Aljoša Bagola: Izgorelost je poleg izgube bližnjega najbolj surov občutek

Oglaševalski kreativni direktor Aljoša Bagola o malih in velikih korakih, ki preprečijo, da izgorimo.

Ko so mu prvič zastavili vprašanje, ali je morda izgorel, je pomislil: »Halo, jaz sem vendar superman!« A danes je oglaševalski kreativni direktor za izkušnjo izgorelosti hvaležen, saj ga je naučila, da je bolje, če je življenje polno kot popolno. Svojo pot je opisal tudi v ravnokar izdani knjigi Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke.


Za ta intervju nisva imela veliko časa, a vam je uspelo najin klic stisniti med druge obveznosti. Bi mi morali reči ne, ker se takšne reči kopičijo in vodijo v izgorelost?

Ponavadi se vprašam, ali moje hotenje povzroča moje hitenje. Odgovor je v najinem primeru pritrdilen. (smeh) Če se tega zavedamo, je vse veliko lažje. Težava je v tem, da se nam stvari zdijo nujne in skrajno pomembne, a ne prepoznamo, da gre za vsiljeno pomembnost. Zato za nekaj, kar je v resnici pomembno drugim, in ne nam, hitimo, sopihamo in se izčrpavamo. Posvetiti se moramo pravilnemu prepoznavanju pomembnosti in ugotavljati, kaj je v resnici naše breme in kaj nam želijo naprtiti drugi. Svoboda nam mora pomeniti veliko več kot le tistih deset minut, ko nam odleže, da smo odkljukali vse, kar nam je bilo za tisti dan z vseh strani naloženo.

Moje telo je bilo popolnoma izčrpano, kljub še več poslovnim uspehom in nagradam, ki so na tisti točki že povsem izgubili smisel, sem se počutil vse slabše in januarja 2017 sem na oddihu doživel prvi panični napad v življenju. Nekako za silo sem ga ukrotil in prav Iva je tista, ki je takrat guglala in sklenila: »Aljoša, ti si izgorel.«   

Kdaj ste prvič začutili, da ste morda izgoreli?

Izgorelost je poleg izgube bližnjega najbrž najbolj surov občutek v življenju. Ko gledam nazaj, ugotavljam, da mi je življenje velikokrat želelo nastaviti ogledalo, a ker se nisem bil pripravljen docela uzreti, je bilo prisiljeno pred mene postaviti zid. Predolgo sem deloval po nareku avtomatizmov, naših garaških družinskih vzorcev in prepričanja, da moraš za uspeh iztisniti iz sebe zadnjo kapljico krvi, solz in znoja. Srečen, da sem zgodaj odkril svoj talent in da ga že dvajset let uresničujem na področju, ki mi je omogočilo velike uspehe, sem živel v zmotnem prepričanju, da sem neuničljiv. A ko sem pri 35 letih postal še oče, si nisem bil pripravljen priznati, da nimam dovolj energije, da bi bil v čisto vseh vlogah še naprej le najboljši. Iva (Krajnc Bagola, op. p.) je imela takrat izjemno naporno sezono v gledališču, zdoma je bila skoraj 300 večerov, hči Sofia je bila stara dve leti, vodil sem največji oglaševalski oddelek v državi, pristal sem še v čustveno napornem poslovnem odnosu, predaval na fakulteti, bil kolumnist pri dveh medijih in vse skupaj se je seštelo v skrajno preobremenjenost. In tako sem se ob koncu leta 2015 nekega jutra zbudil v serijo dvotedenskih migren.


Preberite še: Iva Krajnc Bagola: Vprašajte moža, kako lena znam biti


Ste obiskali zdravnika?

Ja, in smešno se mi je zdelo, ko me je zdravnica vprašala, ali sem le izčrpan ali tudi depresiven. »Halo, jaz sem vendar superman!« sem si mislil. (smeh) Sklepala sva, da bo za začetek zadoščal dvotedenski počitek. Tistega popoldneva sem na spletu poiskal razliko med izčrpanostjo in izgorelostjo. Sklenil sem, da jaz ne morem izgoreti, ker da se to zgodi le ljudem z določenimi psihološkimi predizpozicijami. V tej osveženi, a seveda zmotni zaverovanosti vase sem se vrnil na delo in si oprtal še več odgovornosti. A moje telo je bilo popolnoma izčrpano, kljub še več poslovnim uspehom in nagradam, ki so na tisti točki že povsem izgubili smisel, sem se počutil vse slabše in januarja 2017 sem na oddihu doživel prvi panični napad v življenju. Nekako za silo sem ga ukrotil in prav Iva je tista, ki je takrat guglala in sklenila: »Aljoša, ti si izgorel.« Izgorelost pride v spremstvu tako silovitih strahov, da takoj skleneš narediti korenite spremembe. Te so me korak za korakom pripeljale do velikih sprememb in po treh letih svojo izkušnjo opisujem v knjigi.




Kaj pa konkretni ukrepi? Kaj danes delate drugače?

Predvsem postavljam meje. Ko naredimo inventuro svojega ravnanja, ugotovimo, kaj nas resnično krepi in kaj nas žene na rob prepada. A če hočemo živeti zvesti sebi, se moramo naučiti preprostega magičnega izreka. To je beseda ne, ki jo moramo zdravo odmerjati. To pa je težko, saj nezavedno vsi hlepimo po tistem trenutku starševskega odobravanja, ko smo bili pridni in naredili, kot nam je bilo naročeno. Zato smo tudi v odraslem življenju nemalokrat le otroci, ki potrebujejo dovoljenje in odobravanje. V službah to zamenjujemo z naklonjenostjo nadrejenih, v partnerskih odnosih s partnerji, na družbenih medijih z vplivneži. Če smo že pri teh – sodobne tehnologije nas onemogočajo tudi tako, da so nas uspešno udomačile v prepričanju, da moramo biti nenehno na razpolago. Zato smo stalno priklopljeni, na elektronska sporočila, sporočila, komentarje in obvestila. Namesto da bi svojo energijo zavarovali, jo nenadzorovano pršimo naokoli. Zato sem v izgorelosti takoj izklopil vsa obvestila na mobilnem telefonu, vključno s sms-sporočili, kar mojo ženo še danes neštetokrat spravi ob živce. (smeh) Ko sem to storil, sem lahko spet začel razporejati svoj čas in ugotovil, kako prenapihnjena je ta vsiljena nujnost naše nenehne razpoložljivosti.

Izgorelost me je prisilila, da se spoznam. Prisilila me je, da se izboljšam. Razkrinkal sem svoje mehanizme delovanja in zdaj nisem več njihov talec.   

A življenja ne morete povsem spremeniti, verjetno morate na družabnem omrežju objaviti fotografijo s predavanja o tem, kako ne izgoreti?

Ni mi treba. Tega ni treba nikomur početi. Če bi morali nenehno objavljati in nekam zasvojeno zreti, bi za to narava poskrbela že pred milijoni let. No, tehnologijo za zatopljeno zretje pravzaprav imamo že milijone let – reče se ji sončni zahod. (smeh) Če pa že želim nekaj objaviti, se ne predajam utvari o nujnosti tega početja, saj se zavedam, da je del te potrebe posledica »možganske ugrabitve«, ki nam jo povzročajo sodobne tehnologije. Ker vem, da z vsakim všečkom moji možgani dobijo svojo čokoladico in da je želijo čim več, lahko s tem bolj odgovorno upravljam. Rečem si: možgani, dovolimo si eno bombonjero, potem pa gremo počet kaj bolj tvornega.

Kaj vas je naučila izkušnja izgorelosti?

Sicer se sliši nenavadno, a hvaležen sem, da se mi je to zgodilo. Izgorelost me je prisilila, da se spoznam. Prisilila me je, da se izboljšam. Razkrinkal sem svoje mehanizme delovanja in zdaj nisem več njihov talec. Razumem, da se morata ljubezen in ustvarjanje pač kdaj umakniti strahovom in bolečini. Ne predajam se več tradicionalnemu slovenskemu izročilu, da se je za uspeh treba upehati, da je življenje težko, nepravično in da ga moramo zato ubogljivo preždeti v trpljenju in vlogi žrtve. Vem, da ne moremo biti ves čas srečni, tudi če družbena omrežja in njihovi algoritmi to od nas zahtevajo. Vem, da ne moremo biti nenehno učinkoviti, čeprav to od nas zahtevajo nadrejeni. Vem, da ni potrebe, da bi bilo življenje popolno, saj vem, da je veliko bolje, če je polno.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE