Nataša Bokal: Ni hujše besede kot rak, a mene je bolj šokirala beseda tuberkuloza

Bila je ena od vražjih Slovenk, s katerimi je, kot pove v pogovoru za Nedelo, še danes v stiku. Sicer pa Nataša Bokal živi mirno življenje, ki ga zadnja leta žal zaznamujejo hude bolezni. »Ne vem, kaj naj rečem, imam pač smolo v življenju, da me vse zadene. Očitno me mora zadeti vse, kar je na tem svetu,« je povedala v intervjuju, ki si ga lahko za Delo.

Že v času, ko se je profesionalno ukvarjala s športom, je imela namreč izjemno smolo, saj so se poškodbe vrstile ena za drugo.

»Poškodb sem imela precej, a vsakič, ko sem se znašla v bolnišnici ali na operacijski mizi, sem že razmišljala, kako bom šla naslednji dan domov in bom takoj začela migati, čim prej sem želela začeti trenirati. Ta volja me je vedno držala pokonci,« je povedala in dodala, da ji je takrat ortoped napovedal, da bo pri 50. letih hodila z umetnimi koleni.

To se sicer ni uresničilo, danes jih ima 57 in koleni, ki sta njeni.

Zdi se, da jo bolj kot same poškodbe, še zdaj preganja padec, ki se ji je pripetil tik pred ciljem v Albertvillu na zimskih olimpijskih igrah leta 1992.

»Medalja je bila deset vrat pred ciljem še moja, po prvem teku sem bila tretja, v trenutku, ko sem zahakljala vrata, sem bila, kot smo pozneje ugotovili, še druga, ampak – končala sem med fotoreporterji ob progi. Ležala sem med njimi in se spraševala, kaj naj naredim, naj jokam? Pobrala sem se, jokala nisem, spustila sem se v cilj, vse skupaj pa še vedno predelujem.«

Zakaj ravno jaz? Na to ni pravega odgovora.

Se pa od leta 1998 bori s hudimi boleznimi, prvi šok je doživela, ko so ji diagnosticirali tuberkulozo. To je popolnoma prebolela, manj kot deset let kasneje pa je dobila novo pretresljivo diagnozo – rak na rodilih.

»Drži, da ni hujše besede, bolezni, kot je rak, a moram reči, da me je bolj šokirala beseda tuberkuloza, ob njej sem si takoj rekla, se spomnila govoric, češ, vsi, ki so imeli tuberkulozo, so umrli. Pri raku pa, nič, okej, gremo ... Z istim pristopom kot pri poškodbah – kako lahko to čim bolje in čim prej rešimo. Operirali so me, imela sem nekaj kemoterapij in potem je bilo štiri leta v redu.«

Vsak človek, ki preboli raka, zna povedati, da z njim ostane misel, da se ta lahko vrne. Enako je občutila tudi nekdanja smučarka in zle slutnje so se uresničile. Trenutno je znova v procesu kemoterapij, a pravi, da se počuti normalno. Seveda se sprašuje, zakaj ravno ona. »A na to ni pravega odgovora.« V intervjuju je tudi povedala, kako njena bolezen zaznamuje vsakdan, zakaj ji o njej ni težko govoriti in kako prenaša kemoterapije. Vabljeni k branju, na delo.si.