Urednica OK magazina o najbolj vroči reviji ta hip: Ana Roš nam je razkrila nekaj ekskluzivnega
Zadnje tedne je Karina Cunder Reščič snovala ideje, zapisovala, urejala in pilila tekste za revijo, ki bo to poletje navdihnila vsakega, ki že obožuje svet kulinarike in tiste, ki hrano razumejo zgolj kot vsakodnevno nujo, prepričala, da vsaka jed in vsak krožnik nosita posebno zgodbo.
V časopisu Delo vas 5. junija čaka 160 strani debela bleščeča revija OK magazin, ki se bo zagotovo znašla v marsikateri počitniški prtljagi. Če boste na ta dan revijo zamudili, brez skrbi, kot samostojna izdaja se bo čez celo poletje prodajala pri vašem najbližjem prodajalcu časopisov.
O tem, kaj lahko beremo v reviji, smo se pogovarjali z urednico Karino Cunder Reščič.
Sodelavci iz uredništva naše medijske hiše na hodnikih sem in tja ujamemo kakšne utrinke, ki nastajajo za OK magazin in se izida revije že veselimo! Zakaj si morajo revijo priskrbeti vsi, ki jih veseli kulinarika?
Naj odgovorim kar z besedami, ki se vrtijo v svetu ljubiteljev hrane: zato, ker je revija pravi špeh – 160 strani ima –, cena je ugodna, za naročnike Dela celo zastonj, kakovostna je. In ugotovili smo, da ljubitelji kulinarike navadno prav požirajo literaturo, ki se vrti okrog njihovega hobija in zanimanja.
Ampak resno: luštno branje je, ki bo v svetu, ki mu vladajo slabe novice, vseeno malo razbremenilo razpoloženje. Poletje prihaja, malo vedrine nam bo dobro delo. Ne bomo užaljeni, če bo revija koga spremljala na plažo.
Ker že malo poznam vsebino revije, se mi zdi, da bodo bralci po tem, ko bodo spoznali drugačne, globlje zgodbe, ki se marsikje skrivajo za hrano in pijačo, začeli drugače obedovati. Bi se strinjala s tem?
Stara navada je železna srajca in naše izkušnje, ki izvirajo iz skoraj dvajsetih let pripravljanja tedenskih prilog Odprta kuhinja, nam sporočajo, da se ljudje navadno le stežka premaknemo iz svojih ustaljenosti. Radi prebiramo vse o svojem najljubšem receptu – potem pa jed skuhamo tako, kot smo vajeni od vedno. Nič narobe: v tem hitrem svetu je vse, kar je znano, po starem, včasih pravil balzam in celo tolažba.
Naša želja je pravzaprav bila, da vsaj enkrat na enem mestu malo bolj osvetlimo ustvarjalnost, ki izvira tudi iz drugih panog, ampak kulinariko in gastronomijo dopolnjuje, jo pomaga dvigniti na višjo raven, ji doda zgodbo, globljo vsebino, celovitejšo podobo. Če bo kdo zaradi tega morda kdaj na kakšno hrano pogledal z ''drugimi očmi'', ji dal kako misel več, bo fino.
Drugače pa bodo ljudje – upamo, obedovali konec novembra, z našo praznično številko. Ta bo pa polna receptov.
Za OK magazin si k sodelovanju povabila ljudi, ki izstopajo vsak na svojem področju. Nam lahko razkriješ nekaj imen in o čem so pisali?
Noah Charney je umetnostni zgodovinar in avtor več mednarodnih uspešnic, profesionalec po pristopu do pisanja. Pod drobnogled je vzel dve slavni sliki: našo Kofetarico in Mona Lizo. In res, če ju pogledamo, obe skupaj, je nekaj podobnega v njunem nasmešku. Charney piše, v kateri on sam vidi večjo zgodbo in katero bi imel rajši v svoji dnevni sobi.
Boštjan Napotnik je v vlogi ocenjevalca za Mladinino rubriko Konzum obiskal kakih tisoč slovenskih restavracij, gostiln, lokalov, kjer ponujajo hrano. Za OK magazin pa ni razmišljal, kaj je tam jedel, pil, videl – ampak kaj je slišal.
O tem, kakšna hrana se pojavlja na slikah v Narodni galeriji, so pisali njeni kustosi.
Andrej Predin, ki je urednik kulture na Delu, se je razpisal o nožarstvu kot umetnostni obrti, Pia Prezelj, kolegica in nagrajena mlada romanopiska, pa o keramiki. Všeč mi je prispevek Lucijana Zalokarja o Hrabroslavu Pergerju. Kakšna zgodba. Za film.
Zelo zanimivi so se nam zdeli tudi predlogi, kako preživeti en dan v posameznih slovenskih mestih, o katerih so razmišljali lokalci, ljudje široke razgledanosti in kulture: kulturnica Irena Urbič, arhitektka Špela Kuhar, urednica Nina Žitko Pucer, oblikovalka nakita Bojana Kovačič Zemljič, zgodovinar Borut Batagelj ... Tu imamo vse od pozabljenih kipov do lokalno priljubljenih koktajlov.
Nekaj povsem novega oziroma še neobjavljenega pa bomo izvedeli tudi o Ani Roš, kajne?
Ana Roš je dala že toliko intervjujev, da je marsikdo prepričan, kako o njej ne moremo izvedeti niti ene nove stvari. V zadnjih nekaj letih je pisala svojo avtobiografijo – da, tudi to ima očitno čas početi – in ker sem precejšen del že dobila v branje, lahko zagotovim: ne, nismo še vsega vedeli. Nekatera poglavja so tako udarna, da bo morala verjetno zaposliti vojsko pravnikov, ki bodo vse skupaj obrusili, da bo lahko to knjigo sploh izdala. Nam je za revijo dovolila objaviti eno novejših poglavij - Srečna leta.
Tisti, ki te osebno ne poznajo, lahko iz uvodnikov v Odprti kuhinji vsako soboto razberejo, da kulinarika ni le tvoja služba, temveč vse to, o čemer pišeš tudi zasebno živiš ... Kaj vse ti bo letos zraslo na vrtu?
To pa res. Dejstvo, da so me pred leti nastavili kot urednico kuharske priloge, sem izkoristila tako, da sem se naučila dobro kuhati, že dolgo pa tudi trmasto za svojo družino vsak dan pripravim kosilo. Pridelovanja zelenjave pa sem se naučila v prejšnji etapi, kot urednica priloge Delo in dom. Živim na manjši ljubiteljski kmetiji, tako da ima vse skupaj nekako kar smisel.
Trenutno raste pšenica, ki smo jo testirali že dvakrat in ima ravno pravšnji gluten za domači kruh, kakih trideset sort paradižnikov, več vrst jajčevcev in paprik in vse ostalo, kar sodi v zevnik in predstavlja glavnino naše domače zelenjavne košte. Moje srce pa pripada malo manj uporabnim, a strašno zanimivim eksotikam: andskemu krompirju, ki ga je več tisoč sort, perujskim volčjim jagodam in raznim užitnim solatnim listom nenavadnega okusa.
V sezoni se rada šopirim s solatnimi krožniki, ki imajo vsaj dvajset različnih vrst in sort zelenja ter se zmrdujem, če na pladnju pečenega krompirja ne vidim vsaj petih različnih barv gomoljev.
Kot si omenila, bo v reviji nekaj sogovornikov delilo svoja priljubljena mesta, ki so obvezna za njihove obiske iz tujine. Kam pa ti rada pelješ svoje goste?
Kuham jim doma, a ko gremo krog po Ljubljani ali Kamniku, ki sta moji mesti, bi rekla tako: za kavo ljubljanski Mestni muzej s tamkajšnjo kavarno Stow ali Kavarna Union, ljubko staromodna.
Na hitro kosilce v prikolico na glavni tržnici v Ljubljani, kjer cvrejo ribice, ali v rariteto posebne vrste, Pr Jurju v Kamniški Bistrici, ki je najbolj nenavaden lokal, kar jih je v tem delu Slovenije. Za fine dining s poudarkom na slovenski hrani Hiša Linhart iz Radovljice.
Šli bi še v Narodno galerijo in čez cesto v Moderno, ker imam rada sodobno umetnost. Kot prezrto turistično točko pa rada določim poljubno klopco sredi mestnega vrveža, kamor človek sede za kakšno uro in samo opazuje ljudi, ki hodijo mimo. Dobre ideje se mi zdijo tudi ljubljanske kulturne četrti, ki so izven vsega tega motečega hiperturizma.
Torej, zabeležite si 5. junij in si zagotovite počitniško branje, ki vam bo odprlo nove poglede v svetu kulinarike.
Preberite še:
Onaplus
Postanite naš naročnik in si zagotovite dostop tudi do zaklenjenih avtorskih vsebin.
