telesno, vprašanje je, kaj bi koga prizadelo, s tem se v družinski mediaciji velikokrat srečujem. So to sporočila, ki si jih partner izmenjuje s kom, moškim ali žensko, ali kaj drugega? Se mi zdi pa pošteno od partnerja, da pove, če se mu zgodi ljubezen. Če so to samo hipne zadeve, potem je škoda, da bi načele odnos. Tega pri naju ne bi dopustila, preveč sva vložila v odnos, da je tak, kot je. Vsekakor pa se je treba pogovarjati.

No, zadnjič sva gledala z Zoranom nadaljevanko, v kateri je igrala mlada, zelo luštna igralka. Ko je Zoran že tretjič pripomnil, da je pa res luštna, sem ga vprašala, ali me mora skrbeti. Odgovoril je, da mene ne, pač pa Monico Bellucci.

Zoran: Svoje čase sva imela pri Barbari veliko kad, ki sva jo napolnila z vodo in peno, zlezla sva noter in se pogovarjala. To pogrešam …

Kaj kadi nimata več?

Zoran: Ne, čeprav bi bilo tudi ekonomsko bolje, da bi jo imela, kar bi tako porabila bistveno manj vode. Po mojem se človek sam potisne v varanje, kar zgodi se ne. Po mojih debelih izkušnjah me ne more nihče prepričati, da pade kar z Marsa.

V razmerje prinesemo tudi kup socialnih stikov, ki jih, nekaterih, ne delimo s partnerji. Bi jih morali? Vse?

Barbara: Zoran ima vrsto ljudi, s katerimi potuje, po regiji, po svetu, imajo svoj svet komunikacije, v katerega nimam vstopa. Nekatere stvari podeli z mano, nekaterih pač ne. In tako je prav. Ko hodi na koncerte, nikoli ne grem zraven. Razen če gre sam. Enako je z mano. Če pa začutiš, da ti nekaj ni všeč, moraš to povedati in se pogovoriti. Nočem pa biti Yoko Ono.

Na vaši spletni strani sem prebrala, koliko koncertov je napovedanih za letos. Veliko vas ni doma.

Zoran: Za ta poklic sem se odločil, ko sem ugotovil, da sem se za to rodil, za ti dve uri na odru.

Uživate?

Zoran: Ja, uživam. To pa pomeni tudi veliko odpovedovanja. Zamudim večino družinskih proslav, rojstnih dnevov, obletnic, ker so takrat moji delovni dnevi. Po treh dneh doma postanem nervozen, kar pa nima nobene zveze z najinim zakonom, s tem, da ne bi bil rad doma. Si take vrste nomad. Tudi ko ležiš doma na kavču, si to. Zagotovo morava imeti vsak svoje življenje ob skupnem. Svojo intimo, za katero Barbara rada reče, ne lezi mi v glavo.

Po našem pogovoru bi sklepala, da sta zadovoljna z vajinim življenjem, tem, kako ga živita.

Oba: Ja.

Glede na to, da sta svobodnjaka in da je finančna nestabilnost ena od značilnosti tega življenja, je bila družina kdaj finančno ogrožena? Dajete na stran za slabe čase?

Barbara: Ne. Bili so vzponi in padci. Ko smo imeli denar, smo veliko potovali. Z otroki. In ob finančni krizi 2008 sem si rekla, kako dobro, da smo vlagali v potovanja, tega nam ne more vzeti nihče. Verjetno bi se kakšni finančni svetovalci držali za glavo ob tem, za kaj porabimo denar, a se vedno tolažim s tem, da znam početi veliko stvari, in če bi bila res kriza, bi pač pospravljala. Sprejemala sva razumske odločitve, recimo o stanovanju. Imeli smo prelepo, veliko stanovanje v centru Ljubljane. Ko je postalo finančno breme, sva ga prodala in se preselila v manjše, ki ga finančno zmoreva.

Razmišljate o tem, kaj bosta, ko bosta stara?

Zoran: Ja, večkrat.

Barbara: Vedno bolj.

Zoran: Moral si bom zagotoviti stabilen vir dohodka, z avtorskimi pravicami, stabilno kariero, nastopal bom do konca.

No, Jimmy Stanič je star 90 let, pa še vedno nastopa.

Zoran: Genij je. Bister in duhovit. Tudi zase ne vidim možnosti, da bi bil penzionist v nekem romantičnem smislu.

Barbara: Če ne bo bolezni …

Operirani ste bili na srcu, kajne?

Barbara: Za operacijo smo vedeli pol leta prej, a je bilo za to, da finančno uredimo stvari, malo časa. Takrat je bilo tudi moje delo povezano z Zoranovim. Postrgala sva vse prihranke, ki sva jih imela v zavarovanju …

Ampak zdaj se dobro počutite?

Zoran: Ja.

Nekje sem prebrala, da živite bistveno manj stresno. Ne delujete ravno kot človek, ki bi bil pod stresom česar koli.

Zoran: Odločil sem se, katere stvari me bodo živcirale in katere ne. Moral sem se.

Barbara: Zoran je v poslu popoln kontrolfrik. Vse je nadziral, priprave na koncert in potem bil še izvrsten na odru. Tega se je osvobodil in prepustil menedžerju.

Zoran: Če vse delaš sam, če si selfmade man, je to logično. Če si ego in si vložil veliko truda v kariero, toliko bolj.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE