Lansko leto sem po skoraj 20 letih spet sedla na konja. Želja je v meni gorela vse od otroštva, ko si preprosto nismo mogli privoščiti, da bi se z jahanjem ukvarjala več kot en konjeniški tabor na leto. Zdaj sem bila že nekaj let samostojna, s službo in plačo, ki mi je omogočala, da poleg astronomskih najemnin v Ljubljani denar namenim še konjičku po lastni izbiri. Vpisala sem se v tečaj jahanja in ponovno pričela vse lekcije od začetka. Bilo je osvobajajoče. Pobeg od stresa, ki ga doživiš na konjskem hrbtu je nekaj neverjetnega. Ko sem šla v hlev, sem končno za nekaj ur pospravila telefon in v tistem mini oddihu tudi na elektronska sporočila nisem odgovarjala. Po enem letu sem imela že dovolj znanja, da sem lahko najela svojega konja. Precej več odgovornosti, a to paše k športu. Ni mi bilo težko, sem pač odpovedala marsikatero druženje in čas raje prebila v konjušnici.

Se sploh zavedamo, kako čudovita so naša telesa? V naslednjem trenutku lahko izgubiš dar vida, sluha, govora, pristaneš na vozičku ali obležiš s trajno poškodovanimi možgani kot rastlina.   

Pred dobrima dvema mesecema, bilo je toplo majsko dopoldne, sonce pa je že prijetno pripekalo, sem konja peljala na pašo. Ob pogledu na zeleno travo je postal nemiren in še preden sem trenila z očesom, je podivjal proti njej. Poskušala sem ga ustaviti, potegnila za povodec, a je bil že predaleč. V slovo je le še brcnil z zadnjo nogo in njegovo kopito je našlo moj obraz. Top udarec, bolečina in trenutek slabosti, ko sem se zavedla, kaj se je pravkar zgodilo. Zamajala so se mi tla pod nogami in obležala sem. Z rokami sem si zakrivala obraz, poskušala doumeti, kako huda je poškodba. Trava se je barvala rdeče pod krvjo, ki je lila iz mene, in ko sem hotela odpreti desno oko, je bila pred menoj le tema. Popadel me je strah. Bom oslepela? V naslednji milisekundi pa že, možgani, notranje krvavitve. Je to konec? Okrog mene so se zgrnili ljudje, drugi jahači iz kluba in mimoidoči. Poklicali so rešilca, nato še mojo mamo. »Samo ne mami,« sem pomislila. Njo je bilo ves čas najbolj strah, da se mi med jahanjem zgodi kaj hudega. »Kap jo bo, ko bo slišala,« sem rekla. Pa je vseeno ohranila mirno kri. Z menoj je šla na urgenco, tudi oče. Sestra je poiskala zamenjavo v službi in prihitela takoj, ko je lahko. Vse jih je skrbelo, družino, prijatelje, sodelavce. En usoden trenutek, pa se ti lahko življenje zasuče za 180 stopinj.

Zatečena desna stran obraza v vsej svoji utripajoči zabuhlosti sprva ni razkrivala veliko. Ko so si me v bolnišnici med seboj podajali specialisti, niso vedeli, ali bo potrebna operacija, rekonstrukcija čeljusti, zob … Računalniška tomografija glave je nato pokazala, da je večino sile udarca prestreglo mišično in maščobno tkivo ličnice, ki je tako možgane obvarovala pred najhujšim. Zlomljena je bila le desna orbita. Presekano kožo pod obrvjo so zašili, ko je splahnela oteklina pa sem lahko odprla tudi oko in pomirjena spoznala, da vidim. Če ne bi ob nesreči imela na nosu sončnih očal, ki se niso zdrobile, ampak na steklu dobile le udrtino od kopita, bi se morda zgodba končala drugače.  

Imela sem veliko srečo. To mi je zatrdil vsak specialist, ki sem ga v naslednjih tednih obiskala. Zlomljena kost se bo zarasla v nekaj mesecih, poškodovani obrazni živec se bo obnovil v dobrem letu, brazgotini nad očesom in na licu bosta zbledeli, sinus pa bo morda celo življenje občutljiv na vplive okolice. Lahko bi bilo še vsaj tisočkrat huje. Tega sem se vsak dan bolj živo zavedala. Sploh kadar sem čez dan zaprla oči ali preden sem zvečer zaspala. Spomin na udarec je bil jasno zapisan v moje misli in vsakič ga je pospremila živa bolečina v desnem licu.

Te roke, ta stegna, ta pljuča, ti omogočajo, da vsakič znova globoko zajameš zrak in počneš, kar te je volja. Nimajo vsi takšne sreče. Žalostno, da se tega največkrat zavemo, šele ko je prepozno. 

Od takrat sedaj vedno bolj premišljujem o nevarnostih in tveganjih ter norostih, ki jih počnemo, ko se tako brezbrižno igračkamo s svojim telesom in zdravjem. Na nedavni rojstnodnevni zabavi prijatelja me je presenetil pogovor deklet. Bile so moje vrstnice, mlade, lepe, urejene, že nekoliko opite, ko so prišle na dan s frustracijami. Pričelo se je s celulitom. Zlajnana fora, kako ga moški nimajo, ker je grdo, in nato povsem resno in zaskrbljeno, kako ga dejansko odpraviti. Kaj deluje? Masaža, kreme, hujšanje? Načinov je nešteto, samo odprite denarnico. Dobro, kaj pa strije? Tudi te jih skrbijo. Se jih sploh da odpraviti? »Ne,« posežem v pogovor. »Ko jih enkrat imaš, so na tvojem telesu za zmeraj. Pa kaj,« sem eno izmed najbolj gorečih zaskrbljenk poskušala pomiriti. »Če so pa tako grde,« potarna. In takrat me spreleti. V brazgotini na desnem licu začutim vročo bolečino, ko me butne spoznanje, kako žalosten je pravzaprav pogovor pred menoj. Pogledam jo, vsa dekleta zbrana v tem krogu pravzaprav. »Zakaj ne bi na strije gledale kot na sledi, ki jih je na tebi pustilo življenje?« Ob bližnjem srečanju s konjskim kopitom v obraz se človek malo manj obremenjuje s sivimi lasmi, gubami in odvečnimi kilogrami. Se sploh zavedamo, kako čudovita so naša telesa, pomislim. V naslednjem trenutku lahko izgubiš dar vida, sluha, govora, pristaneš na vozičku ali obležiš s trajno poškodovanimi možgani kot rastlina. Te roke, ta stegna, ta pljuča, ti omogočajo, da vsakič znova globoko zajameš zrak in počneš, kar te je volja. Nimajo vsi takšne sreče. Žalostno, da se tega največkrat zavemo, šele ko je prepozno. 

In tako si še enkrat znova zaobljubim: »Čudovito si, moje drago telo! Imela te bom rada, ne glede na lepotne smernice in zlobne komentarje nezadovoljnih ljudi.« Samo eno si, tako kot to življenje.