Poslovil se je Alojz Rebula

Alojza Rebulo, ki je ustvarjal tudi v visoki starosti, so skupaj z Borisom Pahorjem uvrščali v t. i. tržaško literarno šolo, vendar, kot je pravil sam, ni želel biti "pevec tržaškosti". Rodil 21. julija 1924 v Šempolaju (San Pelagiu) pri Trstu. Sprva je med letoma 1936 in 1940 obiskoval italijansko klasično gimnazijo v Gorici, nato pa jo je med letoma 1940 in 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Pet let kasneje je sledila diploma iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani, kjer je študiral tudi arheologijo in angleščino. Leta 1960 je v Rimu doktoriral z disertacijo o Dantejevi Božanski komediji v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu.

Leta 1945 je objavil svoje prvo prozno delo, alegorijo Vedež ob Jadranu, prva zbirka novel, Vinograd rimske cesarice, pa je izšla leta 1956. Že v svojih zgodnjih delih je nakazoval izčiščeno tematiko usode majhnega naroda, vezane predvsem na tržaško slovenstvo, ki jo je povezoval z razglabljanjem o pomenu umetniškega ustvarjanja. Pisateljski opus obsega črtice, novele in romane s tematiko umetnosti, slovenske narodne usode na Tržaškem ter refleksivno dnevniško in potopisno prozo. Kot njegova najznačilnejša dela velja izpostaviti romane Senčni ples, V Sibilinem vetru, Divji golob, Jutri čez Jordan in zbirko meditacij Gorje zelenemu drevesu, Nokturno za Primorsko, ki mu je prinesel kresnika v letu 2005. Za svoje delo je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada in Prešernovo nagrado, večkrat so ga nagradili tudi v Italiji. Med drugim ga je predsednik Giorgio Napolitano leta 2012 imenoval za velikega častnika viteškega reda za zasluge za Republiko Italijo