Azra Širovnik ob izgubi matere: Povedala mi je nepozaben stavek

Njene življenjske prelomnice so že vrsto let navdih za njene romane. V njih želi Azra Širovnik predstaviti svet, kakršnega vidi s svojimi očmi.

To je svet mlade ženske, ki se je odpravila v Ljubljano, da bi zaživela na novo. Vmes pa se je zgodilo eno celo življenje, ki je kar ne neha učiti. Trenutno pripravlja novo knjigo, Pravljico za Dèsirèe. V njej bo, kot vedno, v središču ženska, ženska več generacij. Bo ona, bo vse, kar uči svojo vnukinjo, kaj pomeni biti mama in ne nazadnje nit, ki jo tke – da si na svetu res samo zato, da ljubiš, ne sovražiš.

Pričakovala sem, da bom od obupa »umrla«. A nisem. Prevzela me je radost, saj sem vedela, da je odšlo njeno telo, a da je ona še vedno v meni in ob meni. Začutila sem celo silno srečo in veselje. Ojej, Azra, sem si rekla, če si si izbrala norost, da laže preboliš izgubo, pa naj bo. (Smeh.) A ni bila norost.  

Ko vam je pred leti umrl oče, ste mamo vprašali, kaj bi spremenila, če bi lahko. Odvrnila je, da se nikoli ne bi poročila. Da bi potovala po svetu, opazovala, kako živijo drugi, in se nato namesto avtomatizma, ki ga je živela, odločila za pot, ki bi ji ustrezala. Obnemeli ste, saj ste njeno ljubezen do takrat videli kot samoumevno. Ko bo ta intervju objavljen, še ne bo niti mesec dni, odkar vam je umrla. Kako danes gledate na njene besede o ljubezni kot odločitvi?

Da bi vam lahko odgovorila, moram nazaj k očetu. Spomnim se, kako je bilo, ko mu je umrla mama. Takrat sva se pogovarjala o njegovih bratih in sestrah, ki so se bali zanj, kako bo sprejel njeno smrt, saj je bil nanjo izjemno navezan. Vsi so pričakovali, da se bo le stežka pobral, a je po njeni smrti mirno živel, spravljen sam s sabo. Kako to, sem ga vprašala, da si tako miren, ko pa so bili vsi prepričani, da boš najbolj trpel. Odgovoril mi je, da zato, ker ji je, ko je bila še živa, dajal vse, kar je lahko, da zato ničesar ne obžaluje. Medtem ko so njegovi bratje in sestre še leta po materini smrti trpeli njeno izgubo, ker so imeli slabo vest, je njegovo življenje šlo naprej. 

Razumela sem, kaj mi govori, zato sem šla po enaki poti. Odločila sem se, da bom dala, kar bom lahko. To je postal moj cilj, moj smisel, dati takrat, ko so ljudje ob tebi, in ne obžalovati izgubljenega časa. Svojo mamo sem imela zelo rada, cenila vsa njena prizadevanja in zanjo naredila, kar sem lahko. Mojega očeta je ljubila do zadnjega dne, o tem ni dvoma, a očitno se je, ko je umrl, v njej odprlo nekaj pozabljenega. Nikoli prej in nikoli kasneje mi ni rekla česa podobnega, in sicer da bi izbrala drugačno pot, če bi vedela bolje. Mislim si, da od moža, in najverjetneje tudi od nas otrok ne, ni dobila, kar je pričakovala. V nekem trenutku se je počutila ogoljufano, saj ji, tako si mislim, nihče ni priznal velikega žrtvovanja za nas. Tudi to njeno sporočilo sem razumela. 

Razumela sem, da je življenje, ki ga živim, tudi moje. Ko bom odhajala, bo meja med mojimi sanjami, pravico do samoizražanja, predanosti družini, prijatelji, jasna. Zavedala se bom, da ti otroci in mož ne morejo vrniti ničesar, kar daješ v žrtvovanju. A je obenem res, da ljubezen nikoli ni brez smisla vržena v veter. Jaz sem prav zaradi materine ljubezni ljubeča mama. Na svoji smrtni postelji ne bom govorila le, da sem dala vse, temveč tudi, da sem si marsikaj vzela, si brez slabe vesti odrezala kos torte. 

Kako se je v vašem življenju kazala materina odločitev za ljubezen?

Mama se je za ljubezen odločila zato, ker je je tudi sama dobila veliko. To ne pomeni, da je tvoje življenje vedno posejano z rožicami, le to, da lahko s svojimi odločitvami marsikatero pot oblikuješ v eno ali drugo smer. Mama je zrasla v kodeksu trdne družine, pravil, po katerih so se starši spoštovali. Vedelo se je tudi, kaj mora mati dati otroku. Veljalo je prepričanje, da je za stabilno prihodnost otrok družina najpomembnejša. 



Ko sem prihajala kot študentka iz Ljubljane domov, me je moja soba vedno pričakala čista in dišeča, iz pečice pa je že dišalo, da bi bila, ko pridem, hrana na mizi topla. To sem se naučila od nje in ponavljala tudi sama. Ne glede na to, od kod so moji prihajali domov, vedno sta jih pričakala čist in topel dom ter dišeča hrana. Mislim si, da so takšni obredi celo ključni, da družina ostane skupaj. 

Ne vem, ničesar ne vem. Le to morda, da marsikatera moja dejanja ljubezni kažejo nauke moje matere. Razlika med mojo in njeno generacijo pa je, da moji ni treba do zadnjega dne življenja čakati, da bi odpotovala, videla svet zunaj. Mami sem, ko je bila še živa, velikokrat rekla, kako lepo bi bilo, če bi kam šli skupaj. Niti slišati ni hotela, da bi moža pustila samega teden ali dva. Jaz s tem nimam težav. Torej ni vse samo ponavljanje, temveč tudi evolucija. Res pa je tudi, da je ženska balkanska narava veliko bolj podložna od slovenske. A na koncu velja, da človek ljubezen, če jo sam prejme, ponavlja. Če je ne, se je mora naučiti. Ljubezen je kot jezik. 

Ko se počutim izdano, ni moja prva misel ta, da drugemu nikoli več ne bom odpustila, temveč to, kako bom razčistila sama s sabo. Nočem se slepiti. V obraz sem si pripravljena vreči še tako kruto resnico. Papir pa je že dolgo eden od načinov, kako to resnico prenesti, jo preoblikovati, vzeti za svojo.  

Ne znam si predstavljati, kako vam je bilo ob materini smrti, ko zaradi zaprtih meja niste mogli iz Španije na Nizozemsko, da bi bili z njo. Kako ste sprejeli te, milo rečeno, nenavadne okoliščine?

Nikoli si nisem mislila, da se bo zgodilo kaj takega. Ko je umrla mama, so me prijateljice spomnile na naš dogovor, da bomo, ko pride njen čas, skupaj odpotovale tja. Ne le zato, da bi jo lahko držala za roko, ko bo odhajala, temveč tudi zato, da bi skupaj naredile njen pogreb res poseben. Ne znam vam povedati, kako silno sem si želela biti z njo ob njenih zadnjih urah. 

A malo pred njeno smrtjo se je zgodil čudež. Na oddelek, kjer je ležala, je leto prej prišla medicinska sestra iz Bosne, zbližali sta se. Ko je bila mama pri koncu z močmi, me je sestra poklicala in vprašala, ali želim z njo govoriti po videopovezavi. Seveda, prosim, sem hvaležno rekla. In preden ji je sestra dala morfij, ji je rekla, glej, Nuki, tako jo je klicala, glej, kdo je na sliki. Mama se je v tistem trenutku le s težavo dvignila. Ko je v okvirčku zagledala moj obraz, me je takoj prepoznala. Obraz se ji je zjasnil v nasmešek in radost. Dvignila je roko, nato pa padla nazaj na posteljo. Naslednji dan je umrla. A slovo ... Slovo je bilo točno takšno, kot sem upala, da bo. Prepoznala me je, se mi nasmehnila, mi pomahala. Povezali sva se. 

Na dan njenega pogreba se je vsa družina uredila, kot da mu bomo priča osebno. Pogreb smo spremljali po videopovezavi, in čeprav me ni bilo tam, me je bilo groza, kako bo, ko bo njeno telo zakrila zemlja. Pričakovala sem, da bom od obupa »umrla«. A nisem. Prevzela me je radost, saj sem vedela, da je odšlo njeno telo, a da je ona še vedno v meni in ob meni. Začutila sem celo silno srečo in veselje. Ojej, Azra, sem si rekla, če si si izbrala norost, da laže preboliš izgubo, pa naj bo. (Smeh.) A ni bila norost. 

Po obredu sem močno začutila, da moramo pripraviti kosilo. Vsak na svojem domu. Vsi smo oboževali njeno kuhinjo in vedeli smo, da je prav, da naša domovanja dišijo po majkinih, kot smo jo klicali, dobrotah. V odnosu do nje me je vodil očetov stavek ob smrti njegove matere. Daj, kar lahko. In dajem, kar znam. Zato vem, da me občutek krivde nikoli ne bo presenetil, ne glede na to, kaj se zgodi. Mirna sem. 

Veliko govorite o zvestobi sami sebi. Kdaj ste prvič silovito začutili, da morate po svoji poti?



Da sem se Bosanka odločila za študij v Sloveniji, je posledica prav tega, potrebe, da grem po svoji poti, drugačni od te, ki mi jo je ponujala balkanska miselnost. Nisem človek, ki mu je v veselje več ur sedeti ob kavi, opravljati, nisem človek, ki je pripravljen izgubljati čas. Še več, na svoj čas sem bila vedno ljubosumna. Moj svet je bil že od mladih nog izoliran, saj so me obkrožale knjige. Na živce so mi šli ljudje, ki so me hoteli odtegniti od njih. Vedno me je vlekla narava, resnični pogovori o življenju, ne pa prozaične debate, te so me na smrt dolgočasile. Imela sem srečo, da sem bila radovedna že kot otrok, vedno obkrožena s pametnimi sogovorniki. Ko sem se odločila, da se preselim v Ljubljano, sem se počutila kot kača, ki sleče kožo, da ji lahko zraste nova. Slovenija mi je nemudoma postala všeč, ta miselnost, to, da te ljudje pustijo pri miru, spoštujejo odmik. 

Druga pomembna prelomnica, ob kateri sem se močno zavedala, kako pomembno je biti zvesta sebi, je ta, ki sem jo opisala v svoji prvi knjigi Za ovinkom zakona. V njej je prizor, ko ženska sedi v avtomobilu pred semaforjem, a avto noče naprej. Motor ne dela. Ženska, ki čuti, da v svojem zakonu ni le pilotka, temveč tudi kopilotka in edina potnica, spozna, da nima več energije, ne zmore več. Ko že ničkolikokrat ihtavo obrne ključ, da bi se motor vendarle prižgal in avto speljal, si med hupanjem vozil za njo v nekem trenutku reče: Le mirno, brez panike. Še enkrat počasi in mirno obrne ključ in avto spelje. Ta prizor je v resnici najboljši opis mojega značaja. Ta preobrat spoznanja se mi je zgodil velikokrat v življenju, občutek, da moram pomisliti tudi nase. Takrat sem imela 34 let in spoznala, za kar je morda generacija pred mano potrebovala vse življenje. Oblekla sem si novo kožo in postala – pisateljica. 

Veste, človek ima ne glede na okoliščine vedno možnost, da se prilagodi, najde uteho. Vojna pa je nekaj, kar te pusti povsem nemočnega. Zato vedno govorim, da ni ta bolezen, ki je zajela ves svet, nič v primerjavi s tem, kar nam prinese vojna. Nanjo ne moreš vplivati. Ne glede na to, kaj narediš, lahko v nekem hipu vzame tebe in tvoje najbližje. Je najbolj krvoločna zver, kar jih je, razčloveči. 

Kaj je za vas pomenila ta odločitev, kako vas je spremenila?

V pisanju sem se preprosto našla. Ne vem, kako naj povem drugače. Z njim sem si zgradila nov, čisto svoj svet, svet, ki mi od tedaj daje močnejšo uteho kot kar koli drugega. Pisanje, to sem jaz. Vse drugo so moje vloge. Mnogi imajo podobne izkušnje, in sicer da jih neki dogodek usmeri za vse življenje. A naj povem, da ne preusmeri tvojega značaja. Nisem postala boljši ali slabši človek. Ne verjamem, da je značaje sploh mogoče spremeniti, zato tistim, ki jih imam rada, vedno rečem, naj gredo stran od človeka, ki je umazan v svojih dejanjih, saj se nikoli ne bo spremenil. 

Vse te new age neumnosti, bodi najboljša verzija samega sebe, vedno najprej pomisli nase, bodi ljubezen svojega življenja in te reči; to so samo načini, kako opravičevati svoj egoizem. Še več, so nič drugega kot »legalizacija« požrešnosti, ki jo uporabljajo kruti, da bi si lahko vzeli še več. Čeprav bi to, kar učijo, lahko dobro delo ljudem, kot je bila recimo moja mama, ga zlorabljajo sadisti. To, da sem se jaz naučila poskrbeti tudi zase, je posledica materine ljubezni in evolucije. Tisti pa, ki danes najglasneje govorijo o vseobsegajoči ljubezni, vsa sicer pozitivna spoznanja uporabljajo le kot orodje za zlorabo drugih, saj stavek, da so vedno prvi prav oni, jemljejo preveč dobesedno. 

Torej nas izkušnja spremenjenih okoliščin zaradi koronavirusa ne bo globoko preoblikovala?



Kje pa! To je iluzija. Značaja ni mogoče spremeniti, lahko ga le kozmetično korigiraš. Sočutja se ne da priučiti. Krivice danes enako težko sprejemam, kot sem jih, ko sem bila otrok. Mama mi je nekoč pripovedovala, da sem bila sposobna že pri šestih, če se mi je zgodilo kaj, kar je bilo v mojih očeh krivično, iti tudi nad glavo višje fante. (Smeh.) Čut za pravičnost je bil vsajen vame. In čeprav sem z njim hodila po svoji poti, seveda to ni pomenilo, da se mi nepravice niso zgodile. 

Ko se počutim izdano, ni moja prva misel ta, da drugemu nikoli več ne bom odpustila, temveč to, kako bom razčistila sama s sabo. Nočem se slepiti. V obraz sem si pripravljena vreči še tako kruto resnico. Papir pa je že dolgo eden od načinov, kako to resnico prenesti, jo preoblikovati, vzeti za svojo. Pisati sem začela kar nagonsko. Priznati moram, da me je prav to rešilo. Ko sem napisala prvo knjigo, me ni zanimalo, kaj bodo rekli drugi, le vsa sem čutila, da se je začelo. Ko sem pred leti neki večer držala v rokah še topel prvi izvod svojega prvega romana, sem se razjokala. Saj je bilo to končno nekaj, kar je nastalo iz mene, moje krvi in mesa, nekaj čisto čisto mojega. Ta občutek me ni zapustil. Zdaj spet pišem in spet se počutim enako. No, vojna pa ... Izkušnja vojne je nekaj, kar človeka popolnoma drugače oblikuje. 

Kako to mislite?

Veste, človek ima ne glede na okoliščine vedno možnost, da se prilagodi, najde uteho. Vojna pa je nekaj, kar te pusti povsem nemočnega. Zato vedno govorim, da ni ta bolezen, ki je zajela ves svet, nič v primerjavi s tem, kar nam prinese vojna. Nanjo ne moreš vplivati. Ne glede na to, kaj narediš, lahko v nekem hipu vzame tebe in tvoje najbližje. Je najbolj krvoločna zver, kar jih je, razčloveči. V vojni je vse dovoljeno, zato je to edina stvar, ki se je bojim, in prosim Boga, da je nikoli ne bi doživela. 

Jaz sem bila vedno v vsaki, še tako zanikrni izkušnji sposobna videti smisel. Če čakaš, da ti srečo v življenje prinesejo drugi, boš čakal do smrti. Ni govora, da umrem zaradi covida-19, načrtujem še vsaj dve knjigi. 

Kako preživljate dni v osami? Ko govoriva, sva namreč sredi aprila.

V meni se poraja moč, ljubezen. Vem tudi, da je oboje posledica vsega, kar so mi dali starši. V meni so zanetili voljo do življenja, spoznanje, da je svet lahko lep in srečen. Zato nimam težav s tem, da vse, kar je grdega, postavim na stran. Če ima človek izkušnjo ljubezni, ima njegov svet smisel. Jaz sem bila vedno v vsaki, še tako zanikrni izkušnji sposobna videti smisel. Če čakaš, da ti srečo v življenje prinesejo drugi, boš čakal do smrti. Ni govora, da umrem zaradi covida-19, načrtujem še vsaj dve knjigi. (Smeh.)

Ko so španske oblasti prepovedale kakršno koli nenujno zapuščanje domov, se je sprehajala ponoči.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE