Agresivnost: nov in nevaren tabu

Danskega strokovnjaka je k raziskovanju agresivnosti spodbudila vse večkrat slišana opazka, da ima otrok ali mladostnik težave z njo. Namesto, da bi jo poskušali razumeti in poizvedeti, od kod izvira, se ob njo obregamo in jo kritiziramo. To pa lahko resno vpliva na otrokovo samopodobo, samozaupanje in samospoštovanje ter občutek lastne vrednosti.
Zakrivanje oči pred »negativnimi čustvi«

Agresivnost nosi pomembno sporočilo
Če je otrok agresiven, to pomeni, da se trenutno ne počuti dobro. Pravilen odziv staršev in vzgojiteljev je, da jo pospremimo z zanimanjem, radovednostjo, empatijo in dialogom. S tem otroku dajemo tudi zgled, kako ravnati, ko si frustriran, razdražen, jezen ... Nasilneži prihajajo iz dveh vrst družin: kjer so otroci izpostavljeni nasilju ali to vlada med staršema ali tam, kjer ne smejo pokazati jeze, besa, žalosti, frustracije.

Kaj lahko storimo?
Jesper Juul agresivnost deli na destruktivno in konstruktivno. Prva je tista, ki vodi v nasilje do sebe ali drugih, druga pa je uspešno integrirana, socializirana in produktivno naravnana. Da se je človek nauči, v najboljšem primeru, tj. če je obkrožen z nekonfliktnimi odraslimi, potrebuje kar 15–17 let, torej celo otroštvo. Zato je ključno, da smo otrokom dober zgled, da vidijo, kako se sami uspešno in konstruktivno spopadamo s svojo agresivnostjo in da za njihovo izkažemo zanimanje, empatijo ter pripravljenost na dialog.