Ne glede na to, da imam vozniški izpit že več kot dvajset let, pa še vedno ne morem razumeti, kako je mogoče, da je uporaba smernikov za povprečnega voznika tako zagamano kompleksen zalogaj. Ampak vrnimo se k staremu znancu. Gospod jih ima okoli 70 in z ženo sta se odločila, da kupita zanjo nov avtomobil. Stari je že odslužil svoje, žena pa potrebuje nekaj majhnega, varčnega. Pač, za pot od domače vasi do trgovine, knjižnice, take reči. Brskala sta po spletu po osnovnih modelih, našla nekaj primerkov, ki so jima ustrezali, nato pa se odpravila v Ljubljano, da bi si ta majhna čudesa ogledala na štiri oči. 

Zdaj so očitno tudi ženske začele Freuda iskati na cesti in ugotovile, da vse njihove frustracije izvirajo iz manka penisa. 

Pa ni bilo nič od tega, kajti, kot sta ugotovila kaj kmalu, v očeh zainteresiranega slovenskega kupca nekaj takega, kot ženski avto ne obstaja. Si rečemo, da je to seveda super. Kaj bi avtomobile ločevali po spolu! V redu. A če pogledamo še malo k vsakdanu in se vprašamo, čemu je namenjen avtomobil, ki ga uporablja »povprečna« (se opravičujem, če sem s to besedo katero užalila) žena (in mati), velikokrat ugotovimo, da je »taksistka«, ki svoje otroke vozi na kratkih relacijah, se odpravi do trgovine ali morda telovadnice. Večinoma. Torej besedna zveza ženski avto ne bi smela biti problem. Pa je. Ker je očitno na tem svetu tudi ženske zapustila pragmatičnost. Zdaj so očitno tudi ženske začele Freuda iskati na cesti in ugotovile, da vse njihove frustracije izvirajo iz manka penisa. In ker si je podaljške organsko malce zahtevneje privoščiti, jim lahko ugodje menda sedaj nudi avtomobilizem. Višje! Hitreje! Močneje! Pa četudi se ne odpeljem dlje, kot do Hoferja. Naj se sveti, naj se vidi! Res je, da ne morem nikjer parkirati, za bencin pa dam pol plače, ampak jaz imam terenca! Tralala. Hopsasa.



Imeti danes avto, ki porabi malo, ki je majhen in enostaven, je, samo, da boste vedeli, znak, da pripadate določenemu socialnemu statusu. In to ima nedvomno negativni prizvok, če vemo, da imamo Slovenci raje lizing do penzije, kot pa za maslo in kruh. Videz je vse. In nikoli ne vara. Hja ... No, gospod in gospa na salonu nista našla niti enega primerka, ki bi ustrezal njunim potrebam. Našla sta enega, v katerem bi lahko na izlet peljala še svojo kravo in se skupaj odpravili po maroški puščavi, to že, a nekaj malega, cortkanega, preprostega, to pa ne. Kajti preprosti avto je očitno oksimoron, Slovenci pa – moroni. 

Skoraj polovica vseh Slovencev je svoj avtomobil kupila z nič prevoženimi kilometri, torej novega. 

Slovenci smo narod avtomobilov. In avtomobil je zadnja stvar, ki bi se ji odpovedali, če bi nas pestile finančne težave. Mobilnost očitno jemljemo strašansko osebno, kajti kar 86 odstotkov Slovencev ima v svojem gospodinjstvu vsaj en avtomobil. Ko ugotovimo, da ga potrebujemo, nas skoraj polovica kupi novega. Desetini pa je menjavanje avtomobilov užitek.(?) Tretjina slovenskih lastnikov avtomobilov uvršča svoje jeklene konjičke v srednji razred, skoraj polovica vseh Slovencev pa je svoj avtomobil kupila z nič prevoženimi kilometri, torej novega. In potem vohala »svežino« armaturne plošče, kot da gre za prestižni L'eau de l'automobile. Lahko vzameš Slovenijo iz Balkana, Balkanca iz Slovenca pa očitno ne. Ima se, može se.