Večino naših težav lahko reši ples, je dejal že legendarni glasbenik James Brown, boter soul glasbe, ki je z nalezljivo pozitivno energijo vpil »I feel good« (Počutim se dobro). Andrea Zanardi se zlahka strinja z njim, saj ima plesanje v krvi. Občutek za kar najbolj spretno gibanje v prostoru, rekreacijo, umetniško izražanje, eleganco giba, krepitev ženstvenosti, vse to in še več najdemo v orientalskem oziroma trebušnem plesu, ki se ga je Andrea naučila v Argentini, kjer slog plesanja zajema tudi klasične baletne korake. Sama pri snovanju koreografij rada vključuje različne plesne zvrsti od orientalskega tanga do arabskega flamenka, poudari. 

Andrea, pred desetimi leti ste kot trebušna plesalka osvojili naslov svetovne prvakinje v kategoriji seniork – vanjo si v profesionalnem plesu uvrščen že po 30. letu, kajne? – tudi vaše učenke so na različnih tekmovanjih dosegle zlate in srebrne medalje.

Res je, leta 2010 sem osvojila naslov svetovne prvakinje med članicami v drugi skupini, med seniorkami. Moje učenke so si prav tako priplesale veliko medalj in nanje sem zelo ponosna. 

Zagotovo ima mladost edinstven čar. Po drugi strani s staranjem in zaradi pridobljenih izkušenj nisi več mladostno zaletav, zato bolj zrelo izražaš čustva, ki vrejo v tebi, tudi strast pokažeš drugače, modreje. Starejša plesalka je lahko bolj zanimiva že zaradi energije, ki jo izžareva, ker ne nazadnje sebe pozna bolje kot v rosni mladosti. 

Pravite, da se lahko orientalskega plesa nauči vsaka ženska, tudi če ni spretna v vrtenju bokov.

Tako je, nekatere se naučijo hitreje, druge počasneje, odvisno od posameznice. Pomembno je, da pri plesu uživajo.

Med drugim obvladate klasični in jazz balet pa step, flamenko, tango, medtem ko vam najbolj pri srcu vendarle ostaja orientalski ples; ta naj bi izviral že iz starega Egipta. Kako bi ga opisali, zakaj se vam zdi najbolj čaroben – gre res za povezavo s silami bogov?

(Se malce skrivnostno nasmehne.) V mlajših letih sem plesala različne vrste plesa, orientalskega pa plešem že več kot dvajset let. Zelo mi je pri srcu, ker izraža nežnost, čutnost in moč – nekaj, kar ima vsaka ženska v sebi – ter predstavlja v prvi vrsti ženstvenost in eleganco. 

Foto: Darja Stravs Tisu

Plešete od mladih nog, že od 15. leta se ukvarjate s poučevanjem plesa, preizkusili ste se tudi v vlogi plesne sodnice. Vaša mama je bila prav tako plesalka in profesorica plesa na akademiji. Presegli ste 40. leto in predstavljam si, da še vedno plešete in poučujete s srcem, morda zdaj z izkušnjami še bolj. Zakaj plesanje ni omejeno z leti?

Ples vsekakor ni povezan s starostjo in je primeren za vsakogar, saj je telesna aktivnost zelo pomembna za kakovostno življenje. S plesom razgibamo celotno telo, tako da postane prožnejše, hkrati pa zaposlimo možgane, kar pomaga proti pozabljivosti; obenem izboljšamo še koordinacijo. Upam, da bom lahko še dolgo dolgo plesala in poučevala; seveda se tudi sama ves čas dodatno izobražujem, da lahko učenkam predam kar najbolj kakovostno znanje. Na naših vajah se ne učimo zgolj plesati, ampak se tudi družimo, veliko smejemo in smo dobre volje. 


Dejstvo je, da ljudje na odru ponavadi raje gledamo mlade plesalke in plesalce, saj prožno gladko telo prej povezujemo z estetiko giba. Pa vendar je morda staranje tudi prednost, saj je mogoče z gibi izžarevati več sijoče, zrele elegance?

(Pokima.) Zagotovo ima mladost edinstven čar. Po drugi strani s staranjem in zaradi pridobljenih izkušenj nisi več mladostno zaletav, zato bolj zrelo izražaš čustva, ki vrejo v tebi, tudi strast pokažeš drugače, modreje. Starejša plesalka je lahko bolj zanimiva že zaradi energije, ki jo izžareva, ker ne nazadnje sebe pozna bolje kot v rosni mladosti.

Zagotovo. Vaše umetniško ime je Layla, kar imate zapisano tudi na spletni strani. Nam zaupate, kje ste dobili idejo?

Po istoimenski pesmi Erica Claptona. (Smeh.) Pa še arabsko ime je, tako da je bilo prava izbira. 

Foto: Marvin

Kadar na družbenih omrežjih kdo objavi kakšno deklico, ki še niti ni dosegla najstniškega obdobja, pa že pleše orientalski ples v zapeljivih oblačilih, se vedno pojavijo tako pozitivni kot negativni komentarji, da je takšna objava izziv potencialnim pedofilom ter takšno gibanje pri otrocih ni spodobno in primerno. Kakšno je vaše mnenje, kje je prava meja?

Moje mnenje je, da morajo biti otroci oblečeni letom primerno. Na tekmovanjih imamo pravila oblačenja, s čimer se vsekakor strinjam. Deklice do približno 14. leta, tudi pionirke imajo denimo pokrit trebuh, ne smejo imeti dekoltejev oziroma poudarjenih košaric in visokih izrezov. 

Vsaka ima vedno možnost, da se odloči, da ne bo nastopala in bo svoje znanje ohranjala zase. Iz izkušenj pa vam lahko povem, da so plesalke nad to vrsto plesa navdušene in rade nastopijo vsaj na zaključni produkciji, nekatere pa tudi na različnih zabavah in prireditvah.  

Po rodu ste Argentinka in v Sloveniji živite zadnjih sedemnajst let. Kaj vas je v naši mali deželi tako zelo navdušilo, da ste ostali?

Slovenija je v primerjavi z Argentino res zelo majhna dežela. Vse je blizu. Je precej bolj varna in urejena, kar je bila takrat, ko sem se preselila sem, zaradi majhnih otrok velika prednost. V mojih očeh sta najlepša Bled in Piran. Obožujem vodne površine, posebno morje. Pred leti sem celo nastopala v Piranskem zalivu na zasebni zabavi na jahti in bilo je nepozabno. Spomnim se, da se mi je kar malo vrtelo, ker se je zaradi valov vse majalo. (Nasmeh.) Na ladji res ni lahko plesati.

Ali vaša otroka – tako hči kot sin sta že najstnika – prav tako mika ples, bodisi rekreativno bodisi profesionalno?

Hči je nekaj let plesala jazz balet in je tudi tekmovala, a letos se je žal odločila, da bo odnehala. Sin ne pleše. 

Foto: Jure Eržen

Kot koreografinja ste postopoma vpeljali nekatere svoje korake in elemente, denimo sveče, svečnike, mnogo tančic, palice, sablje, prstne činele. Kako pomembno je, da se v plesu, če ga izberemo za svojo glavno rekreacijo, trudimo stalno napredovati in se celo podamo v nastope in tekmovanja ali zadostuje zgolj tekmovanje s samim s seboj brez dokazovanja pred občinstvom?

Moj cilj je, da vsaka skupina napreduje. Ponavadi se plesalke, ko imamo nastope ali tekmovanja, bolj potrudijo, saj je to zanje izziv, dodatna motivacija; posledično se koreografijo bolje naučijo. Vsaka ima vedno možnost, da se odloči, da ne bo nastopala in bo svoje znanje ohranjala zase. Iz izkušenj pa vam lahko povem, da so plesalke nad to vrsto plesa navdušene in rade nastopijo vsaj na zaključni produkciji, nekatere pa tudi na različnih zabavah in prireditvah. 


Vi poučujete v plesni šoli Miki, v različnih krajih po Sloveniji. Za konec bi vas prosila, ali lahko z besedami opišete kar najbolj preprost osnovni gib orientalskega plesa, s katerim prekrvavimo in utrdimo trebušne mišice.

Opisala vam bom kamelo, ki je kot nekakšno valovanje zgornjega dela telesa: noge damo v širino bokov in jih rahlo pokrčimo. Zadnjične mišice morajo biti napete. S prsnim košem naredimo polkrožni gib naprej in potem zakrožimo nazaj, stisnemo trebušne mišice – najprej zgornje, nato srednji del trebuha in na koncu še spodnji del trebušnih mišic – in tako oblikujemo gib, ki mu pravimo kamela. Gibe ciklično ponavljamo.

Kaj pa morda še kaj, kar vključuje roke, saj so pri tej vrsti plesa prav tako bistvene?

Prav imate, roke so med plesom kot krila. (Nasmeh.) Predlagam povezano valovanje z rokami oziroma rameni, kačo. Tako lahko razgibamo tudi zgornji del hrbtenice ter se sprostimo.