Črno-bele uniforme, ki ste jih ustvarili za uslužbence Maxijevega novega oddelka kulinarike, so zelo minimalistične. Kakšen je bil navdih zanje? Ste imeli pri ustvarjanju veliko svobode ali je bila vizija zelo utilitaristična?

Kadar koli delaš uniforme, ki so zelo specifična stvar, je treba biti kar najbolj odprt za vse želje in zahteve uporabnikov in naročnika. Mnogo je kompromisov. Ker delaš za velik krog ljudi, ki jih bodo na koncu nosili, pa se je treba osredotočati predvsem na uporabnost. Za tokratne uniforme sva z Leo Pisani, s katero vedno sodelujem pri takšnih projektih, izhajala iz nove opreme Maxi Gourmet marketa, zato tudi črna in bela ter minimalističen in maksimalno izčiščen dizajn. Ni treba, da so uniforme glasne in kričeče, saj je poudarek na izdelkih, ki jih trgovina ponuja, morajo pa biti uporabne, da lahko uslužbenci počnejo v njih vse, kar od njih delo zahteva, da jih pri tem nič ne ovira in da so izdelane iz materialov, ki se jih da vzdrževati. To so posebni, bolj vzdržljivi materiali, ki so namenjeni izključno uniformam, in ne tisti, ki se jih uporablja v modni industriji.

Nove uniforme za Maxi Foto: Peter Irman

Vaš umetniški opus obsega poleg kostumografije še 11 uniform za druga podjetja. Kateri projekt vam je bil najbolj pri srcu?

Res je, uniforme sem ustvaril že za zelo različne naročnike, denimo za hotele (Union in Lev) pa zavarovalnico Triglav. Ene od ljubših so mi bile za Plečnikove Žale. Zelo blizu mi je namreč ideja odhajanja, ki je ne vidim kot temačno in žalostno, ampak kot nov začetek.

Dokler kostum ne postane dom igralca, je samo kostum in to ni dobro. 

So za vas tudi izziv, čeprav zahtevajo veliko umetniškega prilagajanja? Česa se rajši lotevate, kostumografije ali uniform?

Kostumografija je moje osnovno področje, uniforme se zgodijo zelo redko. Z Mercatorjem sem povezan že od prej, poleti so bili pokrovitelj moje razstave Vzporedni svetovi na Ljubljanskem gradu, Mercator pa je tudi moja trgovina, saj v Maxi Market rad zaidem. Ko sem v Ljubljani, se vedno odpravim tja po nakupih, je kot ritual. Vesel sem, da so prenovili in osvežili videz. Ko ustvarjaš uniforme, gre predvsem za uporabnost, teater pa je povsem drug planet.

Skica za žensko uniformo za Maxi

V karieri ste naredili že 395 kostumografij za gledališče, opero, balet, sodobni ples, televizijo, film, celo za slovito kanadsko cirkuško skupino Cirque du Soleil. Kateri projekt se vam je za vedno vtisnil v spomin?

Na to je tako težko odgovoriti, saj se v vsakem obdobju razvijamo in rastemo, dobimo drugačne kreativne priložnosti. Ne morem izbrati le enega, to je tako, kot da starše vprašate, kateri otrok jim je najljubši. V vsakem projektu se kaj naučiš, pravzaprav se nikdar ne nehaš učiti, delo kostumografa je kot nenehno šolanje, polno izzivov. Nekatere projekte spelješ zelo gladko, in tudi če so kostumi zelo minimalistični, to še ne pomeni, da predstava ne bo kostumsko zahtevna. Najbolj mi je všeč, da lahko pri svojem delu ves čas prehajam iz ene zvrsti (gledališče, opera, balet itd.) in zgodovinskega obdobja v drugo. V tujini namreč veliko kostumografov dela izključno ene vrste kostumografijo, denimo klasično opero ali elizabetinsko gledališče, in nič drugega, pri nas pa je trg tako majhen, da moraš biti odprt za vse, kar meni zelo ustreza, saj lahko tako eksperimentiram na različnih področjih. 

A tudi v gledališču je podobno kot pri uniformah potrebno sprejeti veliko kompromisov. Vsak režiser prinese s seboj svojo vizijo predstave, potem pa so tu še igralci, ki se morajo v kostumu dobro počutiti, kot da ga ne nosijo, ampak je kostum samo podaljšek njihovega lika. Dokler kostum ne postane dom igralca, je samo kostum in to ni dobro.

Foto: Borut Peterlin

Da pride do tega zlitja, je verjetno potrebne veliko komunikacije med kostumografom in igralci? 

Res je, jaz temu pravim, da smo kostumografi na neki način kot psihologi, saj moramo zaznati energijo in duh človeka, s katerim delamo, ter mu tako prilagoditi kostum. Nisem tiste vrste kostumograf, ki naredi zaprto skico, in se nato te drži do zadnje pike. Skica je zame samo način, da sprožim komunikacijo z igralcem in režiserjem, nato pa se lahko še spreminja. Treba je biti odprt, gledati in poslušati ter razumeti stvari. To je največji izziv.