Zmagovalka in dobitnica oninega peresa Darinka Kozinc

Aleksandrinke in me

V Hiši sanjajočih knjig se je minuli ponedeljek zgodilo sklepno dejanje letošnjega literarnega natečaja za najboljšo Onino zgodbo. Pod naslovom (Od)ločitev? sta ga razpisali reviji Ona in Onaplus. Na razglasitvi je slavila Darinka Kozinc, avtorica zmagovalne zgodbe Materina odločitev.

»Odločitve nam spreminjajo življenje, tebi in nam so ga. Tudi sama bom sedaj sprejela odločitev, da bom skušala razumeti in ti odpustiti, zato, da bom laže zapustila to pokopališče, ta kraj, ki si ga ti vzljubila v vseh svojih nasprotjih, vročini, pokljajočih palmah, mujezinovi molitvi, v propadajoči eleganci evropskih palač ... Pustila bom pred tvojim grobom vso težo zamere, ki sem jo nosila. Vem, da bi morala priti prej, toda te odločitve nisem zmogla sprejeti, šele dokončnost, ki se kaže pred mano, mi je narekovala odločitev odpuščanja.«

V Materini odločitvi protagonistka na maminem grobu pusti vso težo zamer in sprejme odločitev prednice, da gre služit v svet, potem pa se v domače okolje, v zelenje Vipavske doline, koder je pustila moža in hčerki, nikdar ne vrne. Je mogoče potegniti kakšne vzporednice s patriarhalnim svetom predprejšnjega stoletja, v katerem so živele aleksandrinke, in današnjim?

Seveda. Danes imamo novodobne aleksandrinke, mlade, ki iščejo boljši kruh po svetu, kot bi ga mogoče dobili doma. Izseljevanje Slovencev je vprašanje, ki me zadnje čase resnično muči. Zakaj iz tako čudovite dežele odhajajo najboljši ljudje? Trenutno je tako. V redu, iščejo priložnosti, ampak včasih si vseeno mislim, da bi morda zmogli stopiti skupaj in tudi v Sloveniji narediti nekaj prekrasnega.

Predstavljajte si tisti svet prinesti v naše raztrgane vasi. To ni šlo, veste. A dejansko govorimo tudi o prvi ženski emancipaciji. Ženske so bile tiste, ki so preživljale družino, zaradi njih so domovi preživeli. 

Ponos in zanos, veselje, enotnost smo nazadnje v evforični vročici zmogli, ko smo navijali za naše zlate košarkarje.

Res je, v športu se še dobimo, imamo svoje junake, se enačimo z gladiatorji, kot imam navado reči, na parketu v zadnjem primeru. Zakaj ne zmoremo te energije tudi na drugih področjih? Ne vem, kako ne znamo razpihati zatohlosti in narediti Slovenije takšne, da se bomo v njej dobro počutili.

Aleksandrinke, slovenske žene in dekleta, ki so v zadnji tretjini 19. in prvi polovici 20. stoletja odhajale služit v Egipt, in njihove življenjske zgodbe so bile predolgo zamolčane. Pravzaprav to poglavje ženskega izseljenstva šele zdaj dobiva prave obrise.

V Sloveniji se je ustvaril pogled skozi lepe Vide, ki so šle služit v svet, doma pa pustile može in majhne otroke, vendar ne drži popolnoma. Zgodbe aleksandrink so zelo različne, kakor smo različni ljudje. Naše ženske, ki so hodile služit na Dunaj, v Trst, Gorico in naprej v Italijo – kasneje pa tudi v Egipt, prve z družinami svojih delodajalcev – so ustvarile mrežo doma in na tujem. Poročene, teh je bilo približno četrtino, so za otroke poskrbele, če so jih imele. Prepuščale so jih denimo sorodnicam, dojenčki so dobili nadomestno mater itn. To ni bilo nič takega. In so to tudi plačevale, domov so pošiljale denar. Res pa je, da so bile službe prek morja zelo dolge. Tudi komunikacija je bila drugačna. Bil je to popolnoma drug svet. Nekaterih ni bilo domov dvajset, trideset let. Predstavljajte si, kako se je vez z družino po svoje raztrgala. Vendar se lahko vprašamo, kaj bi bilo z našo zemljo – v Vipavski dolini, na Krasu, tudi na Tolminskem – ki so jo prizadeli gospodarska kriza, fašizem itn., če ne bi bilo aleksandrinskega denarja.



Drži, da sta bili aleksandrinki tudi vaši prateti. Je to močno pripomoglo k temu, da ste se lotili raziskovanja tega fenoma? Ponoviva: na to tematiko ste napisali knjigo za otroke Pravili so jim aleksandrinke, v svet usod izseljenk ste posegli tudi s knjigo Les Goriciennes.

Odraščala sem v Spodnji Vipavski dolini in spominjam se, kako so bile oblečene ženske v vasi, nekatere starejše so še nosile rute. Potem sem odkrila v kovčku na omari fotografije gospa, prekrasno oblečenih, v visokih petkah, sfriziranih, z biseri, klobučki, rokavicami, torbicami itn. Zaščitni znak aleksandrink so bili klobuček pa rokavice. Predstavljajte si tisti svet prinesti v naše raztrgane vasi. To ni šlo, veste. A dejansko govorimo tudi o prvi ženski emancipaciji. Ženske so bile tiste, ki so preživljale družino, zaradi njih so domovi preživeli. Po drugi strani je bil seveda prizadet moški ego, zato se z resnico ni bilo lahko sprijazniti oziroma ljudje o aleksandrinkah sploh niso imeli dobrega mnenja, češ da so za vse krive. A ženske niso bile krive za situacijo, kakršna je bila. Priznajmo si že enkrat, da je bila za to kriva država, tako Avstrija kot Italija.

Kaj nam sporočajo Aleksandrinke? Zlasti pogum! Soočanje s trdo stvarnostjo in vedno, v še tako brezupni situaciji, se najde rešitev! 

Ste tudi predsednica Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink. Zakaj je vredno ohranjati to zapuščino in spomine?

Društvo, ki je bilo ustanovljeno pred enajstimi leti, je opravilo zelo zahtevno nalogo, ljudje so spregovorili in tako so se rane začele zdraviti. Dorica Makuc, ki je prva zbirala dokumentarno gradivo o aleksandrinkah (1993) in posnela tudi film, mi je povedala, da se je na terenu takrat srečevala s precejšnimi težavami, celo sovražnostjo. Nadaljevali sta kustodinja mag. Inga Brezigar in dr. Daša Koprivec, veliko je za prepoznavnost naredil film Metoda Pevca. Aleksandrinke se pojavijo tako na odru (Neda Bric Rusjan) kot v literaturi (Aškerc, Bevc, Tomšič). V Prvačini, vasi ob reki Vipavi, od koder jih je bilo največ, je muzejska hiša v lasti Mestne občine Nova Gorica z zbirko predmetov, opreme, dokumentarnega gradiva, ki ga upravlja društvo. Letos nam je uspelo odkupiti kopijo arhiva iz veleposlaništva v Kairu iz stare Avstrije, obenem smo v sodelovanju z Goriškim muzejem pregledali in dokumentirali podatke iz državnega arhiva v Rimu; za čas Italije. Množično izseljevanje pretežno ženskega prebivalstva v obdobju približno sto let je zanimiv pojav, zgodbe in usode posameznic se marsikoga dotaknejo, kar zlasti opažamo, ko muzejsko zbirko obiščejo različne skupine. Naše ženske so zapustile sledove v otrocih, ki so jim bili zaupani, trdim lahko, da so na tuje otroke prenašale našo dediščino, obenem so se same obrusile ob srečanju z visoko družbo in določeno znanje prenašale v svoje domače okolje, denimo bonton, tuje jezike, kulinariko, svetovljanskost, higienske navade itn. V Egiptu so bile iskana delovna sila, bile so znane kot čiste, zanesljive, delovne in zveste. Kaj nam sporočajo? Zlasti pogum! Soočanje s trdo stvarnostjo in vedno, v še tako brezupni situaciji, se najde rešitev!

Družbene spremembe, zlasti s premikom različnih civilizacij, se bojim, da bodo načele že pridobljene in zakoreninjene pravice žensk na evropskih tleh. Ko nekaj postane množično, papirnati zapisi ne zmorejo zaustaviti procesa, ki je kot reka, ki vse odnaša pred seboj. 

K čemu težite kot ženska?

K čim bolj enakopravnemu odnosu tako v družini kot družbi, vendar ne z zanikanjem ženskosti. Družbene spremembe, zlasti s premikom različnih civilizacij, se bojim, da bodo načele že pridobljene in zakoreninjene pravice žensk na evropskih tleh. Ko nekaj postane množično, papirnati zapisi ne zmorejo zaustaviti procesa, ki je kot reka, ki vse odnaša pred seboj. Zanima me veliko stvari, mogoče sem res aktivna na preveč različnih področjih, vendar mi to omogoča širši pogled. Večino delovne dobe sem se ukvarjala s srednjim šolstvom kot profesorica in nato kot dolgoletna ravnateljica srednje strokovne šole, veliko sem delala pri razvojnih projektih, bila sem tudi prva podžupanja v mestni občini Nova Gorica in prva predsednica KS Solkan, lahko bi rekla, da sem orala ledino. Više se nisem prebila, ker se mi ni nikoli uspelo ukalupiti po pravilih političnih strank. No, seveda sem tudi mama in na srečo že babica, tako da mi usklajevanje poklicnega in družinskega življenje ni tuje. 


Oglejte si še preostale utrinke z druženja v Hiši sanjajočih knjig v galeriji. Zmagovalno zgodbo Materina odločitev, pa si lahko preberete tukaj. 


NAGRAJUJEMO VAŠE GLASOVE
Drage bralke, spoštovani bralci, izmed tistih, ki ste pošiljali kupone in glasovali za zmagovalno zgodbo Darinke Kozinc, jih deset prejme praktične Onine nagrade: Ivica Česnik, Vrhnika; Darja Kusterle, Škofja Loka; Vera Kokol, Ptuj; Mirjana Pirnat, Radovljica; Nives Florjančič, Ajdovščina; Rezka Zdovc, Ljutomer; Zmaga Antončič, Sežana; Vera Borštnar, Šmarješke Toplice; Vida Bobek, Mežica; Ladislava Sovič, Slovenj Gradec.
Prav tako praktične Onine nagrade prejme deset izžrebank in izžrebancev, ki so za Materino odločitev glasovali na spletni strani Onaplus.si: Nada Liplin, Škofljica; Rok Bavčar, Nova Gorica; Tatjana Štrus Pečenko, Grosuplje; Petra Kožuh, Ptuj; Silva Mežnar, Trebnje; Nevenka Glavan, Ig; Mojca Sedminek, Tržič; Alenka Črnič, Dragatuš; Petra Mogel, Šmartno ob Paki; Leonard Kumprej, Solkan.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE