Pred leti, ko sva govorili, ste mi dejali: »Od prave in dobre kuharije ne postaneš debel.« Lahko ponovite, kakšna kuharija je to? 

Menim, da se ne zrediš od tistega, kar poješ z nožem in vilicami, s krožnika, sede za mizo. Prav vse, kar se odvije in pohrusta mimogrede, mimo rednega obroka, je tisti odvečni presežek, pa če je še tako »dietno« ali »polno vlaknin«. Hkrati je res, da veliko bolj paziš, kaj poješ in koliko, če to počenjaš znotraj ustaljenega obroka in forme. Nisem zagovornica pretirane obremenjenosti s tem, kaj redi, saj to kaže na nenaraven odnos do hrane: hrana je tu zato, da nas nasiti in okrepi, torej nam da moč in energijo za življenje. Nenehno obremenjevanje s tem, da bi jedli samo nekalorično, neredilno torej, ji nekako odreka bistveno funkcijo. Odnos do nje postane sprevržen, z njo se preveč obremenjujemo in izgubimo prava merila, saj jemo vendar zato, da živimo, ne nasprotno. Verjamem, da ne obstajajo dobra in slaba živila, zdrava in nezdrava sama po sebi: obstaja samo zdrava in nezdrava prehrana, ki pa je kompleksna celota in pomeni uravnoteženost; tako vsebinsko kot količinsko. 


Glede krompirčka in palačink – prav gotovo včasih, pravzaprav pogosto pripravim oboje. Mislim, da s temi jedmi ni nič narobe, če jih naredimo doma, krompir olupimo in spečemo, morda z dodatkom rožmarina, ki med procesom razpadanja maščob pri termični obdelavi nekoliko nevtralizira škodljive snovi; sveže pečene tanke palačinke pa so srednjeevropska značilnost in prav je, da usvojimo njihovo peko.


Kako vaša družina funkcionira? Mislim, pri Novakovih se kuha vsak dan, kajne? 

Kuhamo od 90 do 95 odstotkov dni. Ustreza nam urnik, ko je glavni obrok med tednom skupna večerja ob sedmih, za katero ni opravičila za izostanek, so pa možne variacije na temo. To je običajno en hod, od klasičnih testenin z domačim pestom in mini zrezki, ki so bili na sporedu včeraj, do domačega piščančjega girosa v domači interpretaciji, torej aromatično začinjenih rezinic piščanca, ki mu delajo družbo kumarice v gosti jogurtovi omaki in čičerkin humus ter zeljna solata. Včasih so na mizi skutni štruklji, zviti sicer doma, vendar pogosto s kupljenim vlečenim testom. Kosilne rešitve med tednom so običajno kombinirane iz tistega, kar se najde v hladilniku in je treba porabiti, Luka navija za inovativne sendviče, solate ali omlete, jaz si zmeraj želim testenin. Konec tedna je osrednji obrok kosilo, ki je obed s tistim manjkajočim r-jem, ki nam gre med tednom težko z jezika, vred: torej obred, tudi v družbi razširjene družine, z juho ali predjedjo. 



Je odgovorno starševstvo tudi naučiti otroke, da je kuhinja prostor, kjer se kuha? In jim hkrati ne odrekati alternativnih različic menija ali kdaj ponuditi pečen krompirček iz pečice oziroma palačinke, če si tega želijo? 

Družinska kuharija gotovo nosi sporočilo v več plasteh: najprej nam govori, da je treba v vsako reč vložiti nekaj dela in truda, otroke uči potrpežljivosti, pa hkrati pokaže, kakšen je rezultat lastnega dela; uči nas, da se hrana na krožniku na znajde sama od sebe, treba jo je pridelati, predelati, skuhati; po drugi strani s kuharskimi recepti predajamo nesnovno kulturno dediščino, generacijski spomin; trenutki, ki jih generacije preživijo skupaj v kuhinji, gotovo ne sodijo med slabo porabljene. Glede krompirčka in palačink – prav gotovo včasih, pravzaprav pogosto pripravim oboje. Mislim, da s temi jedmi ni nič narobe, če jih naredimo doma, krompir olupimo in spečemo, morda z dodatkom rožmarina, ki med procesom razpadanja maščob pri termični obdelavi nekoliko nevtralizira škodljive snovi; sveže pečene tanke palačinke pa so srednjeevropska značilnost in prav je, da usvojimo njihovo peko. Po drugi strani se moramo zavedati, da ni vseeno, kar počenjamo po tem: čedalje bom odkrivam blagodejnost rednega, zmernega teka, čudežno kombinacijo volje, trenirke in superg. Gibanje naj postane prav tako reden del vsakodnevne rutine kot kuharija.