Odgovori, s tistim njenim tipičnim, večnim nasmeškom na ustih in v očeh: »Lahko. Le ime mi spremeni.«

Ime ji je Ajša.

»Kakšno ime pa bi želela, da ti dam?«

Zasmeje se, malce nagajivo: »Fata, menda! To ime tvoji Slovenci dobro poznajo iz šal … «

Smejem se: »Saj ne misliš resno? Fate so simbol za … «

Prekine me: »Prav zato. Naj zdaj spoznajo drug obraz Fate. Prosim te, naj bom Fata v tvoji zgodbi!« doda odločno.

Takrat vstopijo novi gostje – županja s soprogom. Čeprav jih pri vratih sprejemajo njen mož in oba sinova, vsi, ki pridejo, z očmi iščejo njo – »mojo Fato«.

»Pojdi, tebe hočejo,« jo nežno potisnem proti vhodu.

Spomini me odpeljejo več kot desetletje nazaj, v čas, ko je vojna v bivši Jugoslaviji še trajala. Ko sem spoznala Fato.

Bil je nekoliko mrzel in deževen februar, ko je ta mala morska vasica na Otoku, še posebej ujeta v svojo osamljenost in izoliranost. Vojna je divjala, vzdušje je bilo grozljivo – ljudje zbegani, prestrašeni, revni, v edini odprti gostilni v vasici pa so se zbirali domačini in ribiči, ki so se resignirano spraševali, kako bodo preživeli, spričo novih ribiških zakonov, ki so jih pahnili v še večjo revščino. Tam sem tudi prvič slišala za mlad zakonski par, ki je z dvema majhnima otrokoma prebežal iz Bosne. Ko sem dobila njihov naslov, sem se napotila k hiši. Želela sem videti, ali jim lahko s čim pomagam. (V tistem času sem to skoraj obsesivno počela!)

Odprla mi je mlada ženska, vitka in prijaznega videza. Povabila me je naprej in mi predstavila družinico – moža Ismarja in otroka. Mož je prijazno ponudil domače žganje, »pravu bosansku rakiju«, ona je skuhala kavo, otroka, dva mila in čedna fantka, sta se usedla k meni na kavč … Pogovor je stekel.

Povedala sta, da je to hiša Ismarjevega očeta, ki jo je zgradil še v času Jugoslavije. Bil je namreč gradbenik in je desetletja delal na Otoku. Ko se je vojna v Bosni začela, jih je poslal sem. »Krov nad glavo« so že imeli, za drugo pa so potrebovali denar. In tega takrat nikjer ni bilo … Fata je začela pospravljati počitniške domove Slovencem, Italijanom in Nemcem, ki so bili tod večinski lastniki počitniških objektov, Ismar, čeprav zelo rahlega zdravja (imel je bolezen, zaradi katere je zelo počasi govoril in niso vedeli, za kaj gre), pa se je lotil popravil po hišah. Fata mi je povedala, da na Otoku skrbi tudi za stari par domačinov iz sosednje hiše, ki nimata drugih sorodnikov. Vzdušje je ob kavi kmalu postalo sproščeno in domače in kmalu sva po bosanskem običaju ženski načeli temo ljubezni – Fata mi je smeje pripovedovala svojo ljubezensko zgodbo, kako sta se spoznala z Ismarjem.

»Živela sva v isti vasi, hiša zraven hiše … ograje dvorišč so mejile druga na drugo. Všeč sva si bila že, ko sva bila najstnika. Toda ko je prišel zame čas možitve, stara sem bila 16 let, so mi starši izbrali drugega fanta, ki je bil po njihovem bolj primeren za moža. Ismar je bil takrat v vojski. Na dan poroke, nosila sem že poročno obleko in bila pripravljena na obred, je k meni pritekel Ismarjev mlajši brat in mi zašepetal: "Pojdi k ograji, Ismar te tam čaka." Opravičila sem se vsem zbranim, zaklicala, da se takoj vrnem in kot nora stekla k ograji. Ismar je iztegnil roki in rekel: "Skoči!" In sem preskočila ograjo, pristala v njegovem naročju ter ostala!«

Zasmejem se v nejeveri: »Kaj, zbežala si z lastne poroke k drugemu? Pustila ženina, goste, vse … Tako lahko je bilo?«

Ona prikimava, obe se smejeva do solz.

Potem pa, ko se malo zresniva, odkima: »Seveda so potem nastopile težave z ženinovo družino zaradi sramote … Ampak se je s časom vse uredilo … Oprostilo in pozabilo!«

Pogleda me: »Ljubezen tudi šteje, kaj ne?«

Potrdim: »Skoraj vse!«

Tako sva postali prijateljici.

Ko sem prihodnjič prišla, mi je povedala, da je stari sosed umrl in da je ona prevzela skrb za njegove ovce in vzrejo. Potem pa mi je vsa navdušena povedala: »Imam nekaj zate!«

Na moje presenečenje mi je prinesla dva desetlitrska kozarca vloženih paprik, polnjenih z ribanim zeljem. To je moja najljubša zimska solata, o kateri sem ji pripovedovala že med prvim klepetom. Skratka, nič ji ni bilo težko narediti. Nobeno delo ji ni bilo pod častjo. Vstajala je ob 4. uri, skrbela za ovce, apartmaje, svojo družino … in bila vedno nasmejana ter dobre volje. Ko je sosedova vdova videla, kako je pridna in vestna, ji je ponudila, da še zanjo skrbi, dokler je živa. Fata je sprejela, ostarela soseda pa je pred smrtjo, umrla je pred nekaj leti, napisala oporoko in ji v njej zapustila vse, kar je imela – hišo in veliko prelepe zemlje ob morju.

Tudi svoje otroke je Fata lepo izšolala. Naučila jih je, da sta delo in pridnost vrednota, ter jih vzgojila v olikane, dobrosrčne in ponosne mladeniče. Ko je postala »bogata dedinja«, je moža poslala na preiskave in drago plačala vse, vključno z operacijo, ki ga je ozdravila, da je znova postal vitalen in privlačen moški. Ko smo jo podražili, da ga bo morala zdaj čuvati pred turistkami, se je Fata pošalila: »Jaz že vidim, kako se je spremenil. Prej je lahko šel mimo najlepše ženske, pa je ni opazil, zdaj pa obrne glavo za vsako, ki gre mimo … «

»Kaj te briga, ti si dedinja! Zdrava, še v lepih letih! Le naj poskusi delati neumnosti!«

Pa se je zazrla vame: »Hočeš reči, da če imaš zdravje in denar, je vse ostalo manj pomembno?«

»Točno tako!«

Odločno je prikimala: »Zapomnila si bom.«

Tako.

Zdaj so na eni izmed prelepih parcel zgradili restavracijo, v kateri strežejo jagnjetino in divjačino. V njej delata njena sinova. Pravzaprav restavracijo v celoti vodita sama. To je izključno samo njun posel.

Ko se poslavljava, mi zaupa: »Veš, za restavracijo mi plačujeta najemnino. Z njo mi bosta odplačala, kar sem vložila vanjo. In to zato, da ju naučim, kaj pomeni odgovornost. Lahko bi jima jo podarila, toda to ni vzgojno. Imam prav?«

Kot vedno, Fato!!!