Andrej Karoli: Ničesar se ne bojim, sem pa previden, kaj rečem

Val 202, radio, na katerem dvakrat tedensko kraljuje Andrej Karoli. Radijski voditelj in glasbeni urednik je z nami spregovoril tudi o veri, demokraciji in političnih pritiskih.

»Tikabilen, na cesti se vedno drži desno, v etru ga rado zanese. Valuje ob sredah zjutraj in petkih zgodaj popoldan. Rad komunicira s komunikativnimi, strpen tudi do nestrpnih. Misli samo tiste misli, ki jih seveda ne bi smel,« tako nekako se opiše sam. Tudi na spletu. Včasih cinični pridihi odličnemu glasbenemu izboru Andreja Karolija so ena sama sreča za vse ljubitelje aparata, ki ga poznamo že več kot sto let. V pogovoru upraviči, kar smo si o njem že tako in tako mislili; da radio zahteva prav posebnega človeka. Ki ga, ko ga enkrat zagrabi, nikoli več ne izpusti. Morda ima Andrej »le« srečo. Morda pa je za vse kriv Bob.

Devet let sem hodil k verouku, obiskoval duhovne vaje, opravil vse cerkvene zakramente, z birmo kot zadnjim. Ko sem odraščal, pa sem nekje pri sedemnajstih, osemnajstih začel razmišljati s svojo glavo. Čeprav nisem povzel načina življenja, ki sem ga živel kot otrok, se mi ni zdelo sporno krstiti otroka. Sem dvoličnež? Absolutno! Se zato kaj slabše počutim? Niti najmanj!  

Francoski raziskovalci so sporočili, da bodo na pacientih s covidom-19 in zdravstvenih delavcih testirali nikotinske obliže, saj naj bi bilo tveganje za okužbo s koronavirusom za kadilce precej manjše.

(Iz škatlice vzame cigareto in si jo prižge.) Kadim že vrsto let. Kar vem, je, da smo po nekaj tednih že vsi prenasičeni z informacijami o epidemiji. Občutek imam, da se ne glede na to, kaj v medijih počneš, vseskozi iščejo luknje, kamor bi lahko vtaknili aktualno. Ne vem dovolj, da bi lahko kakor koli komentiral povezavo med nikotinom in covidom-19. Lahko pa imam mnenje. Vsak ima lahko svoje. A ob tem pozabljamo, da vsa mnenja niso relevantna, da vsa mnenja nimajo kaj iskati v medijih. Mnenje namreč ni dejstvo.

Opažam, da se tudi mnogi, ki so pred izrednimi okoliščinami veljali za preudarne, vse bolj zatekajo ne samo k negotovim teorijam zarot, temveč tudi k paralelnim »resnicam«. Imate vi podoben občutek?

Kar pravite, pomeni le, da socialna izolacija na naše možgane vpliva povsem po svoje. V izrednih okoliščinah, kot so te, se pokaže realna prednost posameznikov v »normalnem« življenju. Ko se zdaj hočeš zateči k ljudem, ki smo jih prej videli kot kredibilne, vidiš, da se je nekaj spremenilo. To nikakor ni očitek. Le posledica drugačnega stanja. Marsikdo je v tem obdobju spremenil ne samo svoje mnenje, temveč se tudi opredelil glede tega, kaj razume kot samoumevno. A nekaj je ostalo enako. To, kaj je prav in kaj narobe. Tudi v najhujših izrednih okoliščinah ne sme odpovedati razumevanje tega dvojega. Sposobnost ločevanja enega od drugega vznikne že s socializacijo. Res pa je, da se da z obema pojmoma spretno manipulirati.



Kot radijski voditelj in glasbeni urednik imate velikokrat tudi neposredni stik s poslušalci, saj kličejo v studio. Menite, da imate realno predstavo o tem, kdo so?

Stiki s poslušalci so omejeni, realnost pa si tako in tako ustvarja vsak sam na podlagi podatkov, ki jih ima na voljo. Če me sprašujete specifično za to obdobje, sem opazil, da so klicatelji v prvih dveh tednih večinoma izražali občutek nemoči. Nekateri zelo čustveno, brez zadržkov, drugi celo z verbalno jezo. A to niti ni nekaj novega. Predstavljajte si na tisoče različnih življenj, ki poslušajo mojo oddajo. Morda lahko koga spravim ob pamet že s tem, ko zaželim dobro jutro. Kajti njegovo je vse prej kot dobro, morda je ravno včeraj zvečer svojca odpeljal na urgenco. 

Ko je človek v stiski, lahko pokliče nekoga, ki mu je blizu, a le malo se lahko primerja s katarzo, ki jo doživi, če kliče v studio »popolnega neznanca«. Maksima javnega izražanja nestrinjanja, angsta, jeze, nemoči pa je, da moraš uloviti trenutek v etru. To, da te sliši na tisoče ljudi, to ni primerljivo ne z vpitjem v sobi ne z vpitjem v parku. Opazil sem, da lahko v nekaterih ljudeh tudi najbolj benigna stvar povzroči nenormalen odziv. Ali pa je tak odziv v nenormalnih okoliščinah celo normalen. Svet ni črno-bel, velikokrat se je treba vprašati ne samo, kako se je nekdo odzval, temveč predvsem, zakaj.

Eno je, če misel zraste na tvojem zelniku, nekaj povsem drugega pa, če jo nekdo, ki ima vzvode moči, te misli začne širiti. To je potem že pritisk. Vsakič, ko nekdo s pozicije oblasti kar koli v medijih reče ali napiše, je to pritisk. Če reče, da je nekdo super, je to pritisk. 

Omenili ste mnenja in dejstva. Menite, da ljudje bolj verjamejo prvim ali drugim?

Vem le, da smo že prestopili mejo, ko bi mediji lahko realno pričakovali, da bodo njihovi bralci/poslušalci verjeli le z dejstvi podkrepljeni vsebini. Ob njej je namreč toliko ostalega šuma, da jo je v tej gneči težko zaznati. Nesposobnost izluščiti dejstva iz prenasičenosti informacij pa ni samo slovenski, temveč svetovni problem. Z radiem živim že trideset let, aktivno v etru sem zadnjih dvajset. Imel sem obdobje, ko sem kdaj kaj bleknil, ne da bi dobro premislil. To ni bilo prav. Zato sem nehal. Ne zato, ker bi se česar koli bal, temveč zato, ker sem se naučil, da je takšno početje neučinkovito. Če že vržem kost, potem moram ne samo povedati, zakaj sem to naredil, temveč tudi to storiti tako, da bo karseda razumljivo. Seveda od tod dalje nimam več nadzora nad tem, kako bodo ljudje izgovorjeno razumeli.



Vas je kdaj strah za demokracijo?

Strah za demokracijo? Ne bi uporabljal takšnih skrajnosti. Slabšanju splošnega stanja duha in poneumljanju navkljub verjamem, da obstaja dovolj velika kritična masa, ki bo zmogla doseči zaslepljene. No, kar ne pomeni, da nismo vsi malce zaslepljeni. Kaj vem, ali nisem tudi sam, in sicer z utopično idejo dobrega, ki zre v oči onim, ki slavijo kult osebnosti in prazne mantre. Najbolj me jezi, da se kljub številnim dokazom v glavah nekaterih čisto nič ne premakne. A ob tem pomislim nase. Devet let sem hodil k verouku, obiskoval duhovne vaje, opravil vse cerkvene zakramente, z birmo kot zadnjim. Ko sem odraščal, pa sem nekje pri sedemnajstih, osemnajstih začel razmišljati s svojo glavo, veliko bral, poslušal, tuhtal. In danes? Sem čisto v redu. Ostajam pa tradicionalist. Čeprav nisem povzel načina življenja, ki sem ga živel kot otrok, se mi ni zdelo sporno krstiti otroka. Sem dvoličnež? Absolutno! Se zato kaj slabše počutim? Niti najmanj! 

Iti pred mikrofon in reči, da je oseba A lažnivi gnoj, to je najlažje. Problem pa se pojavi, če tej trditvi ne sledi »milijon« stavkov, ki jo potrjujejo. Obstaja velika razlika med tem, ali lahko v eni sekundi dosežeš 100.000 ljudi, ali pa imaš dvanajst sledilcev na twitterju. Teži tega, kar rečem jaz, ali neka zaporedna številka na družbenih omrežjih, sta neprimerljivi. Teža tega, kaj nekdo reče s pozicije pozicije, je neprimerljiva s težo, ki jo imajo besede »nikogar«. A kaj se dogaja zdaj? To, da nekdo s pozicije pozicije začne širiti »nikogaršnje« misli. No, to je potem že agenda. Eno je, če misel zraste na tvojem zelniku, nekaj povsem drugega pa, če jo nekdo, ki ima vzvode moči, te misli začne širiti. To je potem že pritisk. Vsakič, ko nekdo s pozicije oblasti kar koli v medijih reče ali napiše, je to pritisk. Če reče, da je nekdo super, je to pritisk. 

Tako se rojevajo perverzne zgodbe v določenih medijih, kjer novinarji dobijo občutek, da delajo prav. Še več, da morajo pri svojem početju vztrajati. Ta isti krog se v Sloveniji vrti že od začetka devetdesetih. Sploh ni pomembno, kdo je il capo, nenehno je isto. In to je strahovito naporno. Pred nekaj leti, ko sem stopil korak nazaj in se odločil, da se povsem posvetim glasbi, sem prepustil drugim, da izražajo »moje« mnenje. To ne pomeni, da sem se predal, le da mi je dovolj, če drugi povedo, kar mora biti izrečeno. Ničesar se ne bojim, sem pa z vsakim dnem bolj previden, kaj rečem. Le tako sem lahko do sebe pošten. Po vsem razmišljanju, šestih preverjanjih vsebine, je, ko gre ta v eter, konec. A če si sam pri sebi prej preveril, da si šel do konca, preden si izrečeno dal v javnost, no, potem se nimaš česa bati. Še posebno ne trolčkov.

V poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja, tako anekdota, je v čikaški psihiatrični kliniki jazz glasbenik Sun Ra organiziral koncert. Njegov menedžer je namreč oboževal alternativno medicino in preizkušal tako imenovano glasbeno terapijo. Pacient, ki do tistega trenutka že več let ni ne vstal ne govoril, naj bi se sunkovito dvignil iz naslanjača, stopil h klavirju in zavpil: »Temu ti praviš glasba?!« Tudi priznani, žal že pokojni zdravnik in profesor nevrologije dr. Oliver Sacks je v svoji knjigi Muzikofilija pisal o bolnikih z alzheimerjem, ki so se »prebudili«, ko so slišali glasbo svoje mladosti. Pa vi, menite, da glasba zdravi?

Čeprav sem glede izsledkov še tako dobronamernih in neškodljivih raziskav skeptičen, sem seveda prepričan, da glasba sproža določene odzive. Mislim si, da ljudje, ki imajo svojce z Alzheimerjevo boleznijo, poskušajo narediti vse, kar je v njihovi moči, da bi jih priklicali nazaj v življenje. Koliko to počnejo zanje ali zase, je drugo vprašanje. Je glasba zdravilna? Absolutno! Ko končava pogovor, bom šel v pisarno. Ponoči sem namreč dobil nov katalog 30 skladb neke založbe. Prenesel si ga bom na svoj računalnik in jih preletel. Pri kakšnih treh komadih se bom zagotovo zaciklal, ker mi bodo všeč. Velikokrat si glasbo izbiramo glede na izkušnje. Obstajajo celo psihične motnje, ki človeka silijo, da se vsakič znova vrača v bolečino. Velika večina pa na srečo hrepeni po pozitivni izkušnji. In prav vse pozitivne izkušnje imajo svojo zvočno kuliso. Pomagajo ti, da se spomniš, kako lepo ti je bilo, kaj vem, v Depali vasi, na Brniku, v Premanturi. Vse to »lepo« ima svoj glas. In ta ni nujno glasba, lahko je piš vetra skozi borovce, zvok gamsov, ki se zaletavajo v rogovje v Trenti, otroški smeh.

Brezobrazna množica, ki posluša, kar predvajaš, množica, v kateri ima vsak posameznik svojo zgodbo, je po svoje podobna vesolju in navideznemu neredu v njem. Če ti uspe le z enim v tej množici navezati odnos, potem si izpolnjen človek.  

Rekli ste, da se boste po intervjuju odpravili k poslušanju novih skladb iz kataloga. Kako je z njimi? Vas pritegnejo določene tako, kot recimo mene knjige glede na prvi odstavek?

Drugače je. Ko se odločiš prebrati knjigo, veš, katero si si vzel, veš tudi približno, kaj lahko pričakuješ. A to, kako poslušam skladbe iz kataloga, je nekaj povsem drugega. Preden namreč stisnem play, ugasnem zaslon. Nočem vedeti, kdo skladbo izvaja. Nočem vedeti, katera sledi. To, ali mi je všeč, se pokaže v mojem gibu roke, kako hitro pritisnem tipko next. Ko je seznam skladb končan, imam na lističu napisane številke – prva, tretja, osma ... Šele potem si pogledam, kdo je njihov avtor. Ko poslušam glasbo, sem sam. Potem se delo šele začne, saj moram izbrati, katere komade bom predvajal. Biti prepričan, da bodo poslušalcem všeč prav tisti, ki so všeč meni, je neumnost.

Se velikokrat zmotite pri presoji, kaj bo ljudem všeč?

Najlepše se je zmotiti. Če na koncu dneva vsaj enega glasba, ki si jo predvajal tisti dan, ni zdramila, no, potem nekaj nisi naredil prav.

Ljubezen do radia, kdaj je postala usodna za vas?

Preden sem dobil priložnost biti v etru, sem nekaj let delal kot DJ. Vedno mi je bilo zanimivo opazovati, kako se ljudje na glasbo odzovejo. Vedno se. Če imaš ob sebi veliko ljudi, ki se odzivajo na to, kar vrtiš, če ob tem včasih vse skupaj podkrepiš z neartikuliranimi stavki, kot recimo »kje so rokice«, je odziv še večji. Vedno je bilo zanimivo, ko sem se po delovnem vikendu vrnil domov v nedeljo in je bil čas kosila. Domača goveja juha in – radio. Vedno je name deloval usodno, vedno izvabljal odzive, ki jih ni bilo mogoče primerjati z ničimer drugim. Kmalu sem bil z radiem zasvojen. In s serijo Midnight Caller z Garyjem Coleom, filmom The Fisher King. Prvih 20 minut in Jeff Bridges. Je še kaj boljšega?!

Hm, morda je biti voditelj na radiu najboljši približek gospodarju vesolja!

Morda pa res. Brezobrazna množica, ki posluša, kar predvajaš, množica, v kateri ima vsak posameznik svojo zgodbo, je po svoje podobna vesolju in navideznemu neredu v njem. Če ti uspe le z enim v tej množici navezati odnos, potem si izpolnjen človek. Nočem mistificirati svojega poklica, ampak res mislim, da ga je Bob (Bob je za Andreja Bog. Le da ni. Tako mu je menda dovolil, da ga kliče, ker sta »frenda«.) obljubil vsem, a le redki ga živimo. Je krasen, ni pa enostaven. A ko to pravim, se takoj spomnim, kaj bi bilo, če bi me zdaj slišal rudar iz velenjskega rudnika lignita. Takoj bi me napodil, naj primem za kramp. (Smeh.)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE