Še ena v nizu dolgoletnih avstralskih vrzeli med odgovornostjo do sveta in slo po dobičku. Medtem ko se v deželi tam spodaj dušijo in v mukah umirajo živa bitja, oni s škarjami in platnom v roki še vedno nočejo sprejeti resnice; če bomo brez ukrepanja verjeli, da je prihodnost svetla, bomo imeli prav. Svetla gotovo bo, kajti noč in dan nam bodo pot kazali – ognjeni zublji.

»Prejšnji teden sem v Guardian Australia prebrala članek, da je naše apokaliptično poletje to, kar je bilo za Američane streljanje v šoli Sandy Hook,« napiše prijateljica iz Canberre. »Da je to naš trenutek preobrata, ko bomo začeli podnebno krizo jemati smrtno resno ali pa nas ne bo. A žal nisem optimistična. V Canberri je zrak trenutno slabši kot v New Delhiju. Z družino smo se začasno preselili k staršem na sever Novega Južnega Walesa, kjer je zrak sicer čist, ampak to še ne pomeni, da smo na varnem. Kar se nam dogaja, tako globoko posega v ekosistem, skupnosti in infrastrukturo, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Ljudje so čez noč izgubili ne samo svoje domove, temveč edine vire dohodka, kakršne koli možnosti za dostojno življenje. Vse dni samo jočem. Najbolj pa sem besna, ker smo tako presneto neumni! To, da smo za premiera izvolili obsedenca s premogom, je povsem naša krivda!«

Požari so prestolnico Canberro ovili v dimno zaveso.

Vse za premog

Od septembra so naraščajoče temperature in grozovita suša povzročile širjenje divjih požarov po vsej deželi. Do tega trenutka je ogenj v atmosfero Novega Južnega Walesa – kjer so požari najbolj uničujoči – poslali 200 milijonov ton ogljikovega dioksida, kar je približno 40 odstotkov letnih izpustov. Ob velikem požaru velikosti Škotske gori še približno sto ločenih, konca pa ni na vidiku. Doslej so terjali 26 človeških in milijardo živalskih življenj, od katerih je kar nekaj vrst endemičnih. Za pomoč pri evakuaciji približno 250.000 ljudi iz NJW in Viktorije so mobilizirali več tisoč vojakov.

Medtem pa avstralsko vlado vodi konservativni politik Scott Morrison, ki je globoko povezan z industrijo premoga in znan po indiferentnosti do podnebne krize. Njegova vlada je z uničujočo zamudo namenila 1,4 milijarde avstralskih dolarjev za pomoč po požarih. In čeprav trdi, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, ljudem kaj veliko upanja ne daje dejstvo, da je, medtem ko se Avstralija duši, na počitnicah na Havajih. Prav on je tisti, ki je s svojo brezbrižnostjo do požarov in podnebne krize odgovoren za to, da so se tako pogubno razrasli. Kot bo le stežka mogoče pozabiti podobo ženske, ki si je slekla majico, da bi iz zubljev rešila koalo – ta je kasneje zaradi prehudih opeklin umrla –, ne bomo pozabili utrujenega gasilca iz Nelligena, ki se je izčrpan že skoraj sesedel, a ne, dokler ni premiera, ko mu je hotel dati roko, poslal v večna lovišča.

Nič več ni ostalo

Lorena Allam je potomka prvih narodov Gamilaraay in Yawalaraay s severozahoda Novega Južnega Walesa. V svoji zadnji Guardianovi kolumni se dotika redno pozabljenih žrtev genocida nad staroselci. Ti z avstralsko apokalipso izgubljajo ne samo prostor, temveč stik s predniki. Piše o gnojišču v Murramarangu na južni obali, ki sega daleč v ledeno dobo. V njem so zapisane 12.000 let stare zgodbe Yuinov, tamkajšnjih aboridžinov, v plasteh kamna, ribjih kosti, lupin ostrig. Če hočeš tjakaj, moraš čez jaso, na kateri se pasejo krave, po poti, ki so jo že povsem potacali deskarji, ki prebijajo čas na valovih. Gnojišče leži v luknji, zavarovano pred vetrom, je prostor, kjer lahko opazuješ morje in nebo. 

»Tisoče let so predniki Yuinov tamkaj sedeli in obedovali, pošiljali dimne signale vzdolž obale,« zapiše Lorena. »Oče mi je pripovedoval, kako zelo si želi neko noč sedeti ob ognju, radoveden, kdo se mu bo pridružil v sencah. Tako močna je bila prisotnost na tistem tihem kraju.« 

Murramarang leži sredi najhujše in neizprosne ognjene poti, približno 18 kilometrov južno od Ulladulle, kjer je požrl vse, kar je, vse dol do peščenjaka. »Rada bi verjela, da je tisto gnojišče ostalo,« zapiše, »a v nasprotju s premierom v čudeže ne verjamem. Ogenj je bil preprosto preveč surov.«

To ni normalno

Kar se trenutno dogaja v Avstraliji, ni novo normalno, temveč nekaj mnogo bolj strašljivega. Za Mother Jones je klimatolog Michael Mann z Univerze Penn State v ZDA, ki je leto dni preživel v Avstraliji, da bi preučeval vplive podnebne krize, povedal: »Avstralija je z Rusijo in ZDA v družbi tistih, ki gredo proti toku. Na vse pretege so skušali sabotirati že mednarodna podnebna pogajanja v Madridu. Avstralija gre z aktualno administracijo v drugo smer kot svetovna prizadevanja za zmanjševanje ogljičnega odtisa. Kako močan je politični vpliv zanikanja, pa kažejo tudi mediji v lasti Ruperta Murdocha, ki so v zadnjih mesecih skušali banalizirati resnost dogajanja in odgovornost celo naprtiti Zelenim. 

»Ko smo prišli v Avstralijo,« pove Mann, »smo pričakovali čudovite razglede, deževne gozdove, silhuete gorovja v ozadju. Kar smo videli, je bil dim, ki se je vil med pobočji, Blue Mountains v sajah. Podoba je bila nadrealna. Ne, to ni normalna suša, običajne oscilacije sezone, nikakor. Smo namreč na točki, ko se pred nami dogajajo pojavi, ki jih naši modeli predvidevanja ne morejo zajeti. Pozabljamo, da divji požari ustvarjajo lastno vreme, pirokumulusne oblake, včasih imenovane tudi požarni oblaki, ki nastanejo, kadar intenzivna vročina povzroči dvig zraka. Ustvarjajo strele, ki lahko povzročijo dodatne vžige. Korak za korakom se okoliščine samo še slabšajo, ker prihajajo v ospredje novi procesi, ki jih nismo pričakovali. Prav to je tisto, kar nas, strokovnjake za podnebne spremembe, vse noči drži pokonci.«  

»Vsako leto smo šli na počitnice v Eden na Safirsko obalo,« še napiše prijateljica. »Izgubljeni raj ga imenujejo zdaj. Ni čudno. Prebivalci so le mnogi med tisoči, ki so za nedoločen čas morali vse pustiti za sabo in nekje, nekako zaživeti na novo. Tam smo včasih z družino opazovali kite. Pa Kangaroo Island, kjer je kot po jedrski eksploziji. Ko zdaj gledam fotografije požganega, se mi trga srce. Apokalipsa. Prav to. Apokalipsa.«