Ivan Sivec

Življenje je narejeno po načrtu

Zanj je pisanje način življenja. Ne zna drugače kot raziskovati, brskati, iskati skrite povezave preteklih življenj tudi v svoji glavi. Ivan Sivec, pisatelj in popotnik, avtor skoraj 140 knjig, več kot 2500 besedil za glasbo, več sto pravljic in humoresk.

Njegovo zadnje delo je pet zgodb o celjskih grofih in knezih, od katerih nedvomno izstopata Veronika Deseniška in Barbara Celjska. Vrsto let je bil urednik dokumentarno-feljtonske redakcije. Ostaja radovedni otrok in človek, ki je za zgodbo pripravljen iti tudi na konec sveta. 

Izjemno zanimiv človek ste, g. Sivec. Napisali ste knjige z res različnimi tematikami. O zadnjem keltskem poglavarju, Avsenikih, ljubezenske zgodbe, pa o dilerski in raverski sceni. Od kod vam to bogastvo?

Ah, jaz sem še bolj na začetku. Resno mislim. S Tavčarjem je bilo podobno. Menda je rekel, da je bilo vse, kar je ustvaril pred Visoško kroniko in Cvetjem v jeseni, zgolj vaja. Tudi jaz šele zdaj čutim, da lahko ustvarjam dela, ki bodo v ljudeh pustila sled. Moje priprave za zgodovinske romane, kot je recimo pet zadnjih knjig o celjskih grofih in knezih, so res temeljite. V računalniku imam od 1500 do 2000 strani materiala. Sproti si izpisujem, kar se mi zdi pomembno, ob tem pa sočasno nastaja zgodba. Tako sem pisal tudi o Veroniki Deseniški. A vseskozi sem imel občutek, da mi nekaj manjka. Nakar sem dobil v roke drobno knjižico patra Karla Gržana Friderik in Veronika, zgodovinsko povest o nesrečni ljubezni med Veroniko Deseniško in Friderikom Celjskim, povezani s kartuzijo Jurklošter. Pokličem ga in v petih minutah sva bila največja prijatelja, ker sva zgodbo o Veroniki čutila in razumela enako. A vseeno mi je nato manjkal še konec zgodbe. Prebral sem, da sta s Friderikom imela sina, za katerega nekje piše, da je umrl ob porodu, drugje pa, da so ga izšolali za duhovnika. Pot me je zato odvedla tudi v Hrvaško Zagorje, v Desenić (kar so v bistvu Desenice). In nova zgodba se je začela rojevati.


Ženske so pomemben vir vašega ustvarjalnega navdiha. Kraljica s tremi kronami govori o Barbari Celjski.

Bila je najmlajša hčerka Hermana II. Bila je lepa, pametna ter ogrska, češka in nemška kraljica. Obenem tudi nesojena cesarica, saj je bila poročena s cesarjem. Zakaj nesojena? Ni hotela v Rim na kronanje, njej je bilo vseeno za protokol. Za tiste čase je bila izjemno emancipirana ženska. Poročila se je pri 13 letih in kasneje rodila punčko. Ko je njen mož potoval po Evropi, je sama vodila vso posest. Nekoč pa je možu prišlo na uho, da naj bi imela ljubimca, zato jo je izgnal v Romunijo, na enega svojih gradov. Bila je to res zanikrna utrdba. Polna podgan. Mirno je šla – še vedno mislim, da so ji klevete podtaknili – služit svojo »kazen«. Pred božičem pa je moža zapekla vest in je poslal ponjo.

No, je bila pa Barbara tudi alkimistka. Takrat je bilo zelo popularno pretvarjati baker v zlato. In Barbara je bila bistra ženska; vedela je, da so moški pohlepni. Imela je rudnik bakra. Številne moške ji je uspelo ukaniti, da je v resnici ustvarila zlato. Ti pohlepneži so k njej prihajali z vsega sveta in kupovali kilograme »zlata«. Sama jim je sicer rekla, da je to baker, a ker je bil posut z elementom, ki je ustvarjal vtis zlatega, ji niso verjeli. Ko so kasneje ugotovili, da so se ujeli na limanice, prepoznali svojo zmoto, so začeli udrihati čeznjo. V zgodovini je bilo sploh veliko negativnega napisano o celjskih grofih, in sicer zato, ker so zgodovino pisali njihovi tekmeci oziroma nasprotniki, Habsburžani ali pa njihovi podrepniki.


Ko sem malce povpraševala o vas pred intervjujem, mi je Branko Gradišnik rekel, da ste eden najprijaznejših in najmarljivejših ljudi sploh. Ko ste prišli k njemu pred tridesetimi leti, je menil, da gre pri vas za manično evforičnost, da vas bo nekega dne kar pobralo od vznesenosti. A je potlej ugotovil, da ste resnično srečen človek.

Branko mi je predal vse svoje znanje kreativnega pisanja. Ko sva se spoznala, sem bil prepričan, da ne bom napisal ničesar več, da je bilo vse povedano, nič novega ne obstaja. Potem me je naučil obrti, pisanja. Ko zdaj gledam kakšen ameriški film, mi je takoj jasno, kako se bo končal, ker je narejen po vnaprej znanem načrtu. Tudi življenje je narejeno po načrtu, vodi ga logika. Ko sem pisal Pesem njenih zvonov, sem zgodbo sklenil z žalostnim koncem, ker sem nekako predvidel, da tako hoče ženska, ki je bila glavni lik zgodbe in v času pisanja še živa. Čez dve leti se je zgodilo točno tisto, kar sem v zgodbi ubesedil.

Branko me je naučil, da je mogoče vsako temo obdelati po vnaprej določenem načrtu. Ravno zato sem lahko pisal tako različne stvari. O mladih in samomoru, zgodovinske zgodbe, o glasbi ... Znam obdelati katero koli idejo. Lahko napišem tristo knjig, če je treba. 


Več preberite v reviji Ona, ki je izšla 20. decembra 2016, in vas že čaka pri vašem prodajalcu.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE