Žiga Murko

Velikokrat raje zaprem oči in samo poslušam

Slovenski glasbenik Žiga Murko šteje komaj 30 let, pa ima pod pasom že več kot 20 solo projektov. Pozavnist, producent elektronske glasbe, v zadnjem letu pa tudi pevec, je znanje nabiral tako doma kot v tujini, od slovenske Obale do Rotterdama in New Yorka, prestolnice jazza, ki mu je bil tako dolgo zavezan. Plodoviti ustvarjalec, ki sodeluje s pisano paleto glasbenih kolegov in je s svojim delom prepričal tudi tuje založbe, tuje pa mu ni niti snemanje glasbe čez lužo v velikem jabolku, z novim projektom jadra v vode čutnega soula in intimnih izpovedi ljubezni.

Foto: Robert Ribič

V svoji karieri si se lotil že različnih glasbenih žanrov, nekoč jazz, nato hip hop, pa elektronika, zadnje mesece tudi soul. V kateri se počutiš najbolj doma in katere zvrsti te še mamijo, da zagrizeš vanje? 

Med obiskovanjem osnovne in srednje šole v Sloveniji sem študiral klasiko, tako na pozavni kot na klavirju. Po končani maturi sem se odločil za študij jazza, saj sem čutil, da me najbolj navdihujeta prav improvizacija in njen svobodni glasbeni izraz. Hip-hop in soul sem veliko poslušal že v otroštvu in ljubezen do takšne glasbe me ni nikoli zapustila. Vsekakor se počutim v teh zvrsteh veliko bolj doma, kot recimo v rock glasbi, je pa potrebno tudi v glasbi, ki nekako čutiš da je velik del tvoje osebnosti, ravno tako poiskati tisti pravi jaz, kar ni vedno lahko. 

V mojem življenju se glasba, domišlja in resnično življenje veliko prepletajo in tako sem na en poletni večer resnično spoznal svojo sramežljivo dekle. 

Čeprav te mnogi poznajo kot pozavnista, je bil prvi inštrument, na katerega si igral pravzaprav klavir. Kdaj in zakaj si presedlal na pozavno? 

Na pozavno sem presedlal na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Želel sem si igrati v orkestru in ker je bil tudi moj oče pozavnist v mladih letih, sem doma našel pozavno. Na začetku je bilo precej težko, vendar sem veliko vadil in tako sem bil že po dveh letih igranja pozavne sprejet na srednjo umetniško šolo v Kopru. Klavir še danes rad igram in veliko časa presedim za črno belimi tipkami. Po študiju pozavne sem študiral tudi produkcijo elektronske glasbe, ki se mi zdi zelo pomembna za glasbeni razvoj, saj lahko z novo tehnologijo veliko več raziskuješ in hitreje odkrivaš svoj celostni glasbeni potencial. 


Foto: Živa Kočevar


Sedaj se poslušalcem predstavljaš še z vokalom. Je bil ta glasbeni preskok zate velika prelomnica? Si imel kaj pomislekov, morda treme, da stopi v ospredje tvoj glas? 

Vsekakor je bil to zame velik osebni in glasbeni preskok. Brez inštrumenta v roki sem se počutil nekoliko gol. Vokal je ravno tako zelo kompleksen inštrument in terja veliko pozornosti in discipline. Z redno vajo in pedagoško pomočjo si iz dneva v dan dovolim več in bolje razumem svoj lasten glas. Vsekakor je pomembno, da si zaupaš in svoje znanje nadgrajuješ z analizo uspešnih pevcev. 

Prvo skladbo tvojega novega soul projekta smo slišali poleti, nosi pa naslov Shy Girl. Kaj je bil navdih zanjo? Morda kakšno resnično sramežljivo dekle? 

Pri skladanju velikokrat slišim sprva glasbene motive, ki šele kasneje dobijo pomen v obliki besedila. Pri skladbi Shy Girl je to bila vsekakor bas linija, ki je nekakšno sidro skladbe. V mojem življenju se glasba, domišlja in resnično življenje veliko prepletajo in tako sem na en poletni večer resnično spoznal svojo sramežljivo dekle. (smeh) 

Verjamem, da je potrebno vztrajati pri osebni umetniški viziji in narediti največ, kar je v naši moči, da realiziramo vsaj kanček svojih sanj.  

Te dni poslušalcem predstavljaš novo skladbo z naslovom Not Knowing You. Tudi za njo leži ljubezenska zgodba? 

Skladba je nekakšna izpoved osebi, ki ti pomeni vse in ki ji želiš povedati, kako zelo drugačno bi bilo življenje, če je ne bi spoznal. Tako kot skladbo Shy Girl smo tudi to posneli v Studiu Jork v Sloveniji z mednarodno ekipo priznanih glasbenikov (Bram De Looze, Lester St. Louis, Maya Carney, Christian Balvig ...). Za snemanje vokalov in miksanje skladbe sem pa sodeloval s priznanim, večkratnim dobitnikom grammyja, Davidom Darlingtonom v New Yorku. 




Skladbo Shy Girl je spremljal estetsko dovršen videospot, ti so v tujini obvezna oprema uspešnic glasbenikov svetovnega kova, v Sloveniji pa nam le tu in tam uspejo tudi glasbeni video presežki. Ti si takrat na pomoč poklical hrvaške ustvarjalce. Sodeluješ z njimi tudi pri novem komadu? Kako pomembna se ti zdi video vsebina, ki spremlja glasbo? 

Video vsebina, ki spremlja glasbo, se mi zdi zelo pomembna, a vendar samo kot dopolnilo. Glasba mora biti v ospredju in velikokrat raje zaprem oči in samo poslušam, zato so moji videospoti enostavni, a vendar estetsko nadgrajujejo glasbeni slog. Za svoj prvi videospot, ki je bil posnet na otoku Pag, sem sodeloval z režiserko Marcello Zanki iz Splita in producentom fotografije Neviem Smajičem. Pri videospotu za novo skladbo Not Knowing You, ki je bil posnet v Cankarjevem Domu, sem pa sodeloval z producentom fotografije Levom Prodanom Kowarskem in mojstrom luči Davidom Andrejem Franckyjem. Oba videa si lahko ogledate na mojem Youtube oz. VEVO kanalu. 




Glasbeno ustvarjanje te je vodilo že na različne kotičke sveta, od študija v Rotterdamu do snemanja albumov v New Yorku. Kakšni so pogoji za glasbeno preživetje v tujini in kako se razlikujejo od glasbene krajine pri nas? Je v Sloveniji od glasbe sploh mogoče živeti, če ne pristaneš na preverjeni recept bandov, ki že desetletja igrajo enake hite za študentske žurke in mestne veselice? 

Glasba vsekakor ni lahek posel, mislim pa, da je eden najlepših. Vsak dan v takem poklicu lahko postane zelo raznolik in bogat z novimi izkušnjami, na drugi strani pa terja veliko časa in poguma. Ravno tako je pri koncertih in izdanih albumih, saj se glasbeniki veliko trudimo, rezultati pa večino časa niso v sorazmerju z investicijo. Verjamem, da je potrebno vztrajati pri osebni umetniški viziji in narediti največ, kar je v naši moči, da realiziramo vsaj kanček svojih sanj. 

Pomembno mi je, da ljudje prisluhnejo in da so sproščeni, saj tako lažje navežeš stik in tudi sam lepše igraš. 

Nastopal si tako na velikih odrih kot intimnih koncertih za majhna občinstva. V čem najbolj uživaš? 

Trudim se, da se enako angažiram ne glede na to, koliko poslušalcev ali poslušalk je v občinstvu. Pomembno mi je, da ljudje prisluhnejo in da so sproščeni, saj tako lažje navežeš stik in tudi sam lepše igraš. Med najlepšimi koncerti v mojem spominu so vsekakor ostali koncert v zvočno dovršeni dvorani Case Da Musica v Portugalskem Portu, kjer sem se prvič preizkusil z elektronsko produkcijo, prvi celovečerni recital za pozavno ob zaključku mature v Tartinijevi hiši v Piranu ter nastop kot solist z Big Bandom RTV Slovenija na Kongresnem trgu v Ljubljani. 


Foto: Canon Hastings


Nam lahko zaupaš, kdo je tvoj glasbeni vzor? 

Wayne Shorter - Alegria, Miles Davis - Big Fun, Dionne Warwick - How Many Times Can We Say Goodbye in Luther Vandross - Any Love. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE