Boris Kobal o globoki bolečini in razočaranju: Bila je popolna tišina

V Cankarjevem domu je v organizaciji glavnih partnerjev podjetja Mikro + Polo in Kreativne baze potekala prva dobrodelna konferenca o duševnem zdravju v poslovnem svetu s poudarkom na moških – MEN-TAL, ki je odprla nujen in iskren pogovor o duševnem zdravju, izzivih sodobnega človeka, osamljenosti in izgorelosti.

Z izjemno udeležbo in pozitivnim odzivom udeležencev je konferenca jasno pokazala, da je potreba po tovrstnih razpravah danes večja kot kadarkoli prej.

MEN-TAL ni bil zgolj dogodek, temveč pomemben korak k oblikovanju bolj zdravega, uravnoteženega in produktivnega poslovnega okolja, kjer se duševno zdravje postavi v ospredje kot ključni dejavnik uspeha.

Boris Kobal: »Pričakoval sem klic. Ne da me potolaži, ampak da me vsaj pogleda.«

Igralec in humorist Boris Kobal je na konferenci svojo izpoved začel brez olepševanja, z brutalno iskrenostjo, ki je razkrila globoko bolečino in razočaranje, ki ju je nosil zaradi izkušenj, ki so ga zaznamovale za vedno.

Dotaknil se je posledic, ki jih je doživel po javnem linču, medijski obsodbi in osebnem padcu, ki so sledili aferi s plagiatom.

»Linč, ki sem ga doživel v vseh medijih, je bil naravnost grozljiv. Sredi noči so klicali mojo mamo v Trst, ob treh zjutraj pa tudi moje otroke. Bil je pravi medijski masaker. In ja – večinoma sem bil sam kriv, tega ne skrivam. A kljub vsemu sem si na neki točki rekel: 'Poglej, uspelo ti je.' Uspelo mi je preživeti, čeprav sem ostal popolnoma sam. Če odštejem svojo ožjo družino – torej svoja dva otroka – in morda še dva prijatelja, je vse drugo izginilo. Mene ni bilo več. In pravzaprav me še danes ni. Zato mi ni bilo vseeno.

Pričakoval sem, da se bo kdo oglasil. Ne nekdo, ki bi me tolažil ali mi izkazoval sočutje, temveč nekdo, ki bi mi iskreno rekel: 'Kaj si naredil? Nočem več slišati zate!' Tudi to bi sprejel. A namesto tega – popolna tišina. Tisti znani, skoraj značilni slovenski molk. Ker se, kadar postane težko, tako radi obrnemo stran. In to mislim dobesedno – sodelavec, s katerim sem delal tri desetletja, me je srečal na cesti in jo prečkal na drugo stran, samo da mi ne bi moral pogledati v oči.«

PREBERITE ŠE -> Boris Kobal: plagiat zaradi osebne stiske?

Aljoša Bagola: »Bil sem najbolj nagrajevan kreativni direktor – in popolnoma prazen.«

Aljoša Bagola, foto: Sandi Fišer/Mediaspeed

Tudi kreativni direktor in avtor knjižnih uspešnic Aljoša Bagola je na koferenci brez zadržkov razgalil svojo izkušnjo duševne stiske, ki jo je povzročila kultura nenehnega doseganja, uspeha in deloholizma. Opozoril je, da glorifikacija neustavljivega dela pogosto vodi v samouničenje:

»Glorifikacija deloholištva in vrednot, kot so: 'Zmoreš vse! Samo še malo!' – nas vodi v spiralo, ki postane nevarna. S tem smo dodatno nagnjeni k temu, da se nam bo razvila duševna motnja, duševna stiska ali celo bolezen. Potem pa je tu še klasična moška vzgoja – 'Ne deri se, ne joči, stisni zobe, drži to v sebi'. Kar povzroča eksplozivni material, ki je potlačen v tebi.

In vsa ta nakopičena jeza se lahko obrne za 180 stopinj – vase. In ustvarimo pogoje za samomorilnost. Jaz sem se nekako perverzno, sprevrženo sabotiral s tem, da sem bil najbolj nagrajevan kreativni direktor, občudovan, izpostavljen … in – ne. V resnici sem bil izpraznjen.«

PREBERITE ŠE -> Aljoša Bagola: Izgorelost je poleg izgube bližnjega najbolj surov občutek

Dan Podjed: »Bolj kot kadarkoli prej potrebujemo človeka.«

Dan Podjed, foto: Sandi Fišer/Mediaspeed

Antropolog dr. Dan Podjed je postavil ogledalo sodobni družbi, ki se vse bolj zanaša na tehnologijo, a s tem izgublja najosnovnejše človeške vezi:

»Živimo v čudnem času. Času, ko postajajo klepetalniki (kot ChatGPT) naši zaupni sogovorniki, pri njih iščemo tudi različne nasvete. Nekoč smo o težkih stvareh govorili s prijatelji, družino, duhovniki, starši. Danes pa vse prepogosto svojo bolečino zaupamo spletnim orodjem. A resnica je, da bolj kot kadarkoli prej potrebujemo človeka. Pogled, dotik, prisotnost. Potrebujemo nekoga, ki nas sliši – in tudi mi moramo biti pripravljeni slišati druge.«

PREBERITE ŠE -> Dan Podjed: Kako boš pametoval otroku, ko pa še na stranišče ne greš brez telefona

Eva Boštjančič: »Slovenci imamo kar 3.040 besed, s katerimi lahko opišemo čustva.«

Eva Boštjančič, foto: Sandi Fišer/Mediaspeed

Organizacijska psihologinja dr. Eva Boštjančič je med drugim izpostavila pomen čustvene inteligence v delovnem okolju:

»Težava je pogosto v vprašanju čustev. Ko nekoga vprašamo: "Kako si?" največkrat slišimo odgovor: "V redu." Ali veste, da imamo Slovenci kar 3.040 besed, s katerimi lahko opišemo čustva? Kljub temu pa jih redko zares uporabimo. Pogosto od svojih vodij pričakujemo, da bodo kar sami zaznali, kako se počutimo – če smo slabe volje, bodo morda vprašali: "A ti je kdo umrl?", čeprav bi bil razlog lahko preprost – na primer, da smo stopili v lužo in imamo mokre hlače.

Zato se mi zdi izjemno pomembno, da čustva v delovno okolje vnašamo kot začimbo k hrani – brez njih je vse pusto. A na področju čustev smo pogosto še »bosi« – ne znamo niti prepoznati, kaj zares čutimo. Poskusite jutri zjutraj ob kavi: naj vsak sodelavec pove dve čustvi, ki ju trenutno doživlja. Beseda "v redu" naj bo prepovedana.

Verjamem, da bi nam to pomagalo – tudi pri medsebojni podpori. Če znamo reči: "Danes sem razočarana." ali pa: "Danes sem navdušena, ker se moj pes prvič ni polulal po stanovanju." – je to morda malenkost za nekoga, a za človeka in njegovo notranje doživljanje lahko pomeni ogromno. In tudi za organizacijo, ki lahko s tem prepozna potrebe svojih ljudi.«

PREBERITE ŠE -> Znaki, ki razkrivajo, da ste imeli težko otroštvo (čeprav se tega morda niti ne zavedate)

Julija Peklar: »Stiske ne izvirajo iz pisarne – pogosto izvirajo iz doma.«

Psihologinja in koordinatorica EAP Julija Peklar je med drugim predstavila številke in trende, ki jih opažajo pri podpori zaposlenim:

»Zanimivo je, da večina težav, s katerimi se ljudje soočajo, ne izhaja neposredno z delovnega mesta – po statistiki kar 70 odstotkov težav izvira iz zasebnega življenja. Najpogosteje gre za odnose v partnerskem ali družinskem okolju. Med glavnimi razlogi za iskanje pomoči so različne anksioznostne motnje – tesnoba, strahovi – katerih pojavnost iz leta v leto narašča. Včasih je bila v ospredju depresija; danes je skoraj ne zasledimo več, ker pogosto ostane neprepoznana ali se skriva za drugimi izrazi stiske. Pogosto pa tisti, ki so izgoreli, do nas sploh ne pridejo – pridejo prepozno. Zato je izjemno pomembno, da se posameznik oglasi pravočasno – v fazi, ko je preobremenjenost še obvladljiva.«

PREBERITE ŠE -> Strokovnjaki za duševno zdravje razkrili, kaj počnejo, ko se počutijo depresivno

Marko Podgornik Verdev: »MEN-TAL postaja gibanje za razbijanje tabujev.«

Marko Podgornik Verdev, foto: Sandi Fišer/Mediaspeed

Pobudnik konference in direktor podjetja Mikro + Polo Marko Podgornik Verdev je zaključil dogodek z besedami zahvale in jasnim sporočilom o prihodnosti konference:

»Iz srca se zahvaljujem vsem današnjim govorcem, ki ste nesebično in prostovoljno prišli na ta dogodek. Nismo ga naredili zaradi denarja, ampak zato, da o tem spregovorimo. Odločili smo se, da konferenca MEN-TAL postane gibanje. Naslednja bo 20. maja 2026 – v Štihovi dvorani Cankarjevega doma. Pogovarjali se bomo o smrti, žalovanju, o soočanju s smrtjo, o vračilu na delovno mesto po izgubi partnerja, družinskega člana, kogarkoli. Razbijamo tabuje in gremo naprej tudi na teme, ki so v današnjem svetu res zamolčane.«