Znani Slovenec priznal: Vsako noč sem si ponavljal "Jutri ne bom jokal"
»Bil sem zelo občutljiv fant. Stvari so me prizadele, kar je seveda imelo posledice tudi med vrstniki. V prvih letih osnovne šole se je pogosto zgodilo, da sem vsakič, ko me je kaj pretreslo, zajokal in bil nato tarča posmeha. Mogoče sem se iz teh izkušenj naučil, da naj fantje ne bi smeli jokati,« nam je v iskrenem intervjuju skupaj z ženo Mojco Fatur zaupal Klemen Slakonja.
Sogovornika sta nam razkrila, da sta odraščala zelo različno, a da so oba dogodki iz otroštva čustveno tako zaznamovali, da sta imela v odraslosti težave z jezo.
»Vsako noč, preden sem šel spat, sem si ponavljal: "Jutri ne bom jokal, jutri ne bom jokal." Dokler res nisem nehal jokati. No, pa se je zato začel v meni nabirati gnev, da ga moram še danes kdaj pa kdaj očistiti. Ko se globoko v tebi naselijo določena čustva in se tega niti ne zavedaš, v nekem trenutku z vso silo butnejo na površino. Ugotoviš, da ni druge, kot da si začneš zlagoma dovoljevati vse to, kar si potlačil, žalost, jezo ...« pravi Slakonja.
Zakonca sta nam v pogovoru povedala, kako sta se spopadla s potlačenimi čustvi in kako je to vplivalo na njun partnerski odnos. Klemen pa nam je med drugim tudi priznal, kako so ga očitki iz mladosti, ko so mu drugi govorili, »da ni dovolj možat«, privedli celo do točke, da se je začel spraševati o svoji spolni usmerjenosti. »Začel sem se spraševati, ali sem mogoče gej tudi sam,« nam je povedal v intervjuju, ki ga lahko ta trenutek že preberete NA TEJ POVEZAVI.
V novi Oniplus vas čaka tudi intervju s televizijsko voditeljico Taro Zupančič, ki se zdaj že nekaj časa posveča drugim ustvarjalnim potem. V pogovoru je odstrla tančice svoje preteklosti in nam priznala, da se zaradi težkih preizkušenj šele sedaj uči, kako živeti in ljubiti.
»Kmalu po selitvi na svoje sem poiskala pomoč psihiatra, ker so se mi v odnosih začele kazati težave. Ugotovila sem, da sem zelo hladna, nisem kazala čustev. Nisem čisto točno vedela, zakaj sploh sem v odnosu. To je proces, ki se ne zgodi z danes na jutri, in vsa ta leta, ko sem se preizkušala v različnih vlogah, sem se gradila in neke stvari tudi rešila. Potem sem rekla, dobro, zdaj sem v redu.
Pa se mi je tam okoli 33. leta zopet zgodila prelomnica, ko sem začutila več ženstvenosti, želje po družini, želje po skrbi za nekoga. In vrnili so se vzorci iz preteklosti ... Res paradoks, kajti vsa leta sem se branila prav tega, kar je ponovno izbruhnilo,« nam je povedala in dodala, da je zato toliko vlagala v delo, premalo pa v odnose.
»Vedno sem se osredotočala na kariero. Kariera, kariera, kariera, odnosi pa so bili samo malo za zraven. Nobenega vlaganja v ljubezen, odnos; češ da ti odpreš srce, resnično skrbiš za drugega in drugi zate. In sem spet začela raziskovati preteklost. Bilo mi je težko priznati, da nisem dala dovolj od sebe.«
V aprilski Oniplus ne spreglejte tudi intervjuja z režiserjem Janom Cvitkovičem, ki je med snemanjem svojega zadnjega dokumentarnega filma Gram srca, spletel nepričakovane vezi z ljudmi na robu družbe – odvisniki z ljubljanskih ulic. V pogovoru nam je razkril, da so ga o življenju naučili marsikaj, česar si dotlej sploh ni predstavljal.
»Spoznal sem raznorazne odvisnike. Skoraj vsem je skupno pomanjkanje topline in varnosti v zgodnjem otroštvu. Ostala je luknja, ki jo poskušajo zapolniti. In jo "filajo, filajo in filajo". A se nikakor ne pusti "zafilati". Z nobenim gramom,« nam je povedal in opozoril, da film nagovarja tudi sodobne starše, ki vzgajajo otroke v današnji neizprosni družbi. »Dogaja se namreč, da tudi pretirano skrbni starši mogoče nehote postavijo otroku na pleča prehudo breme, ki ga ne zmore nesti, in zato išče izhod.«
V novi številki revije sodobno družbo kritizira tudi priznana antropologinja prof. dr. Vesna V. Godina, ki nam je razložila, kako kapitalizem profitira na tem, da smo vse bolj prestrašeni.
»V naši zahodni kozmologiji je normalnost definirana kot popolno zdravje. Moja mama je bila medicinska sestra še v socializmu in spomnim se, da je rekla: "Ne hodi k zdravnikom! Če dovolj dolgo hodiš k zdravnikom, bodo že nekaj našli in te razglasili za bolnega, čeprav si zdrav."
Na to se večkrat spomnim. Pri svojih visoko izobraženih sorodnicah, ki so stare okoli 50, opazujem, da jemljejo razne antidepresive in anksiolitike. In ko jih vprašam, zakaj to jemljejo, rečejo: Ker nisem srečna. Rečem jim, da z njimi ni nič narobe. A kljub temu jemljejo svoje tabletke, če jih ne vzamejo, jih je strah, niso varne. Odsotnost varnosti je univerzalna travma in od družbe je odvisno, kaj s to travmo stori. Ali ljudi nauči, da živijo s tem, da niso varni in nikoli ne bodo, ali pa jih nauči, da je vsaka minimalna odsotnost varnosti grožnja. Mi živimo v družbah drugega tipa. Odsotnost varnosti se trži.«
Preberite še:
Onaplus
Postanite naš naročnik in si zagotovite dostop tudi do zaklenjenih avtorskih vsebin.
