Zdravnica Erika Zelko: Strnimo moči in dosezimo spremembo

Dr. Erika Zelko je izkušena zdravnica družinske medicine, ki se je v življenju spoprijela že z marsikaterim izzivom svojega delovnega področja. Kot mlada zdravnica je takoj po končanem študiju medicine za nekaj mesecev odpotovala pomagat v Afriko, kjer jo je čakala prva streznitev. V karieri se je srečevala z različnimi skupinami »ljudi na mejah«, dobro je spoznala vas, mesto in v okviru vseživljenjskih izobraževanj tudi številna velemesta. Bogate izkušnje so jo pripeljale k spoznanju, da smo vsi le ljudje, vredni dostojanstva, spoštovanja, razumevanja. Doktorirala je s temo Razvoj metodologije javnozdravstvenega pristopa v romski skupnosti. Erika Zelko pravi, da je nespametno in pomanjkljivo videti okoliščine zgolj črno-bele.

Kje ste se prvič srečali z Romi?

Pri šestih letih smo se s starši z Dunaja, kjer sem rojena, preselili v Črenšovce. Tam so bili Romi del vsakdana, otroci smo se z njimi družili v šoli in bili pri tem malo skeptični, ker so nas starši strašili, da nas bodo Cigani odpeljali, če ne bomo pridni! (nasmeh) Ciganke so prihajale ob prazniku cerkvenega zavetnika (proščenje) s culo prosit za hrano in smo jim jo običajno dali od mize. Možje so prišli igrat, žene pa po stara oblačila, kar občasno počnejo še danes. Pomagali so pri kmečkih opravilih, brusili nože, popravljali dežnike, tako da se je sobivanje s skupnostjo lepo sestavilo. To, da so bili občasno v časopisih, ker je kje zmanjkalo kaj bakra ali pridelka na polju, je bilo včasih sprejeto z manj, drugič z več slabe volje. V srednji šoli smo imeli dve sošolki Romkinji, ki sta kasneje delali kot medicinski sestri, zelo prijetni.

Mislim, da prevečkrat poudarjamo samo negativne stvari, a stanje ni tako slabo. Je pa res, da nismo družba, ki bi razmišljala kot na primer v Ruandi, zadnjič sem poslušala predavanje enega njihovih zdravnikov. Tam velja načelo, da v mladosti pripadaš samo sebi, ko si star in bolan, pripadaš družini. Popolnoma drugačno razmišljanje, ki nam ni več tako blizu, a se tudi v naši miselnosti vendarle dogajajo premiki.   

Sta bili sprejeti? Vem, da Romi marsikje ne dobijo delovnega mesta samo zaradi svojega porekla. Prekmurje je res primer dobre prakse sobivanja tako različnih skupnosti, zato vas to sprašujem.

To je bilo zanimivo, ja, službo sta dobili zunaj Prekmurja, no, ena se je kasneje vrnila in dobila službo doma. Moji stiki z Romi so se nadaljevali, ko sem začela kot mlada zdravnica delati v Beltincih. Za mentorja sem dobila prim. dr. Zadravca, ki je bil eden prvih, ki se je začel ukvarjati z romsko populacijo, proučeval je zdravstveno stanje Romov, kakšnim obolenjem so izpostavljeni in kako se znajo samozdraviti, kaj vse počnejo. Veliko je pisal tudi o tradicionalnih romskih poklicih, ki so bili takrat še živi: krpanje loncev, brušenje nožev, popravljanje dežnikov, vedeževanje itd. Prebivalstvo v Prekmurju je bilo pretežno revno in so mu Romi s svojim znanjem lahko precej pomagali. Romkinje so bile pogosto znane kot vešče zdravilstva, znale so dati dober nasvet. To tradicijo v Prekmurju spet prepoznavajo kot dragocenost in jo poskušajo oživiti. V Kamencih, kjer imajo Romi svoj muzej, zbirajo in prodajajo zelišča, čaje, počasi se vrača zavedanje, da si določene zdravstvene tegobe lahko olajšamo tudi drugače, ne le s kemičnimi substancami.

Ali obiskujejo zdravnike? Katerim težavam so najbolj izpostavljeni?

Seveda, v svoji ordinaciji sem se pogosto srečevala z njimi, nekateri so bili v ambulanti tudi po 300-krat na leto, prišli so zaradi slabega počutja ali če so se doma skregali. Predvsem starejši pa so bili pogosto tudi zelo bolni. Načeloma zbolevajo hitreje kot splošna populacija in imajo še vedno krajšo življenjsko dobo, se je pa njihov življenjski standard izboljšal, za preventivo so že veliko naredili, tudi izobrazbena struktura se izboljšuje, in čeprav imajo težave pri zaposlovanju, je k sreči blizu Avstrija, kjer pridno delajo in si tako izboljšajo življenjski standard. Bistri ljudje so in znajo ugotoviti, kaj je zanje dobro. Kot mlada zdravnica sem sodelovala v skupnostnem projektu Živimo zdravo, ki ga je kasneje NIJZ preoblikoval in razširil v druge dele Slovenije. Poskušali smo ugotoviti, kako bi ljudi motivirali za izboljšanje življenjskega sloga, organizirali smo veliko aktivnosti, delavnice v vrtcih, šolah, v vsako vas smo šli. Ugotovili smo, da Romov nikoli ni bilo zraven, čeprav so bili povabljeni. Po končanem projektu so prišli predstavniki Romov k meni in me vprašali, kdaj bomo vse to organizirali še zanje, ker so oni drugačni in ne bi bilo dobro, da pridejo zraven kar tako. Iz njihovega poziva se je počasi oblikovala misel in moj mentor za doktorsko nalogo je bil navdušen, da gremo v njihova naselja, se pogovarjamo z njimi, jih ozaveščamo o preventivi, spoznamo, v kakšnih razmerah živijo. Skupaj z njimi smo pripravili veliko gradiva in izdali medicinski romski slovarček.

Še dobro, lahko bi jih namreč zgolj nerazumevajoče zavrnili, da so imeli priložnost in jo izpustili.

Res, projekt je bil zelo uspešen in moram priznati, da smo se tudi mi od njih veliko naučili!



Kaj vas je zaneslo v Ljubljano po več kot dveh desetletjih dela v Prekmurju? Prej bi si predstavljala nasprotno pot, hrepenenje po miru vasi, ki ga ni vredno izgubiti.

Tudi v svetu je opazen trend, da ljudje iz vasi migrirajo v mesta, kjer se jim odpre več možnosti za napredek. Sledila sem občutku, da se še lahko razvijem kot raziskovalka in zdravnica. V obdobju odločanja sem delala z migranti, kar mi je bilo na dušo pisano. A slovo je bilo predvsem zaradi pacientov težko! Ljudi v toliko letih dobro spoznaš, se jih navadiš, oni se navadijo tebe, dobro smo sodelovali, teže mi je bilo zapustiti njih kot hišo in vas. Še vedno pa sem v intenzivnih stikih s Prekmurjem, z mladimi kolegi, ki so prevzeli moje delo.

Kako vidite zdaj življenje v Ljubljani, ko tu stanujete, ko ni več oddaljena prestolnica, ampak vaša resničnost?

Ljubljana veliko ponuja, kot mesto mi je všeč, prav tako, da lahko dostopam s kolesom ali peš, kamor koli želim. Ljudje so bolni tu in tam, je pa zanimivo, da imamo v mestu manj možnosti hišnih obiskov, ker smo pač bolj dostopni in lahko hitreje pridejo do nas. Višja je tudi izobrazbena struktura, kar zagotovo prispeva k drugačnemu načinu dela, komunikaciji, drugačnemu pristopu, a ko zbolimo, smo vsi v stiski. Težje je življenje v Ljubljani kot na vasi za tiste, ki živijo v skromnih socialnih razmerah. Če pogledamo na primer demenco; veliko nas bo počasi starejših od 65 let, kar za seboj potegne več kroničnih obolenj in obolelih zaradi kognitivnih motenj. Če živite v bloku in nimate denarja, da si privoščite negovalca, vam bo redkokdo pomagal ali opazil vašo stisko. Na vasi je drugače. Tudi če živiš skromno, ti bodo sovaščani pomagali, poskrbeli, da prideš domov, če se kje izgubiš.

Čemu pripisujete vse več nevroloških bolezni?

Starejši smo, več kroničnih obolenj se pojavlja, telo počasi končuje svoje biološko življenje, pojavljajo se spremembe tkiv, ki so posledica dolžine življenja ter genetike. Starostna doba se je v zadnjih 50 letih močno podaljšala. Ženske v povprečju umremo v starosti nad osemdeset let. Raziskave kažejo tudi na vpliv okoljskih dejavnikov, prehrane, aditivov v njej. Nekateri trdijo, da celo na vrtovih ni več neoporečne hrane, če sta okolje in zrak onesnažena. To pomeni, da se mora zdravstvo prilagoditi novemu izzivu in družbi.

Pacienti se moramo začeti zavedati, in tu govorim tudi o sebi, da smo za svoje zdravje večinoma odgovorni sami. Ko se srečujemo z zdravstvenimi delavci, nam lahko pomagajo, svetujejo, če imajo čas. V našem sistemu pa časa za kakovosten pogovor in usmeritve primanjkuje.    

Menda že tudi 40-letniki zbolevajo za demenco, ni tu še kakšnih drugih vzrokov? To se najbrž včasih ni dogajalo.

Se je dogajalo, vendar je bila diagnostika toliko slabša. To je zgodnja demenca, ki je seveda zelo redka, le odstotek, a je prisotna. Natančnega vzroka ni. V možganih se odlagajo določene substance, ki privedejo do kognitivne motnje. Ena izmed oblik je še Pickova demenca, ki se pojavi med 35. in 70. letom in obsega sedem odstotkov vseh demenc, na njen nastanek najbolj vpliva dednost. Če dokončam glede izziva sodobnega časa. Zdravstvene inštitucije morajo upoštevati demografske spremembe, ki se v državi dogajajo, in že načrtujejo razvoj možnosti za staranje brez večjih zdravstvenih težav in lažje življenje s kroničnimi obolenji s pomočjo različnih novih rehabilitacijskih možnosti ter pripomočkov.

Mislite na zdravila ali še kaj drugega, ko omenjate nove izzive?

Ne samo to, tudi za druge stvari bo treba poskrbeti. V mestnem in ruralnem okolju bo treba odstraniti ovire, ki omejujejo dostop do inštitucij, javnega prevoza, zagotoviti nego na domu, organizirati podporne sisteme, ki bodo omogočili, da bodo ljudje tudi v visoki starosti lahko živeli kakovostno in doma, tega si vsi želimo. Na vasi bo poseben izziv ohraniti vse potrebne ustanove (trgovine, poštne storitve, bančne storitve …) čim bliže ljudem ali organizirati dobre transportne možnosti za tiste, ki ne bodo zmožni poskrbeti sami za svojo mobilnost. Tudi novi poklici bodo nastali, denimo socialni gerontolog, ki bo skrbel za koordinacijo skrbi za starejše.

Ali zdravstvo že deluje tako?

Zagotovo, izobraževanja so že vzpostavljena, vendar poklici še niso uvrščeni v sistem dela. Zdravstveni delavci povsod opozarjamo na standarde in potrebe, koliko novega kadra bomo potrebovali, kakšni pristopi bodo potrebni, da starajoči se slovenski populaciji zagotovimo visoko kakovost zdravstvene oskrbe. Zakon o dolgotrajni negi na domu je izraz prihajajočih sprememb in bi moral čim prej zaživeti. Spremembe pa so vidne tudi na drugih področjih v družbi. Če pozorno spremljate časopisne in televizijske oglase, že kažejo na to, da se stanje v družbi spreminja. Pred dvajsetimi leti so oblačila oglaševale predvsem izjemno mlade ženske, enako je bilo z gospodinjskimi pripomočki, redko si videl kakšnega moškega, kaj šele starejšo gospo. Zdaj zelo pogosto v oglasih nastopajo družine ter starejši manekeni in manekenke. Oglašujejo oblačila, izlete, vabijo na dopust. Vse to so kazalniki, ki kažejo na zmožnost prilagoditve družbe na spremembe, ki se v njej dogajajo.

Zanimiv, optimističen pogled nam kažete, kajti mnogo se danes – vsaj v medijih – govori, da v zahodni družbi ne sprejemamo dobro staranja in da starim ljudem ne dajemo vloge, ki jim pripada.

Mislim, da prevečkrat poudarjamo samo negativne stvari, a stanje ni tako slabo. Je pa res, da nismo družba, ki bi razmišljala kot na primer v Ruandi, zadnjič sem poslušala predavanje enega njihovih zdravnikov. Tam velja načelo, da v mladosti pripadaš samo sebi, ko si star in bolan, pripadaš družini. Popolnoma drugačno razmišljanje, ki nam ni več tako blizu, a se tudi v naši miselnosti vendarle dogajajo premiki.

Zakaj je vedno več depresije? Nekoč je res ni bilo toliko.

Način življenja, ki ga živimo, in družba, ki narekuje želje po materialnosti, učinkovitosti, po imeti, in ne biti, močno vpliva na to.

Kaj pa računalniki, pretirana uporaba? Obstaja raziskava, ki poudarja pomen prostega pisanja za razvoj in delovanje možganov. Mi pa samo še tipkamo, vse od malega.

Možgani so fantastičen organ, ki se pod vplivom različnih impulzov lahko razvija vse življenje. Kompleksne situacije, kakršna pisanje zagotovo je, vzpostavljajo povezave sinaps, sprožajo procese, ki so koristne tako za intelektualni kot duševni in organski razvoj. Če izgubimo te sposobnosti, nam bodo manjkale. Vprašanje je, kaj drugega bomo počeli, da bo učinkovalo na naše možgane. Že obstajajo trendi, ki želijo posameznika spet aktivirati, vztrajno poudarjamo tudi pomen telesne aktivnosti. Naše telo teži k ravnovesju in ga kar naprej poskuša vzpostaviti.

Bili ste tudi v Afriki, kaj vam je dala v tistih nekaj mesecih? Ves čas prestopate določene meje, omenili sva že Rome pa migrante, zdaj Afričane. Delali ste tudi z zasvojenimi.

Ja, nekako res, že sama sem ugotovila, da me zanima medicinska antropologija. Od Afrike je že dolgo, zdaj bi jo bilo treba ponoviti. (smeh) Tri mesece smo delali v Zambiji in en mesec potovali po Afriki. Zbirala sem različne običaje od vračev do zdravilcev, med bivanjem tam sem pisala poročila o našem delu in običajih ljudi za naš lokalni časopis. Spomnim se, da smo kolegi – šest nas je šlo – po končani medicinski fakulteti mislili, da smo dosegli vrhunec svojega življenja, in se bahali, kako bomo učili Afričane. Štiri mesece kasneje smo se na letalu domov pogovarjali, da jih pravzaprav nismo naučili ničesar, a da so veliko naučili oni nas. Dojeli smo, da smo goli in bosi, da nam manjka prakse in da se moramo naučiti tudi v skromnih razmerah uporabljati svoje znanje medicine. Ljudje v stiski marsikdaj potrebujejo več od izvida laboratorija in diagnostike. Izkušnja Afrike nas je opozorila na človeškost in dostojanstvo, ki se ga moramo truditi ohranjati na vseh ravneh dela in v vseh okoliščinah, v katerih delamo.



Kaj pravite, kje smo mi z dostojanstvom danes, v visokorazviti zahodni družbi?

Težko je to opisati preprosto. Po eni strani poskušamo ohranjati človeško dostojanstvo s predpisi in zakoni o zaščiti naših osebnih in informacijskih podatkov, določene postopke smo do skrajnosti administrativno zbanalizirali, kar ni vedno v pomoč posamezniku, ko se z njimi sreča. Recimo, ko se nekomu na cesti zgodi nesreča, bi bilo v veliko pomoč, če bi na kartici zdravstvenega zavarovanja obstajala številka, kamor bi lahko poklical dežurni zdravnik in na hitro pridobil pomembne podatke, ki bi v tistem trenutku lahko rešili tudi življenje, na primer o alergijah. Po drugi strani pa opazujemo družbena omrežja in vidimo, kako na instagramu, tviterju, facebooku ljudje razgaljamo največje intimnosti kar sami. To je pravzaprav velik paradoks sodobnega časa. Na eni strani popolna odprtost, na drugi popolna zaprtost. Ko razmišljam o tem, kakšna je bila naša zgodovina, kaj vse smo doživeli kot človeška skupnost, dve svetovni vojni, takšne in drugačne napetosti, ne morem razumeti, da se še vedno nismo naučili, da smo vsi samo ljudje, ne glede na barvo kože, rase, območja, iz katerega izhajamo, jezika, ki ga govorimo. Še vedno je v nas veliko nestrpnosti. Odlične posameznike imamo, ki imajo krasne ideje, projekte in včasih odidejo v tujino ali v domovini obtičijo na točki, iz katere se ne morejo premakniti naprej, ker so drugi vrtički močnejši. Včasih si naivno zaželim, da bi nam uspelo preseči to majhnost in združiti moči, ker bi nam lahko marsikaj dobrega in velikega uspelo! Verjamem pa, da vsakdo v danem trenutku reagira in deluje iz svojih izkušenj in znanja najbolje, kar lahko. Tudi sama nisem optimalna in ko mine določena situacija, jo poskušam ovrednotiti, analizirati in se, če se le da, naslednjič v podobnih okoliščinah odzvati drugače.

Kakšno pot razmišljanja in delovanja naj po vašem zavzame človek v vsem, kar mu je na voljo, kar mu ni na voljo, kar mu ponujajo in obljubljajo? Recimo odpornost proti antibiotikom danes ni zanemarljiva. Ali pa obljube o čudežnih tabletkah, ki rešujejo vsepovprek. Ali ne nazadnje sveta beseda zdravnika, ki ji morda kdaj manjka optimizma, širine ali vsaj sočutja.

Pacienti se moramo začeti zavedati, in tu govorim tudi o sebi, da smo za svoje zdravje večinoma odgovorni sami. Ko se srečujemo z zdravstvenimi delavci, nam lahko pomagajo, svetujejo, če imajo čas. V našem sistemu pa časa za kakovosten pogovor in usmeritve primanjkuje. V medicini je nov pristop personalizirana medicina, kar pomeni, da bo zdravnik tvoj svetovalec, odločil pa se boš sam. In odločil se boš takrat, ko boš opolnomočen in boš imel na razpolago dovolj kakovostnih informacij, ki pa jih ne moreš dobiti v dveh minutah seanse. Zato si zdravniki družinske medicine prizadevamo, da bi imeli več časa za naše paciente, ugotavljamo, da postajamo koordinatorji znotraj kompleksnega zdravstvenega sistema. Veliko stvari je na razpolago, kot ste že omenili, vendar je treba vedeti, kdaj se kam obrniti, kdaj stopiti korak naprej, kdaj nazaj, kdaj je bolje nekaj časa počakati, kdaj je kakšna terapija sicer priporočljiva, vendar v določenem primeru ne bo primerna. Slovenski zdravstveni sistem je visokokakovosten, tudi za prihodnje generacije. Izobraževanje kadrov in njihova strokovnost sta vredna pohval, naši strokovnjaki dosegajo zelo lepe rezultate, kar preredko izpostavljamo. Z malo več časa in kadrovske okrepitve v sistemu bi tudi pacienti dobili bistveno več za svoj denar, ki ga v ta sistem vlagajo. Ne nazadnje smo vsi davkoplačevalci tisti, ki ga vzdržujemo. Tako moramo začeti razmišljati. Edina moč, ki jo ta sistem ima, so pacienti. In ko bo pacient to spoznal, se bodo razmere obrnile v pravo smer. Dokler smo samo zdravniki na barikadah zastopanja pacientovih interesov v pogajanjih s plačnikom ali zakonodajalcem, je to težak boj, včasih celo donkihotski. Pacienti, sem štejem tudi sebe, moramo začeti razmišljati, kaj želimo dobiti. Tekoči trak v ambulantah ali sistem, v katerem bo imel zdravnik zame čas in mi bo sestra vse lepo razložila in lahko namesto vsak teden pridem enkrat mesečno na pregled, ker bom v prvem stiku pridobil vse informacije, ki jih želim. Pomembno se mi zdi, da spremenimo način razmišljanja, strnemo moči in dosežemo spremembo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE