Leta prej je bilo jasno, da njegovo srce ni zdravo. Pešalo je, na levi strani je nosil defibrilator in neutripi so ga večkrat sprožili. Čeprav njegovo zdravstveno stanje ni postajalo vedno boljše, temveč vedno slabše, je odlagal obiske zdravnika, saj ni želel slišati, kar je slutil, in sicer da s svojim srcem ne bo zmogel. Po dvakratni presaditvi matičnih celic, čedalje slabših testih hoje na kontrolnih pregledih je napočilo več tednov trajajoče obdobje, ko je imel občutek, kot da se ga je lotila viroza. »Kašljal sem, dušilo me je, nisem mogel spati,« pove. »A vseeno sem se zdravnika izogibal. Ko sem moral na kontrolni pregled po drugi presaditvi matičnih celic, so mi opravili tudi ultrazvočni pregled. Ta je pokazal, da je moje srce zalila voda, da je v njem strdek. Obiskal me je kardiolog in me jasno postavil pred dejstvo – začeti se bomo morali pogovarjati o transplantaciji.« 

Novo srce je kar nehalo biti. Vsi so se čudili, saj je bilo mlado in zdravo. Pritrdili so me na zunanji srčni obvod. Nato sem dobil še sepso in na grozljiv način ugotovil, da sem alergičen na antibiotika, ki naj bi mi pomagala. Bil sem v komi, moje mišice so atrofirale. 

Kolikor bo treba

V tistem hipu mu ni bilo takoj jasno, kako naprej. Obotavljal se je. »V bolnišnico sem se pripeljal sam, čeprav z muko. Zdravniki so mi dejali, da moram ostati in se vpisati na urgentni seznam za presaditev srca,« nadaljuje. A je potreboval več časa za premislek: »Dogovoril sem se, da se odpeljem domov in pogovorim z družino. Zdravniki so me pospremili z upanjem, da se vrnem. Seveda se bom, sem jim odgovoril. Doma sem si pripravil vse potrebno za daljšo odsotnost in si dovolil, da me odpeljejo nazaj. Tudi po tem sem potreboval še nekaj časa, da sem podpisal papirje. A v nekem trenutku sem doživel preblisk. Začutil sem, da sem pripravljen. Rekel sem si, da je to moja priložnost in da sem pripravljen čakati, kolikor bo treba, da dočakam novo srce.« 


Vsi smo bíli težko bitko

Do dneva, ko se je pojavilo pravo srce zanj, je minilo tri mesece. A po posegu ni šlo gladko. »Novo srce je kar nehalo biti,« zaupa. »Vsi so se čudili, saj je bilo mlado in zdravo. Pritrdili so me na zunanji srčni obvod. Nato sem dobil še sepso in na grozljiv način ugotovil, da sem alergičen na antibiotika, ki naj bi mi pomagala. Bil sem v komi, moje mišice so atrofirale. Govorilo se je tudi o tem, da mi bodo morda morali poiskati nov organ. Šele kasneje sem izvedel, kakšno grozo sta doma doživljala žena in sin, saj sta prejela klic, naj se pripravita na najhujše. Da bom, tudi če preživim, invalid. Nato je srce čudežno začelo biti. Po nekaj dneh so me iz kome prebudili in prestavili na oddelek za intenzivno nego, kjer sem počasi okreval. Ko sem prihajal k sebi že doma, me je nekega dne žena vprašala, ali njiju s sinom ne bom nič povprašal o tem, kako sta onadva preživljala ta čas. Šele takrat sem se zavedal, da sta tudi onadva bíla težko bitko.« 


Priložnost za novo življenje

Zase pravi, da ni nič drugačen od človeka, kot je bil prej. A je na novi misiji. Ko je bil v bolnišnici in dobil vest, da so našli srce zanj, je potekal prvi Redbullov goni poni vzpon na Vršič. Rekel si je, da se bo naslednjega, če bo zdrav, gotovo udeležil. In se ga je. Zdaj vsako leto s ponijem prigoni na vrh. Njegovi športni podvigi so klic ozaveščanja o pomembnosti darovanja organov. »Nikogar nočem prepričevati,« poudari, »vem le, da sem živ dokaz, kako dobro je, da obstaja kaj takega kot darovanje organov po smrti. Nekaj, kar omogoči, da se ne spremenijo v pepel, temveč omogočijo novo življenje.« 


Iz vsake njegove besede je očitno, da je srečen, da živi izpolnjeno in da namerava svojo priložnost živeti polno. Ko je okreval, si ni mogel izpolniti srčne želje, da bi spet imel psa. Zdaj ima dva. Borderkolija. Oba na poti, da bi bila prvaka. Eden v lovljenju frizbija, drugi pa bo, držimo pesti, nekoč postal terapevtski pes.