»Prvo polovico življenja nam uničijo starši, drugo pa otroci.«
- aforizem

»Dokler mislite, da je za vse kriv nekdo drug, boste zelo veliko trpeli.«
- dalajlama Tenzin Gaytso

»Niti kapljica dobrote niti zrno zla ne ostaneta nepovrnjeni.«
- Jalal al-Din Rumi

Ko sem prišla pri rosnih devetnajstih letih v Ljubljano študirat, sem se soočila z nasvetom enega tedaj vodilnih psihologov v nekdanji Jugoslaviji, ki je otrokom, ki so se slabo počutili v družbi svojih staršev, svetoval, naj z njimi prekinejo ali močno omejijo stike. Moja prva reakcija na to je bila veselje, češ, glej, stroka me podpira, da sem ušla strogi vzgoji in da imam pravico ostati izven njenega dosega. Drug občutek, ki me je oblil ob misli, da bi omejila stike s starši, ki so me imeli nadvse radi, pa je bil bolečina. Bolečina zaradi krivice, ki bi jo naredila mojima ljubečima staršema, ki sem jima zamerila, da sem morala biti vsak večer doma ob 20. uri, ob sobotah izjemoma ob 21. To je bila moja huda travma.

Ko sem se poročila, mi je moja stara mati po očetovi strani modro zašepetala: »Nikoli ne govori možu čez svoje starše. Starši ljubijo otroka do zadnjega diha, za moža pa se nikoli ne ve, do kdaj bo.« 

Toda, zdaj sem daleč stran od doma. Imam vso svobodo ostajati zunaj, kolikor bom hotela, sem dojela in istočasno razumela, da ni razloga izogibati se staršem. Celo nasprotno, pogrešala sem jih in pogosteje, kot bi bilo potrebno, odhajala domov. Občutek »svobode« je ostal, čeprav sem se zvečer domov vračala ob istem času, kot, ko sem živela pri starših. Učila sem se slovenščino, brala knjige in pripravljala izpite, potrebovala sem dvakrat več časa kot slovenski študentski kolegi, ker nisem znala jezika. Gledala sem naprej, v prihodnost. Imela sem cilj. Nisem brskala po otroštvu, ker sem živela v sedanjosti, ki mi je bila všeč.

V mentaliteti kulture okolja, iz katerega izhajam, so starši nedotakljivi: ne kritizira se jih in ne opravlja se jih svojim prijateljem. Kajti, vzgojeni smo vedoč, da se trudijo po najboljših močeh, dati nam, otrokom, tisto, za kar so prepričani, da je za nas najboljše. Da se vsaka grda beseda, grda misel ali grdo dejanje, ki ga narediš staršem, posebej materi, ki te je rodila, vrne tebi skozi tvoje otroke in da je to največji greh pri bogu. Tudi ko sem se poročila, mi je moja stara mati po očetovi strani modro zašepetala: »Nikoli ne govori možu čez svoje starše. Starši ljubijo otroka do zadnjega diha, za moža pa se nikoli ne ve, do kdaj bo.«

Danes pa vlada neki čuden trend, ko otroci na ves glas opravljajo svoje starše svojim partnerjem, prijateljem, znancem … Seveda pri nekaterih za to obstajajo tehtni vzroki, ki so skrajno boleči, in zanje je upravičeno, da se po pomoč zatečejo k stroki oziroma terapevtom. Zanimiv pa je neki drugi pojav, ki je pritegnil mojo pozornost, in sicer, kako je v znani evropski kraljevi družini med bratoma prestolonaslednikoma prišlo do zdrahe, ki sta jo povzročili njuni priženjeni soprogi. Tudi zdaj, na potovanju po Bosni, sem slišala nešteto podobnih zgodb o tem, kako je rivalstvo med mladima snahama, povzročilo razpad odličnih ljubečih odnosov med bratoma, ki sta imela skupaj uspešen poslovni imperij. Do razkola prihaja tudi med sestrami, ker njihovi možje ne najdejo skupnega jezika. Najbolj boleče pa je, ko tako imenovani »prišlek« v družino, ki je prej živela v ljubeči harmoniji, zanese konflikte med svojega partnerja in njegove starše.

Če pogledamo zgodovino, to naj ne bi bilo nič čudnega, svet je nastal zaradi rivalstva, ljubosumja, zavisti in slabe samopodobe Abela, ki je ubil Kajna. Pa vsi umori med brati in sestrami, med strici in nečaki, celo med otroki in starši v vladajočih družinah v boju za oblast, moč in denar. Na drugi strani pa Božje besede, ki se ponavljajo v vseh svetih knjigah: »Ne spletkarite … Spletkarji bodo najhujše končali … So ljudje, ki so najslabše zapisani pri Bogu.«

Mogoče je Karma bolj popustljiva, manj dosledna in bolj razumevajoča do otrok, ki se pritožujejo čez lastne starše, je pa zato veliko bolj neizprosna do nas, »prišlekov«. 

Seveda sem tudi jaz kot mlada žena bila jezna na svojo taščo. Ko sem se potožila svoji mami, mi je svetovala: »Vem, da te boli in da se ti godi krivica. A nikoli ne smeš svojemu možu potožiti čez njegovo mamo. On jo ima rad in mu to ne bo všeč. Le izgubila boš ugled v njegovih očeh. In obratno spoštoval te bo, če boš na lep način sama znala urediti odnose z njo. Otroke boli, če tuji človek govori čez njihove starše. Če ljubiš svojega moža, mu ne povzročaj takšne bolečine. Mati je samo ena.« In res, tudi jaz in moja tašča sva se učili in po nekaj spodrsljajih naučili urejevati najine odnose mimo mojega moža, njenega sina.

Zakaj vse to pišem? Zato, ker bi rada sporočila, da so straši, po »vesoljnih zakonih, ki se nikoli ne bodo spremenili«, zares nedotakljivi. Namreč, tudi meni so kot mladi in nezreli ženi, ušle kakšne neustrezne besede, misli ali dejanja (kazen z ne-obiskom in podobno) v tistem obdobju »prilagajanja«. A sem potem, ko sem bila najmanj pripravljena, (pre)plačala vse. Mogoče je Karma bolj popustljiva, manj dosledna in bolj razumevajoča do otrok, ki se pritožujejo čez lastne starše, je pa zato veliko bolj neizprosna do nas, »prišlekov«. Izstavi nam račun, od katerega ti potem, ko sami postanemo starši, lahko poči srce. Dobesedno.