Malčki (stari od 3 do 7 let) so se zvijali pred kamero, blebetali od staršev naučeno besedilo in bili popoln prizor sodobnega marketinga. Zaprla sem video, a prizora mi še nekaj dni ni uspelo pozabiti. Začela sem premlevati, kaj za vraga se dogaja v glavah nekaterih staršev, da svoje otroke tako nemarno izpostavljajo javnosti. Seveda ni šlo zgolj za nedolžen posnetek ponosnih staršev, ki s svojimi prijatelji delijo prikupne trenutke odraščanja, v ozadju je bila krepko plačana kampanja veletrgovca. In potem se človek vpraša, ali je danes res vse naprodaj? Tudi otroška nedolžnost? Tudi otrokova pravica do otroštva? V tem kontekstu prastare pravljice, v katerih mati čarovnici proda prvorojenca v zameno za ščepec magije, zasijejo v povsem realistični luči. 

Se še spomnite, kako smo se pred leti zgražali nad tem, kako nekatere zvezdnice s čivavami in drugimi majhnimi psi ravnajo kot z modnimi dodatki? No, danes nihče več ne trzne, ko enako počnejo spletne vplivnice s svojimi otroki Oglaševanje otroka se začne že v maternici, ko na družbenih omrežjih objavljajo nosečniške trebuhe. 

Pa sem brskala po svoji glavi še naprej in skušala najti razlago, zakaj nekateri starši privolijo v takšne ponudbe. Spomnim se intervjuja z enim od slovenskih vplivnežev pred leti, ki je na vprašanje, kaj čaka otroke vplivnežev, ki se že v plenicah pojavljajo v objavah na družbenih omrežjih, odločno zatrdil, da on svojemu triletniku vedno razloži, da gre za službo, torej plačano delo. Ob tem je še vztrajal, da otroka v nič ne sili, da se njegov triletnik pred kamerami zabava, in da bi delo takoj prekinili, če otroku ne bi bilo več všeč. O, in še to, denar od posla z ženo shranita na varčevalni račun tega otroka. Win-Win situacija, je razložil. 


Emmmm. Ja, če živiš v oblakih. Dajmo si naliti čistega vina, marsikatera odrasla oseba ni sposobna ločevati med profesionalnim in zasebnim življenjem, triletni otrok pa lahko? Triletnemu otroku je jasno, v kaj se spušča, ko »privoli« v oglaševalsko kampanjo, ki bo po celi Sloveniji bombardirala njegovo podobo? Pri treh letih se zaveda, da se s tem razgalja javnosti, da nekdo drug neodvisno od njegove volje trži njegovo podobo, da bodo sledili komentarji, nedvomno pozitivni, a prav gotovo tudi negativni. In ne glede na to, kako ga želijo njegovi ljubeči starši zaščititi (vprašljivo), ga bo popotnica otroške slave spremljala vse življenje. 

Nedvomno nekateri starši na to gledajo s pozitivnega vidika, ki ga prežemajo ambicije, rekoč: »že mlad je treba opozoriti nase«, »odpre se ti več možnosti za uspeh«, »zakaj ne bi že takoj izkoristil svojih talentov« in podobne buče. Kaj pa sporočilo, ki ga s tem prenašajo otroku že od malega, tisto, da »uspem in preživim lahko tako, da prodam sebe, svojo podobo, svoje telo«? Zapovedi sodobne prostitucije skratka. 

Foto: Zenza Flarini/Shutterstock

Se še spomnite, kako smo se pred leti zgražali nad tem, kako nekatere zvezdnice s čivavami in drugimi majhnimi psi ravnajo kot z modnimi dodatki? No, danes nihče več ne trzne, ko enako ali še hujše počnejo spletne vplivnice s svojimi otroki. Oglaševanje otroka se začne že v maternici, ko na družbenih omrežjih objavljajo nosečniške trebuhe, posnete z vseh možnih zornih kotov. Ko dojenček končno pokuka na ta krasni novi svet, pa se mora nemudoma spoprijateljiti tudi s kamero, saj gredo fotografije mamice in otroka pri najrazličnejših naročnikih za med.   

Novodobni starši operirajo prav po tej agendi. Oni lahko svoje otroke silijo v vse mogoče poze za tistih milijon všečkov na družbenih omrežjih, ko se bo vsul plaz kritik, bodo pa zavzeli vlogo žrtve in jokcali, kako nestrpni so ljudje in koliko sovraštva veje iz njih. 

Ob vsem tem se seveda odpira fundamentalno vprašanje: Ali se ljudje (vsaj večina) danes res ne zavedajo, kakšne posledice bodo nosili s svojo vseprisotnostjo (in vseprisotnostjo svojih otrok) na družbenih omrežjih? Ja, precej ljudi si je ogledalo film The Social Dilemma, a po prvem šoku so ga pospravili nazaj v zaprašene kotičke svojega spomina, kot še nešteto drugih neprijetnih informacij o življenju v digitalni dobi, ki nam kvarijo vsakdanji fajn. Zakaj bi se vznemirjali s posledicami svojih dejanj, ko pa je tako prijetno, božajoče, hranljivo, ko prileti tisti všeček in nam stisne potrditev »pomemben si« ter prinese socialni aplavz, po katerem danes hrepeni ogromno ljudi. 

Foto: SPF/Shutterstock

A posledice so tu in zdaj. Če se navežem kar na najbolj zloglasni aktualni primer: britanski princ Harry in njegova soproga Meghan Markle ter njuna bitka z mediji. Boj, ki ga bijeta, je za marsikaterega medijskega strokovnjaka absurden, saj si ne želita samo zasebnosti, ne, želita se pojavljati v medijih in uživati v privilegijih, ki jih prinaša slava, a vse mora biti narejeno v pozitivnem duhu. Torej nobene kritike, prosim. Realistično? Niti ne. Ali kot bi rekli Angleži: »You can't have your cake and eat it too.« Oziroma ko enkrat poješ torto, je nimaš več. In zdi se mi, da novodobni starši operirajo prav po tej agendi. Oni lahko svoje otroke silijo v vse mogoče poze za tistih milijon všečkov na družbenih omrežjih, ko se bo vsul plaz kritik, bodo pa zavzeli vlogo žrtve in jokcali, kako nestrpni so ljudje in koliko sovraštva veje iz njih. 


Da smo si na jasnem, sovražni govor preziram, ne morem pa razumeti naivnosti teh ljudi. Če hočeš biti javna oseba, moraš pač sprejeti pohvale in kritike. Nikoli ne boš ugajal vsem, to je preprosto nemogoče. Ali ti zraste trda koža, ali pa ne prodaš svoje zasebnosti in dostojanstva. 

A hipokrizija je postala vrednota. Danes bi vsi vse, tudi če eno izključuje drugo. Da se! Da se pridigati o uničevanju planeta in o izkoriščanju delavcev, hkrati pa reklamirati cunje ponudnikov hitre mode. Da se, ker to pač »pali« in prinese klike ter mastne denarce. 

In da se vrnem k staršem, ki za profit izpostavljajo svoje otroke na družbenih omrežjih, zanima me, ali so se kdaj vprašali, kako bo njihov podmladek gledal na to čez deset, dvajset let. Se bodo fotografij in videov spominjali z nostalgijo ali grenkobo v ustih? Jim bo to, da so za vedno zacementirani med zadetki na Googlu, prineslo uteho ali frustracijo? Jaz imam še pri svojih 31 letih pomisleke o tem. Nimam Instagrama in vedno bolj se sprašujem, zakaj sem v zgodnjih 20. delila kaj na svojem Facebooku. Res je, bilo je prikladno deliti trenutke s prijatelji, ki jih ne vidim pogosto, a z leti mi je vse bolj postal všeč tisti gumb »zasebnost«. 

Foto: TY Lim/Shutterstock

Če damo slabo vest posameznika na stran, pa je tu še zakonska podlaga, ki v naši državi določa, kako naj starši zastopajo pravice svojih otrok. Družinski zakonik vsebuje splošno normo, po kateri bi morali starši skrbeti za interes svojih otrok. Takole se glasi njegov 7. člen: »Starši v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom skrbijo za korist otroka. Otroke vzgajajo s spoštovanjem do njihove osebe, individualnosti in dostojanstva.« Poleg tega pa isti člen določa tudi, da velja, da starši delajo v korist otroka le, če zlasti ob upoštevanju njegove osebnosti, starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju. Tu je še 137/2. člen Družinskega zakonika, ki poleg tega jasno določa, da morajo starši svojim otrokom omogočiti zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. 

Seveda pa v podalpski deželici, kjer je najvišji zvezdniški status to, da si bil povabljen na Kmetijo slavnih, taki kriteriji ne obstajajo. Pri nas bi ogromno ljudi naredilo vse za drobtinico medijskega pompa. 

Pa s takim početjem to res počnejo? To je seveda stvar debate. Kaj je interes otrok? To, da že kot malčki bogato služijo s svojim telesom ali je interes, da se varuje njihova zasebnost in se jim omogoči normalno otroštvo, stran od žarometov? Kdo bo tukaj presojal o pravem interesu? Interesu otrok, da smo si na jasnem in ne interesu staršev. Potem pa je tukaj še javni interes. En klik, ena objava in že so vstopili v medijski prostor, ki ga poganja tudi interes javnosti. Kakšno pravico do zasebnosti jim bo okolje še omogočilo, po tem, ko bodo starši iz njih naredili zvezde? 


Nekateri največji svetovni zvezdniki imajo verjetno zelo tehtne razloge, zakaj svojih otrok nikoli ne pokažejo javnosti. In tega se dosledno držijo. Nobenih objav na družbenih omrežjih, nobenih ekskluziv medijem. To spoštujem. Očitno se zavedajo, da je slava muhasta prijateljica in da je, ko enkrat odpreš vrata javnemu življenju, te duri težko zapreti. Seveda pa v podalpski deželici, kjer je najvišji zvezdniški status to, da si bil povabljen na Kmetijo slavnih, taki kriteriji ne obstajajo. Pri nas bi ogromno ljudi naredilo vse za drobtinico medijskega pompa, za poziranje na »rdeči preprogi« še ene premiere v kinu, za darilno vrečko na tednu mode, za omembo njegovega ali njenega imena na rumenih straneh. Skratka, totalna razprodaja teles in predvsem duš. 

Zanimiva je povezava duše in fotografije. Ameriški staroselci so denimo verjeli, da ti fotografija vzame del duše. Zelo nezaupljivi so bili do tega izuma. Morda pa to ni bilo le vraževerje. Morda so imeli strahotno vizijo prihodnosti, časa, ko se bomo z delitvijo svojih podob na družbenih omrežjih razsekali na milijone koščkov, od ljudi pa bodo ostale le prazne lupine brez vsebine. Ker kjer ni duše, ni vsebine.