Ana Dolinar: Tisto noč sem se znova rodila

Bil je tisti dan sredi septembra, ko si ni bilo več mogoče lagati, da poletje še traja. Jutro je bilo mrzlo. Pot k domu igralke Ane Dolinar Horvat se je vila navkreber do majhne vasi in v njej hiške, od koder ne gre več naprej. Zunaj je zeblo v prste, dom, v katerega je sprejela novinarko, pa je toplo in široko odprl vrata. Kot vabijo vsa ljubeča zatočišča pred mrzlim svetom. Lesena hiška na Kureščku je bila tudi tisti dan prepojena z neopisljivo esenco pomirjenosti, da si jo lahko odnesel s sabo v dolino. Med pogovorom, ko je Ana v mirnem tonu pripovedovala svojo zgodbo, je detece na njenih prsih ves čas spokojno spalo.

Sredi oktobra se bo le kot privid pojavila na odru 54. festivala Borštnikovo srečanje v predstavi Kresnice hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Tisti večer bo Rozita, potem pa spet samo, kar je najraje, mama. Na dan najinega pogovora je minilo sedem tednov, odkar je povila sinka. Že njen zapis na socialnem omrežju instagram, ko je s sledilci delila svojo izkušnjo, je napovedoval novo Ano. Ob fotografiji svojega deteca je zapisala: »Ta majhen angel je prišel na svet na nevihtno sobotno noč. Porod doma je bil prečudovit in blažen. Rodil se je s sestrama ob strani, njunim očetom ter z neverjetnima babico in doulo. Nikoli ne bom pozabila podpore in ljubezni tiste noči. Ne obstajajo besede, s katerimi bi zmogla opisati vse, kar sem prejela tisto noč, ko sem se podala v ta svet in ranljiv prostor. Rodila sem, kot sem si želela, v svojem tempu, tam, kjer sem hotela, z ljudmi, ki so verjeli vame. Kar je nastalo, je bila izkušnja, ki me je vso preobrazila. Moje sonce se je rodilo tisto noč, z njim pa jaz, nova ženska. Moj ljubljeni Lun, končno si me našel in za vedno spremenil. Zaljubljeni smo in srečni do neba. Življenje je neverjetno prijazno z nami.« Pogovor je, kot boste lahko brali, potekal v božajočem ritmu sladke pijanosti. Na obeh straneh.

Hčerkama sem želela pokazati, da je porod lahko lep, da ima ženska v sebi silno moč, da je rojevanje nekaj naravnega, nenevarnega, ne pa grozno in umazano nujno zlo, ki ga mora odtrpeti. Prepričana sem, da bosta, ko malce odrasteta, šele v celoti doumeli, kakšno darilo sta dobili s tem, ko sta bili poleg pri nečem tako lepem. To je moje darilo njima. 

Draga Ana, ta zapis me je, že ko sem ga prebrala prvič ob rojstvu vašega Luna, močno ganil. Ste mamica dveh punčk, materinstvo vam je bilo pred sinovim rojstvom torej vse prej kot neznano, a tokrat, tako sem dobila občutek, se je v vas rodila nova moč. Moč, o kateri je dražestno vedeti že, da sploh obstaja. Prosim, zaupajte mi, kako vas je spremenila izkušnja poroda doma.

Zdaj ko imam to izkušnjo, lahko z gotovostjo rečem, da v porodnišnicah ženski prav to moč, ki jo ima v sebi, moč, ki jo tudi sami omenjate, odvzamejo. V porodnišnicah je individualne obravnave premalo, v njih pogrešam podporo, spodbudo, zaupanje v žensko, da je sposobna roditi sama. Zaupanje, da je rojevanje nekaj, kar znamo, ker je v našem telesu, naših kosteh. Namesto tega porod povezujemo s čisto preveč strahu. V resnici je priložnost za žensko, da se spomni svoje moči, s katero se je rodila. Želim si, da bi se zavedale, kako veliko darilo nam je v resnici dala mati narava s tem, ko nam je namenila to nalogo. V meni je odločitev za porod doma – verjamem namreč, da je najbolj optimalen porod mogoč le doma – zorela dolgo. Že samo s tem, ko v popadkih sedeš v avto, da bi se odpravil v porodnišnico, zmotiš ravnovesje hormonov, ki se sprožajo med porajanjem. Da niti ne govorim o tem, kako na porodnico vpliva porodnišnica sama; tuji ljudje, močne luči, opeharjenost za priložnost kakršne koli zasebnosti. Ženskam so v resnici porod odvzeli, kajti niso več v središču svoje zgodbe. Zato jih je treba postaviti nazaj, kamor spadajo, v center. Želela sem si poroda v sproščenem vzdušju, v družbi s svojimi najdražjimi, poroda, med katerim bodo moje odločitve slišane, moje telo spoštovano, poroda, med katerim se bom počutila varno v občutenju, da sem deležna zaupanja.

Kdaj ste se odločili, da boste rodili doma? Nemudoma ko ste izvedeli, da ste noseči, kasneje, morda ste željo v sebi nosili še dlje?

Že v prvi nosečnosti pred skoraj osmimi leti, ko sem pričakovala svojo Ronjo, je v meni vzniknila želja, da bi rodila doma. Takrat sem prvič dobila v roke knjigo Modrost rojevanja Ine May Gaskin. Čeprav je bila želja že takrat močna, me je bilo preveč strah, tako zelo, da si je nisem upala niti glasno izraziti. Nikomur nisem povedala, česa si želim. Zato sem si »izborila« vsaj to, da sem imela svojo sobo, svojo babico in da je bil Sebastijan (Horvat, Anin soprog, op. p.) ves čas ob meni. Za bolj radikalno izkušnjo pa takrat še nisem čutila dovolj zaupanja vase.

Rekli ste, da si želje niste upali niti glasno izraziti. Zdaj ko to izkušnjo vendarle imate, kako vidite tisto Ano nekdaj, ki jo je bilo strah, česa se je bala?

Ne vem, kako naj povem drugače (se zamisli, ves čas pa Luna, ki trdno spi v tkanini, speti z njenim telesom, nežno treplja), kot da me je bilo močno strah. Bala sem se, kako bodo mojo željo sprejeli drugi, mož, starši. Strah me je bilo tudi poroda samega, polna sem bila skrbi, da bo šlo kaj narobe.

Tokrat ob vas nista bila le soprog in babica, temveč tudi doula in predvsem – hčerki. Človek bi na prvo žogo pomislil, da je moral biti to zanju kar velik zalogaj, a je res tudi, da smo se ljudje na splošno preveč sterilno oddaljili od nečesa, kar je najlepše človeško. Kako je dozorela odločitev, da bosta bratca na svet pospremili tudi sestrici?

Ko sem izvedela, da sem noseča, je bila takoj naslednja želja, ki se mi je izrisala, ta, da bi bila ob meni vsa moja družina. Instinktivno se mi ni zdelo prav, da bi hčerki med porodom doma odrinila. Seveda sem o tem temeljito premislila, a nato zelo močno začutila, da jima kot deklicama, ki postajata mladi ženski, želim podariti povsem novo izkušnjo poroda, tako zelo drugačno od te, ki je zarisana v nas. Ko zanosiš, se namreč vsak, ki ima vsaj minuto, čuti poklicanega, da s tabo deli najbolj črne porodne scenarije. Noseči ženski ne smeš nikoli pripovedovati strašnih zgodb. (Smeh.) Dovoljene so le navdihujoče, če jih ne poznaš, pa še vedno ostane ljuba tišina. Hčerkama sem želela pokazati, da je porod lahko lep, da ima ženska v sebi silno moč, da je rojevanje nekaj naravnega, nenevarnega, ne pa grozno in umazano nujno zlo, ki ga mora odtrpeti. Porod mnogi vidijo kot nekaj nečistega, saj z njim pridejo ne le kri, temveč še vse druge telesne tekočine. Prepričana sem, da bosta, ko malce odrasteta, šele v celoti doumeli, kakšno darilo sta dobili s tem, ko sta bili poleg pri nečem tako lepem. To je moje darilo njima.

Čas, ki ga imata mamica in dojenček po porodu drug za drugega, je nenadomestljiv. Vse te ideje, da jih je treba čim prej »osamosvojiti«, dojenčke, jih »trenirati«, kdaj naj spijo, kdaj naj se hranijo, omejiti ujčkanje, da se ne bi »razvadili« ... Vse to ima najbrž smisel, če moraš pri dveh mesecih otroka dati od sebe in v varstvo. A meni že sama misel na to povzroča bolečino. 

Vseprežemajoča ljubezen, ki je v zraku in telesih, ko pride na svet novo življenje, je res presunljivo močna. Takrat, tako se zdi, ljubiš vse.

Hormoni so prav res divji in nori!

Med porodom so se vaše oči gotovo velikokrat srečale z dvema paroma oči vaših hčera. Kako sta doživljali mamo, ki rojeva?

Pričakovanje je bilo zanju nedvomno veliko. Povsem jasno jima je bilo, da sta del res posebnega dogodka. Bili sta zelo vznemirjeni, a ne popolnoma brez strahu. Predvsem sta se bali zame, kajti videli sta me v bolečini. Že pred porodom sem se z njima veliko pogovarjala prav o tem, neizogibni bolečini rojevanja. Razložila sem jima, da je zame pomembna, da mora bolečina biti tudi vedno močnejša, saj pomeni, da smo vse bliže in bliže trenutku, ko bomo spoznali dojenčka. Govorila sem jima o valovih energije, da je pomembna ne le sama bolečina, temveč zlasti odnos do nje. Seveda jima ni bilo lahko gledati mamo, ki jo boli. Vmes sta velikokrat prišli do mene, me vprašali: Mami, si v redu?, me prijeli za roko, pobožali po hrbtu.

Kot igralka ste že dolgo v stiku z amplitudami človeškega čustvovanja, a to, kar ste doživeli tokrat, je nekaj čisto drugega. Omenili ste, da vas je izkušnja spremenila. Kako? Imate občutek, da se boste odslej s težkimi trenutki kot naravnim delom življenja laže spopadali, ko pa ste doživeli tako pristen stik z neizmerno močjo ženske v sebi?

Morda pa res, kajti izkušnja mi je povrnila ogromno samozaupanja, občutka, da lahko zaupam svoji intuiciji. Začutila sem, da sem sposobna slišati samo sebe, svoje telo, svoje misli. Med porodom me nihče ni motil s tem, da bi mi govoril, kaj moram narediti. Vse, kar se je zgodilo, je prišlo iz mene spontano, brez premlevanja. S to izkušnjo je v materinstvo laže stopiti. Vedno si na začetku z novim dojenčkom tudi negotov in res prekrasno je, če si ob tem podkrepljen z zavedanjem, da si v svojem bistvu izjemno močan. Povsem drugače je, če izkušnje, ker ti je bila odvzeta, nimaš.

V kratkem boste odigrali predstavo v sklopu festivala Borštnikovo srečanje, a potem nemudoma smuknili nazaj v kokon materinstva. Mislim si, da si je prav težko predstavljati, kako mora biti mamicam drugod, kjer je leto porodniškega dopusta le pobožna želja.

Ne znam si predstavljati, da bi morala že zdaj nazaj na delo. Nočem si niti predstavljati, kako bo čez leto dni! Tudi med predstavo bo dojenček z mano. V zaodrju bo s Sebastijanom, tako da ne bova dolgo narazen. Čas, ki ga imata mamica in dojenček po porodu drug za drugega, je nenadomestljiv. Vse te ideje, da jih je treba čim prej »osamosvojiti«, dojenčke, jih »trenirati«, kdaj naj spijo, kdaj naj se hranijo, omejiti ujčkanje, da se ne bi »razvadili« ... Vse to ima najbrž smisel, če moraš pri dveh mesecih otroka dati od sebe in v varstvo. A meni že sama misel na to povzroča bolečino. Na srečo se nama z Lunom ni treba ukvarjati s tem. Imava čas drug za drugega. Čutim tudi, da je moje telo še vedno njegov dom. Prej je bil devet mesecev na drugi strani, zdaj je tukaj ob meni. Hrani se pri meni, se počuti varnega, ljubljenega, pri meni se uspava, eno sva. Pretrgati to nit med mamo in otrokom že tako zelo zgodaj, onemogočiti vzpostavitev varne navezanosti, je nekaj, kar na otroku pusti posledice vse življenje.

Že dolgo ni nič nenavadnega, da so moški pri porodu in pomagajo po svojih najboljših močeh, vendar je porod doma tudi zanje povsem neznan teritorij. Kako ga je doživljal vaš soprog?

Druga porodna izkušnja je bila tudi zanj močnejša. Imel je mnogo večjo vlogo, priložnost aktivno sodelovati, me vseskozi podpiral. Tudi po porodu je doma postoril vse, kar je bilo treba, pospravljal, kuhal, skrbel za otroke. To počne še vedno. Vloga moškega je v mojih očeh neprecenljiva. Že pri prvem porodu pa sem doživela, o čemer sem do tedaj le slišala, da začne moški, ko vidi žensko rojevati, nanjo gledati drugače. Nikoli ne bom pozabila, kar mi je rekel: Kraljica si! (In se nasmehne malce zasanjano.) Prepričana sem, da si bom te njegove besede še velikokrat priklicala v spomin, ker so imele tokrat tako drugačno, tako močno konotacijo.

Nekatere ženske že zgodaj vedo, da si ne želijo imeti otrok, druge, da jih bodo imele kopico. Kako je bilo pri vas? Ste vedeli, da boste nekoč mama treh?

Vedno sem govorila, da jih bom imela pet. (Smeh.) Otroke sem si od nekaj želela. Ko sem spoznala Sebastijana, se nama je Ronja kmalu pridružila. Hotela sem postati mama in hotela sem biti mama več otrokom.

Vloga moškega je v mojih očeh neprecenljiva. Že pri prvem porodu pa sem doživela, o čemer sem do tedaj le slišala, da začne moški, ko vidi žensko rojevati, nanjo gledati drugače. Nikoli ne bom pozabila, kar mi je rekel: Kraljica si! 

S svojimi starši ste zelo močno povezani. Kako so se odzvali, ko ste jim zaupali, da bo naslednji vnuk rojen doma?

Ko sta slišala, kako sem se odločila, sta bila v skrbeh. Razumljivo, bilo ju je strah, a sta me podprla. Tudi zato, ker sta v mojih očeh videla, da nimam nobenih dvomov, da sem trdo odločena. Ko je porod minil, sem začutila, da sta močno ponosna name.

Iz mestnega središča ste se preselili v naravo. Kaj vas vsak dan osrečuje?

Že dolgo sem razmišljala o tem, da bi šla iz centra kam v hribe, a v resnici nisem imela dovolj poguma, da bi to res naredila. Ko pa sem izvedela, da sem zanosila, se je moja želja le krepila. Tukaj je lepo, saj se lahko punci igrata zunaj, meni pa sploh godi ta mir, to, da se lahko z Lunom sprehajava v tišini. Vprašali ste me, kaj me osrečuje. Vse! Najbrž za to stanje poskrbijo hormoni. Ta močna ljubezen, ki jo čutim, me vso prežema. Gledam ga, Luna, in si neskončno želim, da bi znala kar najhitreje prepoznati njegove potrebe, in sem neskončno žalostna, ko joka. Zdaj se že smehlja in seveda se ob tem vsi topimo od sreče.

Ste rodili tukaj, prav v tej hiški?

Ne, ne. Kmalu po tem, ko sem sprejela odločitev, da bom rodila doma, in svojo željo zaupala Sebastijanu, sem silno močno začutila tudi, da si želim roditi na morju. Mama ima v Izoli stanovanjce. Ko je privolila, da rodim prav tam, smo se tja preselili kar za tri mesece.

Tisto stanovanje nikoli več ne bo enako.

Res ne, zdaj ima zgodbo. (Smeh.) Že prej smo sicer najeli to hiško, jo začeli urejati, da bi bilo do poroda ja vse nared, a potem me je spreletelo, da jo bomo, ker jo imamo v najemu, nekega dne zapustili. Izola pa bo ostala, v tisto stanovanjce se bomo vsakič znova vrnili in Lunu bomo lahko nekoč povedali: Glej, točno tukaj si prišel na svet!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE