Vsako jutro nasmejana, čeprav takrat še ni bilo računalnikov, so bili vsi podatki, kar koli je kdo potreboval, zapisani v njeni glavi. Od nje sem se marsičesa naučila, nevidna distanca, to je pogoj za pošteno delo in razmerje, voziti po srednji poti in biti z vsemi korekten. 

Dobila sem novo službo in sem tik pred poroko, a zaznala, da se moji novi kolegi čudno muzajo. Namestnica šefa mi je čez čas povedala, da je prejela pismo, v katerem me nekdo iz prejšnje službe označuje, da sem bila odpuščena, ker sem jemala mamila. 

Liza je imela fanta, ki je živel v drugem mestu, zato nas je nekega dne presenetila, da odhaja. Pisarna je postala tiha, spominjali smo se je na vsakem koraku in nekega dne nas je šef povabil v pisarno, da je nekaj narobe, smo uvideli z njegovega obraza, ki je bil mrk. Posedli smo in čakali, v roke je vzel list papirja in nam prebral pismo: »Spoštovani direktor in vsi moji sodelavci, grenko je, kar sem doživela od nekoga izmed vas. Dobila sem novo službo in sem tik pred poroko, a zaznala, da se moji novi kolegi čudno muzajo. Namestnica šefa mi je čez čas povedala, da je prejela pismo, v katerem me nekdo iz prejšnje službe označuje, da sem bila odpuščena, ker sem jemala mamila. V meni se je vse sesulo, kdo pa je lahko storil in naprtil meni tak greh, me omadeževal skrajno nizkotno, pa prosim vas, da razčistite.« 


Gledali smo ga onemeli, kdo je v tistih časih sploh kaj več govoril o drogah, časopisi so res kaj poročali, a droge v našem okolju, niti pod razno. Šef je bil neizprosen, nekdo med vami je bil tak zahrbtnež in želim vedeti, kdo. V pismu je še navedeno, da je ta oseba posredovala lažen podatek, da je bila Liza odpuščena pri nas zaradi istega, kar je velika laž. Tuhtanje ni prineslo sadov, dokler nas ob koncu tedna šef ni postavil pred dejstvo, in sicer: ali naj oseba prizna zahrbtno dejanje ali bo predal zadevo policiji. Tišina je podajala roko tišini, dokler se sodelavka Štefka ni spustila v ihtenje, da je to njeno delo. Nemogoče je mogoče, ta misel je lebdela v zraku in nas dušila. Šef je bil neizprosen in zahteval, naj pove vzrok, saj je kaj takega kaznivo. Štefka je v solzah začela razlagati, da se je na mesto, ki ga je zasedla Liza, tudi sama prijavila. Ko je dobila odgovor, kdo je bil sprejet, se je na odločitev pritožila, a spet bila zavrnjena, zato je sklenila, da jo očrni z najhujšimi obtožbami. Štefka ni čakala odpovedi, kar sama jo je dala, šef je šel z njo v Lizino novo službo, kjer je morala pojasniti svoje zavrženo dejanje.

Na koncu se je morala Lizi opravičiti pred vsemi, kar je storila s sklonjeno glavo in stisnjenimi ustnicami. Liza opravičila ni sprejela, vstala je in ob tem, ko je zapuščala pisarno, bolj zase rekla: »V življenju se vse povrne, tako dobro kot zlo, bumerang pozna svoje poslanstvo.«