Zdrave debelosti ni (in revolucionarni pristop pri zdravljenju)

Kljub vse glasnejšemu opozarjanju o posledicah, ki jih prinaša nezdravo prehranjevanje, pomanjkanje gibanja in nezdravo življenje, je debelosti vse več.

Po podatkih NIJZ iz leta 2023 naj bi v Sloveniji med odraslimi starimi med 25 in 74 let imelo kar 39 odstotkov prekomerno težo, ena petina pa se jih sooča z debelostjo.

Soočasno z opozarjanjem na dolgoročne posledice prekomerne teže pa se na drugi strani debelost vedno bolj normalizira.

»Debelosti ne moremo in ne smemo »normalizirati«, saj pri debelosti ne gre za vprašanje »velikega telesa«, videza ali estetskih norm. Sprejemanje telesne raznolikosti je dragoceno, vendar ne sme voditi v zanikanje medicinskih dejstev. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je že leta 1997 opredelila debelost kot kronično bolezen, ki zahteva sistemski pristop in medicinsko obravnavo. Gre za prekomerno in napačno razporejeno maščobno tkivo, ki deluje hormonsko in imunološko moteno.

Takšno tkivo povzroča kronično sistemsko vnetje, prelivanje prostih maščobnih kislin v druge organe, vpliva na delovanje številnih hormonov, mehansko obremenjuje notranje organe ter povečuje tveganje za številne presnovne, telesne in duševne zaplete,« nam je v intervjuju, ki ga lahko preberete tukaj, pojasnila prof. dr. Mojca Jensterle Sever, dr. med., spec. interne medicine, s KO za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni UKC Ljubljana.

PREBERITE ŠE -> Spoštujmo različnost teles, debelosti kot bolezni pa ne normalizirajmo

Med tveganja, ki jih debelost lahko prinese sodi več kot 230 bolezni. »Zdrave debelosti, če debelost opredelimo pravilno - in ne zgolj z ITM - tako da z dodatnimi meritvami potrdimo presežno in bolno maščevje, praktično ni. Slej ko prej se razvijejo laboratorijsko in klinično izmerljive in zaznavne posledice debelosti z motnjami v delovanju organov in moteno funkcionalnostjo.

Ko se te pojavijo, govorimo o tako imenovani klinični debelosti, preden posledice debelosti postanejo merljive in zaznavne pa o predklinični debelosti. Predklinično debelost obravnavamo kot povečano zdravstveno tveganje, klinično debelost pa moramo obravnavati kot vsako drugo kronično bolezen in jo čim prej začeti aktivno zdraviti,« pojasnjuje dr. Jensterle Sever.

Revolucija na področju zdravljenja

Eden ključnih mejnikov na področju raziskovanja debelosti je bilo zagotovo spoznanje pomembne vloge možganskih centrov za nadzor apetita.

»Ti predstavljajo tudi najpomembnejše prijemališče novih učinkovitih zdravil za zdravljenje debelosti. Uravnavanje apetita danes bolje razumemo predvsem zaradi napredka na področju genetskih raziskav in modelov izjemno redkih, monogenskih oblik debelosti,« pravi strokovnjakinja.

S tem spoznanjem se je zgodil tudi revolucionarni pristop pri zdravljenju.

»Znanost nas je pripeljala do ključnega spoznanja, da mora uspešno zdravljenje debelosti vključevati možganske centre za nadzor apetita. Inkretinska zdravila zavirajo apetit, povečajo sitost, odstranijo šum stalne lakote in želje po hrani ter do neke mere lahko spremenijo tudi nagrajevalni odziv na hrano. Dodatno upočasnjujejo praznjenja želodca, vendar ta učinek ne predstavlja pomembnega prispevka k zmanjšanemu vnosu kalorij,« pojasni dr. Jensterle Sever.

PREBERITE ŠE -> Pred zanositvijo je dobro, da ženska (in moški) zniža maščobno maso

Semaglutid (Ozempic, Wegovy), agonist receptorja za glukagonu podoben peptid 1 (GLP-1), je bilo prvo zdravilo, ki je s tedenskim odmerjanjem omogočilo klinično pomembno izgubo telesne mase pri številnih bolnikih z debelostjo.

Še učinkovitejše se je izkazal tirzepatid, ki hkrati stimulira receptorja za GLP-1 in GIP (glukozno odvisni insulinotropni polipeptid). Z dvojnim delovanjem in višjimi odmerki, ki jih omogoča zdravljenje s tirzepatidom (Mounjaro), bolniki izgubljajo še več telesne mase kot s semaglutidom.

NA TEJ POVEZAVI si preberite, kaj ta zdravila pomenijo za ljudi z debelostjo, kako poteka zdravljenje in kakšni so stranski učinki.