Vijolice: Tako zdravilne in okusne so cvetlice, ki jih podarjamo za materinski dan
Ste vedeli, da za materinski dan tradicionalno podarjamo vijolice? Simbolizirale naj bi nežnost, hvaležnost, skromnost in tiho lepoto, zato so njihovi drobni žametni cvetovi ganljiv poklon materinstvu. Vijolice so tudi ene prvih znanilk pomladi, še posebej dišeča vijolica (Viola odorata), ki nas z omamnim vonjem in globoko vijolično barvo po dolgi zimi spomni, da so pred nami toplejši dnevi. A vijolica ni le simbol pomladi in spomina na materinski dan. V sebi skriva še prav posebne moči. Spekter njenih zdravilnih učinkovin je presenetljivo širok, zato se vijolica že tisočletja uporablja tako v zdravilstvu kot kulinariki ter seveda v parfumeriji.
Katere vijolice so užitne in zdravilne?
Ko govorimo o vijolicah, pravzaprav govorimo o izjemno bogatem rodu. V družini vijoličevk (Violaceae) je več kot 500 vrst, v Sloveniji pa jih raste okrog 21. Vse so užitne, a med njimi ima posebno mesto prav dišeča vijolica, saj jo zaradi izrazitega vonja najlažje zanesljivo prepoznamo. Prav ta je tudi tista, ki najbolj zapeljuje v kulinariki in ki jo zeliščarska literatura najpogosteje omenja v zdravilne namene. Čeprav so uporabne tudi druge sorodne vijolice, ljudje denimo pogosto nabirajo pisano divjo vijolico (Viola tricolor), se bomo tukaj osredotočili predvsem na dišečo vijolico, ker je najbolj prepoznavna, najbolj dišeča in za domačo uporabo tudi najbolj hvaležna.
Kako jo prepoznamo
Dišeča vijolica je nizka, zelnata trajnica, ki navadno zraste od pet do petnajst centimetrov visoko. Iz korenike izraščajo tanke nadzemne pritlike, ki se ukoreninjajo, in rastlini pomagajo, da se širi. Njeni listi so nameščeni v pritlični rozeti, so dolgopecljati, srčasti do jajčasto srčasti, z drobno nazobčanim robom, cvetovi pa sedijo na dolgih pecljih in se nežno upognejo proti tlom. Najpogosteje so temno vijoličasti, čeprav se odtenki lahko razlikujejo. Rastlina je zimzelena, njena prava slava pa pride zgodaj spomladi, ko zacveti v času, ko se večina drugih rastlin še komaj prebuja. Prav zato je pomembna tudi za zgodnje opraševalce.
Dobra novica je, da so vse vijolice pri nas užitne, kar nekaj pa si je med seboj zelo podobnih. Kljub temu pa se začetnikom oziroma vsem, ki se z nabiralništvom šele spoznavajo, priporoča, da trgajo samo dišečo vijolico, ker to najlažje razpoznamo od drugih, saj imajo njeni cvetovi edini res močan in značilen vonj. Dišeči vijolici je na primer podobna tudi dlakava vijolica (Viola hirta), ki pa diši precej manj. Za kulinarično uporabo so primerne vse, za zeliščarske pripravke pa izbiramo dišečo.
Več previdnosti je potrebne, če nabiramo samo liste, saj lahko ti neizkušenega nabiralca zavedejo, da jih zamenja z listi strupenega kopitnika. Zato je najbolj varno, da vijolice nabiramo v času cvetenja.
PREBERITE ŠE -> Vse te cvetlice so užitne in jih lahko jeste sveže, popestrile bodo okus jedi
Kdaj in kako jo nabiramo
Dišečo vijolico najdemo ob gozdnih robovih, v živih mejah, med grmovjem, ob jarkih, na jasah, suhih in senčnih travnikih ter na vrtovih, kjer se pogosto udomači kar sama. Rada ima mesta z dovolj vlage, a dobro odcedna tla. Razmnožuje se s semeni, ki jih raznašajo mravlje, in s pritlikami, zaradi katerih se hitro širi. Prav zato jo lahko zlahka gojimo tudi doma, bodisi z delitvijo rastline bodisi s semeni ali podtaknjenci. Marsikdo si z njo okrasi celo trato, in nato uživa v lepoti in uporabnosti njenih cvetov, s tem pa zaščiti divja rastišča pred prepogostim ropanjem. Zasaditev vijolic na domačem vrtu je dobra ideja tudi za opraševalce, saj tako naravi pomagamo ohraniti biotsko raznovrstnost.
Cvetove in mlade liste nabiramo v marcu in aprilu, ob milejših zimah tudi že konec februarja. Liste uporabljamo mlade, starejše pa raje pustimo pri miru, saj se v njih koncentracija strupenih alkaloidov (zlasti po cvetenju) lahko močno poveča in povzroča bruhanje ter razstrupitve. Nabiramo lahko tudi korenine vijolic, ki jih sušimo, meljemo in uporabljamo kot kavni nadomestek. Korenine je najbolje nabirati jeseni, oktobra in novembra, saj takrat vsebujejo največ učinkovin. Pri tem vedno pustimo del rastline v zemlji, da se lahko obnovi. Pri nabiranju bodimo zmerni in spoštljivi. Na vlažnih rastiščih lahko rastejo tudi zaščitene vrste, zato tam vijolic ne nabiramo.
Hranilne snovi v vijolici in njihovi zdravilni učinki
Čeprav je vijolica na videz nežna in drobna, je njena sestava bogata in zeliščarsko zelo zanimiva. Vsebuje sluzi, saponine, flavonoide, med njimi tudi rutin, alkaloide, grenčine, glikozide, tanine, fenolne spojine, salicilate oziroma derivate salicilne kisline, antociane, vitamin A in vitamin C ter različne minerale. Prav ta pestra kombinacija pojasnjuje, zakaj so jo ljudje skozi zgodovino uporabljali pri toliko različnih težavah. Stari Grki so jo denimo povezovali z umirjanjem jeze in jo imeli za simbol rodovitnosti. Rimljani so jo cenili kot rastlino za glavobol, omotico in celo za lajšanje mačka. Sčasoma je postala cvetlica Venere in Afrodite, saj naj bi njen vonj vzbujal čustva in odklepal srca. V krščanski simboliki pa je predstavljala ponižnost in skromnost, Hildegarda iz Bingna jo je celo omenjala kot rastlino, ki »raztaplja trdoto« v telesu.
Kaj pa o zdravilnih učinkih vijolice pravi sodobna znanost? Sluzi so tiste, ki rastlini dajejo vlažilno, mehčalno in zaščitno delovanje. Ko jih zaužijemo v čaju ali hladnem namoku, delujejo pomirjujoče na razdraženo sluznico ust, grla, žrela in prebavil. Zato se vijolica tradicionalno uporablja pri suhem, dražečem kašlju, hripavosti, vnetem grlu, bronhitisu in podobnih stanjih, pri katerih telo potrebuje nekaj blagega, vlažilnega in zaščitnega.
Saponini v vijolici pomagajo pri sproščanju in redčenju sluzi v dihalnih poteh, zato vijolico pogosto uporabljamo pri trdovratnem kašlju, oslovskem kašlju, katarju dihal, zastoju sluzi in težjem izkašljevanju. Prav zaradi te lastnosti je dolgo veljala za eno izmed rastlin, ki »mehčajo prsi« in pomagajo, ko se sluz nabira v pljučnih mešičkih. Zeliščarji jo pogosto omenjajo tudi v mešanicah s slezenovcem, saj se njuni učinki lepo dopolnjujejo. Poleg tega vijolica pospešuje znojenje, deluje blago diuretično in pomaga zniževati povišano telesno temperaturo, zato so jo uporabljali tudi pri gripi, vročinskih obolenjih in spomladanskih prehladih.
Zaradi vsebnosti salicilatov in sorodnih spojin ji ljudska medicina pripisuje tudi protibolečinsko in protivnetno delovanje. Prav to pojasnjuje, zakaj so jo nekoč uporabljali pri glavobolih, splošnih bolečinah in vročinskih stanjih. Rimljani so si celo spletali venčke iz vijolic in verjeli, da pomagajo pri omotici in glavobolu po preveč popitem alkoholu. Danes vemo, da vijolica res vsebuje nekatere spojine, povezane z blaženjem bolečine in vnetja, vendar je pri takih trditvah vseeno potrebna zmernost. V sodobni fitoterapiji jo razumemo predvsem kot blago podporno rastlino, ne kot nadomestilo za zdravljenje.
Flavonoidi in fenolne spojine v vijolici, med njimi rutin, prispevajo k antioksidativnemu in protivnetnemu potencialu rastline. Rutin je posebej zanimiv zato, ker ga povezujemo z močjo in prožnostjo kapilar ter s podporo venskim stenam. Zato se vijolica v ljudskem izročilu omenja tudi pri krčnih žilah, občutku težkih nog in moteni pretočnosti. Zanimivo je tudi, da posušeni cvetovi vsebujejo precej več rutina kot sveži, zato je hitro in pravilno sušenje še toliko pomembnejše. Nekateri viri vijolici pripisujejo tudi blagodejen vpliv na limfni obtok, tradicionalno pa jo uporabljajo pri zastajanju limfe, fibrocističnih dojkah, mastitisu in različnih zatrdlinah.
Vijolica nežno pomirja tudi živčevje. Njeno eterično olje in vodni pripravki se tradicionalno uporabljajo pri nemiru, razdražljivosti, napetosti, strahu in nespečnosti. Tudi prebavni trakt naj bi pomirjala na podoben način. Zaradi sluzi in blagosti jo ljudska medicina povezuje z razdraženo sluznico želodca in črevesja, z vročimi in suhimi prebavnimi težavami, z razjedami, občutljivim želodcem in kroničnimi vnetji prebavil. V tej vlogi se pojavlja tudi v obliki hladnih izvlečkov in pripravkov z medom.
Uporabna je tudi za nego kože, saj deluje mehčalno, pomirjujoče in blago razkužilno. Poparek iz vijolic so naši predniki uporabljali za umivanje nečiste, razdražene ali vneta kože, obkladke pa pri ekcemih, luskavici, razjedah, hemoroidih in drugih težavah, kjer je bilo treba kožo pomiriti. V farmaciji in tradicionalni negi kože je vijolica sestavina krem, mazil in olj za razpokano kožo, razpokane bradavice ter za nego brazgotin.
PREBERITE ŠE -> Teh tulipanov nikar ne podarjajte sorodnikom in še drugi skriti pomeni pomladnega cvetja
Dragoceni vonj vijolice
Kot smo že omenili, je najbolj aromatična med vijolicami prav dišeča vijolica, katere latinsko ime »odorata« pomeni lepo dišeča. Njen vonj je sladek, pudrast in nostalgičen. Zanimivo je, da je vonj vijolice tudi kemično poseben. Določene aromatične spojine, zlasti iononi, receptorje za vonj za nekaj časa dobesedno utrudijo, zato se zdi, da vonj po nekaj trenutkih izgine, čeprav cvet še vedno diši. Prav ta neulovljivost je bila eden od razlogov, da je vijolica igrala tako pomembno vlogo v zgodovini parfumerije. Šele konec 19. stoletja, ko so kemiki uspeli sintetizirati ionon, se je sodobni parfumerski svet zares odprl vijolični noti. Do takrat so esenco pridobivali neposredno iz cvetov dišeče vijolice, za kilogram eteričnega olja pa so potrebovali nepredstavljive količine cvetov, kar 33.000 kilogramov!
Ni torej naključje, da je vijolica v različnih zgodovinskih obdobjih povzročala prave obsedenosti. V viktorijanski Angliji so iz vijolic izdelovali vijolične parfume, bonbone in dišeče izdelke, ki so bili predvsem med ženskami prave modne muhe. V Franciji, še posebej v Toulousu, pa so v 19. stoletju zaslovele kandirane vijolice »violettes cristallisées«, katerih velika ljubiteljica je bila avstrijska cesarica Sisi, a so jih zanjo izdelovali kar slaščičarji na Dunaju. Kandirane vijolice in bomboni z okusom vijolic so danes še vedno priljubljen priboljšek v Franciji, v pomladnem in poletnem času pa boste tam na vsakem vogalu naleteli tudi na sladoled iz vijolic, ki ima izredno aromo ter čudovito vijolično barvo.
Domača uporaba vijolic
Vijolice čudovito popestrijo pomladno kulinariko. Sveži cvetovi so dobri v zelenih in sadnih solatah, na skutnih namazih, na palačinkah, tortah, sladoledu ali kot droben, dišeč okras na krožniku. So nežni, elegantni in vsaki jedi dodajo nekaj poetičnega. Mladi listi imajo blag, nekoliko zelen okus, v večjih količinah pa lahko postanejo premočni, zato jih uporabljamo zmerno, še najbolje je, da jih pokuhamo v juhah, omakah, nadevih in prikuhah, kjer zaradi sluzi jedi tudi rahlo zgostijo. Sveže mlade liste v solate dodajamo le kot začimbo.
Iz vijolic lahko pripravimo tudi številne domače izdelke. Zelo priljubljen je sirup iz vijolic, ker cvetovi v njem razvijejo osupljivo barvo, od temno vijolične do modrikaste, in ga lahko uporabljamo za popestritev brezalkoholnih napitkov in koktajlov pa tudi za aromatiziranje sladic. Sirup pripravimo tako, da 20 g sveže nabranih vijolic prelijemo z 200 ml vrele vode in pustimo stati čez noč, sa spustijo čim več vonja in barve. Naslednji dan vodo precedimo v kozico in dodamo 200 g sladkorja ter segrevamo na majhnem ognju, da se sladkor raztopi in mešanica zavre. Vrelo tekočino prelijemo v sterilizirano stekleničko ali kozarec za vlaganje in dobro zatesnimo, najbolje je izbrati velikost, ki jo lahko napolnimo do vrha, saj manj kisika pomeni manj možnosti, da se bo sirup pokvaril. Tako pripravljen sirup lahko hranimo več mesecev v shrambi, ko ga enkrat načnemo, pa ga shranjujemo v hladilniku in kmalu porabimo. Obstojnost lahko sirupu podaljšamo tudi z dodajanjem limoninega soka ali citronske kisline preden ga ustekleničimo, vendar upoštevajte, da ta kisla komponenta spremeni barvo sirupa iz modre na vijoličasto, lahko tudi rožnato. To je še posebej zanimivo pri mešanju napitkov iz sirupa, saj lahko z dodajanjem limoninega soka gostom priredimo pravo predstavo.
Iz vijolice lahko naredimo tudi dišeči sladkor, zeliščno sol, kis, kandirane cvetove in seveda čaj. V kisu se njena barva lepo razvije, okus pa ostane nežen. Zlasti lep je vojiličin kis iz pol litra kakovostnega belega vinskega kisa, v katerem dva tedna namakamo dve pesti cvetov. Tako dobimo modro-vijoličast kis, ki je pravcata pomlad v steklenici.
Za dišeči sladkor iz vijolic zadošča pest cvetov in približno enaka količina sladkorja. Vse skupaj rahlo pretlačimo, dobro premešamo in shranimo v zaprtem kozarcu. Ker barva hitro bledi, tak sladkor porabimo kmalu. Čudovit je kot posip po pecivu, jogurtu ali sadju.
Še bolj slavnostne so kandirane vijolice. Klasičen recept zahteva drobne cvetove, sladkor in malo vode. Iz sladkorja in vode skuhamo sirup, vanj za minuto potopimo cvetove, jih poberemo in nato približno 24 ur sušimo. Tako pripravljene so prefinjen okras za torte, piškote in praznične sladice.
Za čaj uporabljamo cvetove in mlade liste, lahko sveže ali posušene. Cvetove vijolic sušimo hitro, pri temperaturi od 35 do 40 stopinj Celzija, najbolje v sušilniku, saj drugače počrnijo in izgubijo aromo ter učinkovine. Iz dveh čajnih žličk posušene zeli in skodelice vrele vode pripravimo blag poparek, ki ga pustimo stati deset minut. Takšen čaj je prijeten pri kašlju, prehladu, bronhitisu, občutljivi sluznici in napetosti, lahko pa ga tudi grgramo pri vnetem grlu in mandljih. Običajno zadostujejo dve do tri skodelice na dan. Nekateri prisegajo tudi na preliv z mrzlo vodo, saj naj bi se del nežnih sluzastih učinkovin tako izločil še lepše. Pri trdovratnejšem kašlju so v ljudskem zdravilstvu uporabljali tudi prevretek iz korenin, vendar tu velja več previdnosti, saj korenine vsebujejo močnejše učinkovine in že v manjših količinah pospešujejo izkašljevanje, v večjih pa lahko povzročijo slabost, pretirano slinjenje ali celo bruhanje.
Opozorila pred uporabo vijolice
Prav previdnost je pri vijolici pomembna, čeprav slovi kot nežna rastlina. Z njo ne smemo pretiravati. Med nezaželenimi snovmi so nekateri alkaloidi, med njimi violin, v večjih količinah pa je lahko težavna tudi večja vsebnost saponinov, saj lahko povzroči slabost. Korenine so še posebej močne in jih uporabljamo zelo zmerno. Previdni morajo biti tudi ljudje z alergijo na salicilate.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
