Te osebne zgodbe Slovenk in Slovencev o izgorelosti imajo pomembno sporočilo
Čeprav o izgorelosti zadnja leta veliko in na glas govorimo, to žal ne zaustavlja njene pojavnosti in še vedno ogromno ljudi zboleva za njo.
Psihoanalitična psihoterapevtka doc. dr. Urška Battelino, ki se pri svojem delu najpogosteje sooča z izgorelimi pacienti, nam je v nedavnem intervjuju razložila, da je izgorelosti pri nas vse več, ker je simptom družbe, v kateri živimo sedaj.
»Izgorelost je kompleksen rezultat toksičnih odnosov, ne pa zgolj utrujenost od dela. Veste, vse je postalo zelo pogoltno, profitabilno, individualno, in generacije, ki so odrasle s temi vrednotami v šoli in s starševsko vzgojo, zdaj že zasedajo pomembnejše položaje v družbi, in ta sporočila, ki so se jih naučile, predajajo naprej, navzdol, ker je to vse, kar poznajo.
Tako ni več sodelovanja, ni več ekip, ni timov v pravem smislu povezanosti, da se lahko na nekoga nasloniš, nanj računaš. Odgovornost je šla po gobe in to se zdaj v družbi zelo pozna na simptomih,« pravi strokovnjakinja, ki je prepričana, da je edini način, kako se obvarovati v teh vse bolj toksičnih okoljih, da poskrbimo zase in se naučimo preživeti v njih.
A kako to storiti? Morda z dobrimi zgledi?
Zbrali smo pričevanja znanih in manj znanih Slovenk in Slovencev, ki so nam doslej zaupali svoje osebne izkušnje z izgorelostjo in kakšne so bile njihove poti do ozdravitve. Naj vam vlijejo upanje, če ste se tudi sami znašli na točki preloma.
Maja Martina Merljak: S seboj sem nosila pomirjevala, ker me je bilo strah paničnega napada
Priznana igralka je pred šestimi leti doživela hudo izgorelost in trajalo je zelo dolgo, da se je pobrala. Še danes obiskuje terapijo in pravi, da jo bo do konca življenja, saj ji pomaga reševati vzorce, ki so jo v prvi vrsti pripeljali do kolapsa. A preden je prišla izgorelost, se Maja Martina Merljak spominja, da ji je telo pošiljalo veliko opozorilnih znakov, ki jih ni želela slišati.
»Tri leta prej sem se spopadala s hudo nespečnostjo, takrat mi je zdravnica predlagala medicinsko hipnozo in šla sem na terapijo k svojemu terapevtu. Delala sem z njim, to izboljšala in se vrnila v svoje stare tirnice. On je seveda vedel, da bo kmalu počilo, a reči ni smel nič. Ko se mi je potem tik pred premiero zgodil popoln kolaps, sem ga klicala in prosila, ali mi lahko pomaga. »Začaral me je«, kot rada rečem, odigrala sem premiero in še nekaj dogodkov, potem pa ni bilo druge možnosti kot bolniška in trdo delo na sebi. Imela sem tudi vrtoglavice, glavobole, tesnobe, divjanje srca ...«
Začela je doživljati tudi panične napade, ki so jo tako strašili, da je povsod s seboj nosila pomirjevala.
»Ves čas me je bilo strah, da bom postala odvisna od zdravil, ki sem jih morala jemati, če sem želela preživeti, skrbeti za otroka. Nekoč sta me našla, ko sem zaradi paničnega napada izgubila zavest. Ko sem odprla oči, sem zagledala prestrašene oči dojenčka in triletnika. To niso preproste stvari,« nam je igralka zaupala v intervjuju. Kako je s pomočjo terapevtov naposled dosegla ozdravitev in česa jo je izgorelost naučila o sebi, izveste TUKAJ.
Aljoša Bagola: Izgorelost me je razkrinkala
Eden prvih znanih Slovencev, ki je o izkušnji z izgorelostjo spregovoril javno, je Aljoša Bagola. Oglaševalski kreativni direktor sprva spremenjenega počutja ni jemal resno.
»Smešno se mi je zdelo, ko me je zdravnica vprašala, ali sem le izčrpan ali tudi depresiven. »Halo, jaz sem vendar superman!« sem si mislil,« nam je zaupal v intervjuju in priznal, da je na začetku naivno verjel, da mu bo zadoščal zgolj dvotedenski počitek.
»Sklenil sem, da jaz ne morem izgoreti, ker da se to zgodi le ljudem z določenimi psihološkimi predizpozicijami. V tej osveženi, a seveda zmotni zaverovanosti vase sem se vrnil na delo in si oprtal še več odgovornosti. A moje telo je bilo popolnoma izčrpano, kljub še več poslovnim uspehom in nagradam, ki so na tisti točki že povsem izgubile smisel, sem se počutil vse slabše in januarja 2017 sem na oddihu doživel prvi panični napad v življenju.«
Takrat je bila njegova soproga, igralka Iva Krajnc Bagola tista, ki ga je postavila pred realnost in mu dejala, da je izgorel. Sprejeti diagnozo ni bilo lahko, a oglaševalski direktor pravi, da mu bolezen ni dala druge izbire, kot da se sooči s strahovi in bolečino.
»Izgorelost me je prisilila, da se spoznam. Prisilila me je, da se izboljšam. Razkrinkal sem svoje mehanizme delovanja in zdaj nisem več njihov talec. Razumem, da se morata ljubezen in ustvarjanje pač kdaj umakniti strahovom in bolečini. Ne predajam se več tradicionalnemu slovenskemu izročilu, da se je za uspeh treba upehati, da je življenje težko, nepravično in da ga moramo zato ubogljivo preždeti v trpljenju in vlogi žrtve,« nam je zaupal v intervjuju, ki ga lahko preberete TUKAJ, ne spreglejte pa tudi pogovora z Ivo, ki nam je razkrila, kako se je ona soočala z moževo boleznijo in kaj je storila, da mu je pomagala skozi najhujše.
Nina Osenar Kontrec: Spodnesla me je sedemmesečna nespečnost
Hudo obliko izgorelosti je doživela tudi televizijska voditeljica Nina Osenar Kontrec. Njo je sindrom kronične utrujenosti z mialgičnim encefalitisom za kar pet let priklenil v posteljo, da je bilo, kot da je izginila s tega sveta.
»Vsako leto sem si rekla, to leto bom pa ozdravela. Ker je bilo tako lažje. Ker sem tako krepila neusahljivo upanje, da bom bolezen premagala. Sem pa v resnici potrebovala skoraj pravljičnih sedem let, da sem ozdravela. Šele danes se namreč počutim res dobro,« nam je zaupala v zadnjem intervjuju in priznala, da jo je bolezen na »konkretno okruten način naučila, da vsekakor imam svoje meje, ki jih ne velja prestopati«.
Danes se zaveda, da jo je v izgorelost privedel perfekcionizem.
»Spodnesla me je sedemmesečna nespečnost v specifični situaciji, ki sem jo dojemala kot perfekcionistka, in to me je pognalo čez rob. Postala sem mama in zdelo se mi je, da me bo ljubezen do sina gnala prek mojih meja, da je biti popolna mama pravzaprav edina možnost,« se spominja in pravi, da je popolnost »v bolečem procesu retrospektive dosedanjega življenja počistila iz svoje bogate osebnosti, kakor pomiješ umazano steklo, da se končno leskeče«.
Izgorelost ji je tudi razjasnila, kdo so njeni pravi prijatelji in komu lahko zaupa, več o tem izveste TUKAJ.
Ajda Rotar Urankar: Imela sem tri službe
Ko je izgorelost potrkala na njena vrata, se je tudi Ajda Rotar Urankar sprva sprenevedala. Podkasterka in spletna vplivnica nam je v pogovoru zaupala, da je na prvi terapiji psihoterapevtki dejala: »Pravijo, da sem izgorela, ampak to zagotovo ne drži, ker rada počnem vse stvari, ki jih imam na urniku.«
Kmalu je ugotovila, da te to, da svoje delo ljubiš, še ne obvaruje pred tem, da bi izgorel, in za ozdravitev je morala narediti mnogo sprememb, med drugim tudi dati odpoved v visokotehnološkem podjetju, kjer je poleg drugih dveh služb delala deset let. »Gre namreč kot za neko raztreseno sestavljanko, ki jo počasi sestavljaš skupaj in ugotavljaš, kateri košček te celi in kateri ne sodi tja.«
Danes gleda na uspeh drugače. »Zdi se mi, da je moje življenje zdaj, ko si ne postavljam več nenehno (pre)ambicioznih ciljev, ki se nikoli ne končajo, veliko bolj umirjeno, predvsem pa sem jaz veliko bolj zadovoljna s tem, kje sem,« nam je priznala v intervjuju, ki ga lahko preberete TUKAJ.
Maja Megla: Med izgorelostjo so me odpustili iz službe
Novinarka in pisateljica Maja Megla je izgorelost doživela v času, ko se o njej še ni pisalo. Prvi dve epizodi te bolezni je premagala z nekajtedenskimi počitki, v tretje pa se je izgorelost vrnila tako silovito, da si dolgo ni opomogla, še huje pa je postalo, ko so jo med bolniško odpustili iz službe.
»Izčrpanost je iz mene dobesedno izsesala življenje. Nisem mogla več normalno živeti, delati, se družiti. Imela sem voljo, radovednost, želje, a mi telo ni služilo. Ko sem bila med bolniško odpuščena s takratnega delovnega mesta, je pretres dodatno porušil že tako krhko telo, kajti kako naj iščem novo službo, če nisem zmožna delati, normalno preživeti dneva do večera, poskrbeti zase?« nam je povedala v intervjuju in razkrila, da jo je bolezen udarila prav tam, kjer jo je najbolj bolelo – na prstih, s katerimi si je dotlej služila kruh.
»Neznosni utrujenosti so se takrat dodale močne srčne aritmije in bolečinski sindrom. Prsti na rokah so me boleli, kot bi bili zlomljeni, bolečina pa se je selila iz ene roke na drugo leto dni, morda celo več. Zakaj so me boleli ravno prsti, glede na to, da živim od pisanja? Zakaj sem bila prisiljena obstati v tistem, kar sem počela dotlej? Zakaj me je ohromilo v delovanju? Veliko zakajev se mi je porajalo. Ko sem se nedavno pogovarjala z mezzosopranistko Manco Izmajlovo o njeni izgorelosti, je povedala, da je njej odpovedalo grlo. Ni mogla peti. Kot bi naju stvarstvo prisililo, da sva obmirovali in na novo pretresli svoje življenje, vrednote, prioritete.«
Kako je premagala izgorelost, po tem, ko ji je vrsta predpisanih antidepresivov še poslabšala stanje in jo prignala do roba samomorilnosti, preberite TUKAJ.
Dejan Poženel: Zdaj sem zadovoljen s precej manj, kot sem imel včasih, a imam od življenja precej več
Nekdanjemu menedžerju Dejanu Poženelu je izgorelost odprla oči, kaj je v življenju resnično vredno. Zaradi bolezni mu je razpadel zakon. »Mene je definitivno skoraj pokopal moj perfekcionizem. Neprestano sem se gnal za popolnostjo. V glavi sem si postavil previsoke cilje na vseh področjih. Če bi svoje telo znal poslušati, ne bi izgorel,« nam je dejal v pogovoru in povedal, da je nekoč vse drugo postavljal pred svoje potrebe.
»Delal sem v multinacionalki, v aviaciji, bil sem na vodilnem položaju, odgovoren za letalski promet. Tam so bile stvari zelo striktne, ni se dopuščalo niti milimetrskih napak. Po službi, ki me je psihično izčrpavala, sem prišel domov, se usedel na kolo in se izžel še fizično. Zgornje meje pri meni ni bilo, nisem se oziral na to, koliko moje telo zmore. Potem sem prišel ves utrujen domov, k otrokom, ženi. Se razume, da pri vsem tem tudi družinsko življenje ni več funkcioniralo kot bi moralo. Ni me bilo doma, ko sem bil, sem bil kot cunja.«
Ker je bil fizično v tako dobri formi, ga zdravniki najprej niso jemali resno, ko je iskal pomoč.
»Psihiatrinja me je hotela poslati nazaj v službo, pa čeprav sem ji dopovedoval, da niti avtomobila nisem sposoben voziti in sem se do nje v ordinacijo pripeljal s taksijem. Kasneje, ko sem potreboval urgentno psihiatrično pomoč, sem dobil tudi zeleno luč za bolniški stalež. Sedem mesecev sem bil doma, se v tem času nekako sestavil, da sem lahko odšel nazaj v službo. A me je kolesje multinacionalke hitro posrkalo nazaj vase. Vrnil sem se na stara pota. Takrat sem dojel, da je čas za umik. Tako nisem mogel več naprej, zbolel bi. Med enim od sestankov, ko so se moji nadrejeni spet pogovarjali samo o številkah in kako jih preseči, sem dal odpoved. Nepreklicno,« se spominja.
Vodstvenemu položaju je pomahal v slovo in premagal izgorelost, a se ni vrnil nazaj. Danes živi bolj skromno, vendar bistveno bolj srečno, pravi.
»Prodajam, servisiram kolesa in se ukvarjam z ljudmi, ki radi kolesarijo. Zdaj srajce in kravate ni več, so umazane roke in je fino. Glava počiva. Zdaj sem zadovoljen s precej manj, kot sem imel včasih, a imam od življenja precej več. Tudi na kolo grem danes samo, če se dobro počutim in nisem utrujen. Grem z družbo, uživati. Brez števca in tekme s samim sabo,« nam je zaupal v intervjuju in razkril, zakaj ne obžaluje, da so mu zaradi bolezni razpadla določena prijateljstva.
Ajda Pfifer: Delala sem veliko za minimalna plačila
Dokaz, da se izgorelost lahko zgodi vsakemu, tudi ljudem iz stroke, ki bolezen poznajo, je psihologinja dr. Ajda Pfifer, ki stanje svojega zloma opisuje »dobesedno kot sesutje v prah«.
»Ko sem doživela popoln zlom, mi je bilo retrospektivno jasno, da sem trinajst let pred tem stopila na pot sprejemanja odločitev, ki so kot valeča se snežna kepa vodile v izgorelost. V tistem obdobju nisem imela nič prostega časa, moja energija je bila razpršena na sto koncev, od jutra do poznega večera sem bila v polnem pogonu, za svojo socialno varnost in vlaganje vase se mi je žvižgalo,« nam je povedala v intervjuju in razkrila, da je delala veliko, in to za minimalna plačila, računalnik pa je redno jemala tudi na dopust.
»Vse se mi je zdelo strašno pomembno; najprej študentska politika, nato nevladni kulturni sektor in naša plesna šola Center plesa Maribor, nato gluhi in reševanje problematike dostopa do kulture preko mednarodnih projektov za gluhe mlade, reševanje problematike zgodnje obravnave gluhih preko izjemno obsežne doktorske disertacije, vmes sem bila še producentka v kulturi, plesalka, plesna pedagoginja in asistentka na fakulteti. Začeti je bilo treba delati ob sedmih zjutraj, delati do večera in nato ob osmih zvečer narediti še svoj plesni trening, ob enajstih pa mrtva pasti v posteljo in ne vedeti zase.«
Strokovnjakinja pravi, da je to dober recept za izgorelost: »Vlagati tone razpršene energije, ne da bi nazaj dobili dovolj zadoščenja v obliki plačila, pohvale, zaključkov, pogovora s sodelavci, ali smisla v tem, kar počneš, poleg tega pa vse to početi brez pravega počitka.« Kako ji je uspelo presekati tok dela, ki jo je izčrpaval, in kaj počne danes, si lahko preberete TUKAJ.
Suzana Zagorc: Dolga leta sem živela na »adrenalinski avtocesti«
Tudi pisateljico in komunikologinjo Suzano Zagorc je lastna izgorelost močno presenetila. Veliko je namreč prebrala o njej in se trudila počasneje živeti, vendar se je izkazalo, da to ni dovolj, saj je še vedno delovala po starem vzorcu.
»Prebrala sem vse knjige o izgorelosti, izvajala jogo, občasno počivala ... Mislila sem, da mi je jasno, kako živeti počasneje – pa mi ni bilo,« nam je zaupala v podkastu Oneplus.
Prelomni trenutek se je zgodil, ko je postala mama in se trudila materinsko vlogo uskladiti s številnimi cilji, ki si jih je zastavljala. Tedaj ji je telo dokončno reklo ne in izgorelost jo je prisilila, da spremeni bistvo, ne pa samo zamenja hobije. Začela je brskati po preteklosti in odkrila, da mora počistiti tudi škodljive družinske vzorce. Kako ji je to uspelo, prisluhnite TUKAJ.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
