Znanstveniki razkrivajo, da imajo nočni tipi višji kognitivni potencial kot jutranji

Že od nekdaj poslušamo pregovor: »Rana ura, zlata ura.« Naučeni smo bili, da zgodnje vstajanje povezujemo z disciplino, ambicioznostjo in uspehom, pozne ure pa z lenobo in raztresenostjo. A nedavna znanstvena študija londonske univerze Imperial College London je zamajala ta stereotip. 

Britanski raziskovalci so z analizo ogromne količine biometričnih podatkov o britanski populaciji odkrili, da imajo tako imenovani »nočni tipi« in tisti ljudje, ki najraje delujejo nekje vmes (med jutranjimi in večernimi urami) v povprečju boljšo kognitivno zmogljivost kot izraziti »jutranji tipi«. 

Kaj so kronotipi – in zakaj sploh govorimo o njih?

Kdaj najraje vstajate, kdaj je vaša glava najbolj bistrih misli in kdaj v dnevu ali noči se vam začne zehati, ni le stvar navade ali volje. To je v veliki meri vprašanje kronotipa, našega prirojenega cirkadianega ritma, ki določa, ali smo bolj jutranji tipi (t. i. škrjanci), bolj večerni tipi (t. i. sove) ali pa nekaj vmes (t. i. vmesni tip). Kronotip je delno genetsko pogojen, nanj pa vplivajo tudi starost, hormoni, svetloba in življenjski slog. 

Težava nastane, ko naš naravni ritem trči ob družbeni ritem. Na zahodu je družbeni ritem naravnan na jutranje, dopoldanske in zgodnje popoldanske ure, saj izobraževalni sistem in večina služb deluje v okviru od 7., 8. ali 9. do 15., 16. ali 17. ure, kar je pisano na kožo jutranjim tipom, nočne tipe pa običajno pahne v kronično pomanjkanje spanja in t. i. socialni jetlag.

Nočni tipi imajo večji kognitivni potencial 

Eden izmed razlogov, zakaj smo družbeni ritem fokusirali na zgodnje ure, je gotovo sončna svetloba, a z izumom elektrike je to, da ljudje za svoje delo potrebujemo luč dneva, postala premostljiva ovira. Kljub temu so že v preteklosti, ko so si ljudje temo lahko razsvetljevali le z ognjem, obstajali genialni posamezniki, ki so do najbolj neverjetnih dognanj in dosežkov prihajali ravno ponoči. 

In prav to je sedaj potrdila študija univerze Imperial College London – da ljudje, ki pozno vstajajo in ponočujejo, niso nikakršne zgube in leni posamezniki, ampak da v povprečju dosegajo boljše kognitivne rezultate kot jutranji tipi. 

PREBERITE ŠE -> Otrokov spanec vpliva na njegovo duševno zdravje v odraslosti

Kako je potekala študija? 

Britanski raziskovalci so uporabili biometrične podatke več kot 26.000 odraslih iz britanske baze UK Biobank, v katero je vključenih pol milijona ljudi, starih od 40 do 69 let. Udeleženci so izpolnili vprašalnike o trajanju spanja, kakovosti spanja in kronotipu (ali so jutranji, večerni, vmesni tip). Opravili so tudi standardizirane računalniške teste kognitivnih sposobnosti, v katerih so raziskovalci merili inteligenco in sklepanje, spomin, hitrost obdelave informacij in reakcijski čas. V analizi pa so raziskovalci upoštevali tudi spol, starost, bolezni srca in ožilja, sladkorno bolezen, krvni tlak, indeks telesne mase (ITM), kajenje in alkohol. 

Rezultati so bili presenetljivo enotni. Nočni tipi in vmesni tipi so v povprečju dosegali višje rezultate na kognitivnih testih kot izraziti jutranji tipi. Nočni tipi so jutranje pri nekaterih kognitivnih merili presegli za približno 7,5–13,5 odstotka, vmesni tipi pa za približno 6–10 odstotkov. Raziskovalci opozarjajo, da to seveda ne pomeni, da so nočni tipi najpametnejši med vsemi ali da je ponočevanje dober recept za višji IQ, vendar so rezultati študije vseeno dragoceni in ponujajo zanimive iztočnice, po katerih bi lahko bolje oblikovali našo družbo. 

Ena izmed pomembnih ugotovitev britanske analize je bila namreč, da je bolj, kot kdaj spimo, pomembno, koliko spimo. Izkazalo se je, da so najboljše rezultate dosegli tisti udeleženci, ki so navedli, da spijo med sedem in devet ur na noč. Nasprotno pa sta bila krajši spanec (od manj kot štiri do šest ur) in zelo dolg spanec (deset ali več ur) povezana s slabšo kognitivno zmogljivostjo. 

Vodja raziskave dr. Raha West je poudarila, da torej ni dovolj, da samo sledimo svojemu kronotipu, ampak da je za kognitivno zmogljivost ključno je, da spimo ravno prav – ne preveč in ne premalo – saj je ustrezna dolžina spanja eden od temeljev zdravega delovanja možganov. 

Nočni tipi so v sodobni družbi še vedno pogosto "kaznovani" in označeni za lene, vendar bi jim s prilagoditvijo urnika lahko pomagali doseči njihove izjemne potenciale. Foto: Shutterstock

Nezanemarljivi so bili tudi podatki o fizičnem zdravju udeležencev. Raziskovalci so namreč iz njihove analize razbrali, da imajo jutranji tipi v povprečju bolj ugodno telesno sliko (nižji ITM, boljšo regulacijo krvnega sladkorja in manj presnovnih motenj) kot nočni tipi. Ti so imeli še posebej višje tveganje za debelost, presnovni sindrom in srčno-žilne bolezni, kadar njihov urnik ni bil usklajen z delovnim ali šolskim ritmom, kar je seveda logično, saj so bili primorani svoj naravni ritem (ki hormone, tipa melatonin in kortizol izloča z zamikom) na silo podrediti jutranjemu. 

Raziskovalci so zaključili, da torej ne obstaja boljši kronotip, ampak da bi bil vsak lahko uspešen, če bi mu v družbi pustili, da je aktiven in ustvarja takrat, ko je to zanj najbolj naravno. Večina nočnih tipov danes ne trpi toliko zato, ker so nočni, temveč zato, ker morajo živeti, kot bi bili jutranji.

Ko nekdo, ki je naravno aktiven zvečer, vsak dan vstaja prezgodaj za svoj biološki ritem, hodi spat prepozno, ker svojega telesa na prej preprosto ne more navaditi, in posledično spi le 5–6 ur na noč, se izpostavi kroničnemu pomanjkanju spanca in socialnemu jetlagu. Za to pa niso krivi posamezniki, ampak razkorak, ki ga imamo med notranjimi urami in urniki, ki jih postavlja družba. 

PREBERITE ŠE -> Nevroznanstvenik opozarja: Tako resne so posledice pomanjkanja spanja

Kako si lahko pomagamo sami? 

Vemo, družbeni premiki so počasni, zato je nesmiselno pričakovati, da se bo svet kljub novim znanstvenim dognanjem kmalu začel prilagajati nočnim ali vmesnim tipom. Lahko pa marsikaj spremenimo sami. 

1. Ne krivite se za svoj kronotip

Če ste nočni tip, imate zdaj dokaz, da to, da radi pozno hodite spat in spite do dopoldneva, ni znak slabih navad ali lenobe, ampak da je to vaš biološko pogojeni ritem, ki ga lahko do neke mere prilagodite, ne morete pa ga popolnoma spremeniti, zato ga raje sprejmite. 

2. Dovolite si 7–9 ur spanja

Ne glede na to, ali ste jutranji ali nočni tip, načrtujte dan tako, da boste realno lahko imeli vsaj 7 ur spanja. Ne pretvarjajte se, da zmorete funkcionirati s 4–5 urami. Morda boste to lahko počeli nekaj časa, a verjemite, možgani in telo vam bodo račune izstavili slej ko prej. Pazite tudi, da pomanjkanja spanja med tednom (ali v določenem obdobju) ne kompenzirate z zelo dolgimi spanci. Ti niso čarobna paličica, ki bi izbrisala pomanjkanje spanca, ampak vam prav tako lahko oslabijo kognitivne sposobnosti. 

3. Če ste nočni tip v »jutranjem« svetu, si pomagajte z majhnimi prilagoditvami

Poskrbite za redno uro vstajanja, tudi ob koncih tedna. Zvečer postopno znižujte svetlobo, zmanjšajte uporabo zaslonov in stimulansov (kofein, energijske pijače). Jutranjo svetlobo izkoristite kot naravno budilko in ne zastirajte oken. Na ta način boste zmanjšali razkorak med svojim kronotipom in družbenim urnikom. 

4. Če ste jutranji tip, pazite, da ne žrtvujete spanja za produktivnost 

Jutranjim tipom se rado zgodi, da začnejo vstajati še prej, v želji, da bodo še bolj produktivni. A pomanjkanje spanca je zanje enako škodljivo kot za nočne ali vmesne tipe. Četudi dobro funkcionirate že ob zelo ranih jutranjih urah, poskrbite, da ne boste spali premalo. Za vse kronotipe je britanska študija namreč potrdila isto zlato pravilo: okoli 7–9 ur kakovostnega spanja na noč je povezanega z najboljšim delovanjem možganov in manjšim tveganjem za kognitivni upad.