Sama je že leta na poti, ki glasno govori, da je dovolj. Vsega, kar bi moralo biti, dovolj »igre« s pravili, ki so ji vse bolj tuja. In zato jih v svojem življenju noče več priznavati. Pove, kar čuti, pretehta poprej, ali sploh želi deliti. A ko deli, si lahko na drugi strani samo hvaležen, ker si v tistem trenutku del piša njenih priprtih vrat. 

Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem utišala svoj logični, racionalni um in začela poslušati intuicijo. Začelo se je s silovitim zavedanjem, kako zares utesnjeno se počutim. V službi, v mestu, v svetu, sama v sebi. Nesvobodno. Kot bi živela v okviru, ki so mi ga že vnaprej določili. Nekaj ni bilo prav. 

Ko sva se