Kje živi in ustvarja Mateja Premrl?

Živi v Postojni, ustvarja pa za računalnikom, šivalnim strojem, na papirju, z rokami ... večkrat pa tudi samo v mislih. (smeh)

Kaj pa je trenutno na vaši delovni mizi?

Na kateri? (smeh) Na eni so računalnik, grafična tablica, papirji in dokumenti, barvice, druga je rezervirana za krojenje in druge ročne tehnike, tretja za šivalne stroje, na četrti je laserski rezalnik, peta je likalna pa še šesto – jedilno si večkrat izposodim.

Med vašimi stvaritvami zadnje čase izstopa torba poguma. Nam zaupate njeno zgodbo?

Idejo je porodila zgodba o pastirčku Jakobu, ki je na Postojnskem premagal hudobnega zmaja. Za njegov pogum so mu sešili torbo iz zmajeve kože. Od takrat se Postojnčanom reče tudi torbarji.

Pa ne le ideja, tudi podoba oz. izvedba izhaja iz naše ljudske zapuščine. Torba zbližuje tradicijo in sodobnost. Je topla vez med tehnikami ročnih del naših babic in vsakodnevnim življenjem vsakogar od nas.

To je tudi uradni protokolarni spominek Postojne, mar ne?

Ja, res je. Za Postojnčane se namreč spodobi, da imajo tak spominek, sploh z motivi, značilnimi za Postojno.

Včasih sem s torbo izstopajoča, včasih skrivnostno črna. Včasih sta v njej le denarnica in telefon, drugič pa vse od bucik, metra, vode, prigrizka, beležke do rezervnih otroških hlač ... 

Imajo vaše torbe element ročne izdelave?

So ročno izvezene skozi lasersko izrezane luknje na klobučevini, in sicer v tehniki vezenja s križci, v približno desetkratni povečavi. To, da sem element vezenine – križec povečala in ga izvezla skozi lasersko izrezane luknje na trendovske oblike torb, je sodobno, vezenine so tradicionalne. Obožujem vse kontraste, ne le tradicionalno – sodobno.

Komu namenjate torbo poguma?

Moje torbe so namenjene vsem, ki jim je všeč omenjeni kontrast in ki s ponosom sprejemajo ta tradicionalni element v svojem modnem slogu. Ker pa koncept oblikovanja torb ponuja pestro možnost končnega videza (oblika torbe

barva/vzorec/barva vzorca, op. a.), skoraj gotovo vsak posameznik najde kakšno zase. Tako, ki mu je blizu in ga predstavlja ter opogumlja.

Se človek s torbo res lahko počuti bolj pogumnega? Zakaj?

Če ti je neki izdelek blizu s svojo zgodbo, s svojim videzom, si samozavestnejši in s tem pogumnejši.

Kakšna »torbarka« pa ste vi? Velika ali mala za vsak dan?

Takšna in drugačna, kakor kdaj. Odvisno, kam se odpravim in koliko stvari potrebujem s sabo ter kako se počutim. Včasih sem s torbo izstopajoča, včasih skrivnostno črna. Včasih sta v njej le denarnica in telefon, drugič pa vse od bucik, metra, vode, prigrizka, beležke do rezervnih otroških hlač ...

Kaj pa druge stvari, ki jih oblikujete? Kaj vas navdihuje?

Poskušam se osredotočiti na material, ki mi je všeč, in na oblikovanje izdelkov, ki jih ljudje potrebujejo v vsakdanjem življenju in ki jih lahko izdelam po ceni za vsak žep, trudim se še izboljšati tiste, ki so se doslej izkazali za zaželene. Zgodba pa se pri meni kar sama prilepi zraven, jih imam polno v zalogi. V zadnjem času so me recimo zelo navdihnile otroške lutkovne predstave, ki jih obiskujem s sinovoma. Očaral me je predvsem svet senčnih lutk, transparenc, svetlobe in teme ter neskončna možnost figur, ki se jih da narediti iz teh likov.

In kje jih lahko otipamo in pomerimo?

V Ljubljani v trgovini Ika, zdaj decembra na Artmarketu in v Postojni v prodajni galeriji Lokalc v avli Sazu, mogoče se bom predstavila tudi na GoArt Nova Gorica. Ogledate in naročite pa jih lahko tudi v moji spletni trgovini matejapremrl.com.

Kakšen material se vam zdi najbliže koži človeške ribice?

Nekaj gladkega, nežnega, prefinjenega. Gladek tekstil ali fino usnje.

Bi si jo upali pobožati, s torbo poguma na rami?

Oh, tudi brez. (smeh)